četrtek, 25. junij 2015

Planjava in Srebrno sedlo

Izhodišče: lovska koča na Brežičih
Razmere: sončno dopoldne in občasno megleno popoldne, nekaj snega pod vrhom Planjave
Višinska razlika:  1000 m
Čas: 12 ur s postanki
Za izhodišče sva tokrat izbrala manj znano pot od Lovske koče na Brežičih - 1488 m,
ki se nahaja malo dlje od planine Podvežak.
Od koče vodi večinoma lahko sledljiva, nemarkirana steza 
po neizrazitem grebenu skozi gozd proti Lastovcu.
Na levi strani se razteza prepadna stena in če stopiš na rob se odprejo prekrasni pogledi 
na Veliko planino, Konja, Dedca.
Nekje pod Lastovcem se pot razcepi na levi del, ki vodi pod stenami in desni del čez travnate planjave Dleskovške planote.
 Na spodnji sliki je v ozadju Velika planina.
Tokrat sva izbrala desno varianto čez prekrasne pašnike, kjer imajo svoj začasni dom 
krave št.1279, št. 2080 in ne več Cilka, Milka, Šeka, ...
Še vedno se na pobočju Lastovca opazi štrleče veje mrtvega ruševja. To so ostanki velikega požara leta 2003, ki ga je bilo zaradi nedostopnosti težko gasiti.
Planoto Desko - 1970 m - označuje velik kamnit možic in da bi še dolgo obstal,
 sva tudi midva dodala svoj kamniti delež.
Razgledi z Deske so zelo obsežni. Planjava (levo), najin današnji cilj, je res še daleč.
Ojstrica, kraljica v čistem sončnem dopoldnevu, je tokrat bližje.
Pot se nato spusti do Vodotočnega jezera, midva pa se nisva hotela spustiti in sva si zamislila pot čez Tolsti vrh - 1986 m do Petkovih njiv in nato dalje proti Korošici - 1808 m.
Ker prave poti ni, sva se sama prebila tja čez .
Na spodnji sliki je Velika planina v ozadju.
Čedni kažipot ob poti je popestril enolično ruševje.
Od izredno prijazne oskrbnice na Korošici sva izvedela, da je močno deževje naredilo celo jezero na planoti Korošice, ki pa se je le izpraznilo v požiralnikih šele danes zjutraj.
Čudovita potka se je vijugala po dolini dalje na pobočja Planjave. Že od daleč sva ugledala okno pod Najvišjim robom Zeleniških Špic. Do tu bo treba prelesti.
Veter je občasno pripihal gmoto meglic in jo nato uspešno zopet odpihnil.
Srebrno sedlo bi jaz poimenovala " zlato sedlo", tako mi je bilo všeč.
Najvišji rob Zeleniških špic - 2127 m.
Seveda je bilo potrebno pogledati še na ta Najvišji Rob..
Pod robom je bilo tisto  veliko okno, ki sva ga opazovala med vzponom.
Pogled nazaj na Srebrno sedlo.(mala zelena oaza med skalami), je z Najvišjega roba čudovit.
Pogled na greben Zeleniških špic, s Srebrnega sedla.
Pot se je začela vzpenjat proti Planjavi.
Pogled na Ojstrico je od koderkoli lep in poseben.
Čez greben so se začele prelivati meglice, megle in gosti oblaki..

Vendar se je z vrha vseeno lepo videlo na vse strani.
Idila planinskega raja ob čistem ozračju je bila enkratna.
Veter je pripihal meglice do roba Kamniškega sedla.
Zgodilo pa se je, da so se meglice zgostile v goste oblake in zato sva opustila nadaljevanje poti mimo Lučke Brane do Škarij ampak sva se kar lepo spustila po isti poti mimo Srebrnega sedla navzdol do Korošice.
Najvišji Rob Zeleniških špc je bil tokrat v megli.
Že dolgo nisva bila pri Vodotočnemu jezeru zato sva šla pogledat, če še ima obliko srčka.
Še ima, čedno je sameval v dolini.
Zaradi obilnega deževja pred dvema dnevoma je bila še poplavljena tudi ravnica pod Vodotočnikom.
Redek prizor, ki ga je verjetno le malokdo doživel.
Dolga pot je to bila ampak krasna tako kot vedno po naših gorah.