Prikaz objav z oznako Zasavsko hribovje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Zasavsko hribovje. Pokaži vse objave

nedelja, 15. januar 2017

Bršljanovo srce - Kamnik

Kamnik  ( 861 m )
Kamnik je visok hrib malo nad Zabukovico. Ne bi bil nič posebnega, če ne bi skrival nekaj skrivnih stezic. 
Ena od njih je še posebej zanimiva, saj pripelje do edinstvenega botaničnega spomenika. 
 V gozdu pod vrhom se razpostira povsem drug skalnat svet, kot nekakšen tujek v gozdnati pokrajini. 
Na eni strani je mogočna stena Kamnika, na drugi strani pa visoki skalnati stolpiči, ki zapirajo kotanjo.

Tu je res krasen, divji in tih svet brez dobro vidnih stezic, zato je redko obiskan. Sneg je tokrat izdajal prisotnost redkih gozdnih živali.
 V tem tihem svetu pa zelo dobro uspeva veliko bršljanovo srce. 
Težko ga je fotografirati zaradi nedostopnosti terena, je pa zato pogled nanj vreden dolgega občudovanja.
Ko se sonce začne poslavljati, pa je potrebno poiskati pot nazaj v dolino, ki blizu spodaj živi v svojem običajnem ritmu.


nedelja, 19. april 2015

Čemšeniška planina

Izhodišče:  nekaj km nad Trojanami
Na dan 18.04.2015 je naše planine zopet pobelil sneg. Celo na Čemšeniški planini ga je zapadlo kakšnih 10 cm,  ki pa je v naslednjem sončnem dnevu hitro skopnel.
Čemaž pri čemažu = Čemšeniška planina.
Od koče dalje vodi prijetna krožna steza še na Črni vrh - 1205 m, najvišji vrh te planine.
V gozdni podrasti ne vidiš in ne vonjaš drugega kot čemaž. Pa ne enega - ampak čemažno polje!
Še najin današnji spremljevalec je bil od vonja čemaža povsem miren in zadovoljen.
Ob prijetni koči na vrhu planine pa je mnogo obiskovalcev uživalo ob čemaževi juhi, čemaževi enolončnici, čemaževih štrukljih in celo čemaževem štrudlu. Ni bilo mogoče drugega kot poskusiti in voščiti dober tek.

torek, 10. februar 2015

Trije obrazi Mrzlice

Izhodišče: Prebold
Snežne razmere: veliko snega, suh sneg v drugem februarskemu vikendu, ki se je pojužnil do torka

Pred mnogo leti je najin sin dejal, da je lepa  naša dežela,  polna hribčkov in hribov, za vsakim ovinkom 
te čaka nova slika za oko. Pogosto se spomnim teh njegovi misli.
Prvi obraz nama je Mrzlica pokazala v nedeljo. Zapadlo je skoraj meter novega snega 
in po kratkem snežnem metežu, ga je bilo še pet centimetrov več...

...pa še veter je prepodil oblake in prikazala se je takale idilična slika:
Smuka navzdol je potekala sicer med številnimi smučinami toda v suhem rahlem snegu je bila krasna, 
zavoji lepi , saj ni bilo potrebno prav nič reševati najinih kosti.
Ker je bilo tako fajn sva v naslednjem popoldnevu po službi šla ponovno gor. 
V megli in vetru je sneg ostajal še vedno suh.
Zopet nama je zasnežilo progo z novo svežo mehko oddejo.
Koča na vrhu Mrzlice je samo ob ponedeljkih zaprta,  vse druge dni v tednu pa prijetno topla, 
kjer prijazna oskrbnica odlično poskrbi za lačne želodce. Pa še v zimskih ponedeljkih čaka obiskovalce topel čaj v termovki, ki jo pusti v nezaklenjeni zavetni sobi za stalne obiskovalce, ki to vedo in s pridom izkoriščajo to enkratno gostoljubnost.
In bilo je zopet tako fajn, tako da sva v naslednjem dnevu naredila še dva vzpona in spusta z Mrzlice.
Najprej sva odkrivala nove poti med padlimi drevesi in gozdnimi vlakami. Ni bilo ravno vzpodbudno. 
Po dveh urah hribolazenja sva se vrnila in  nato šla kar po klasični poti navzgor.
Na vrhu Mrzlice 1122 m. Tokrat se je kaj videlo. Kum v ozadju.
Proti zahodu Raduha. Trenutno še ni dovolj varna za zimski vzpon, a bo kmalu na vrsti!
 Navzdol proti koči na Kalu je huda strmina, ki poteka malo po pašniku, večinoma pa po gozdu bolj ali manj gostih borovcev, bukev in smrek. Zelo pestro! Sneg je postajal moker, težak in v tej strmini 
med gozdnimi drevesi sva bolj kot ne reševala svoje kosti in bolj malo uživala v smuki.

Ampak bilo je zopet fajn in tako sva še četrtič v teh dneh oziroma drugič v tem dnevu šla gor na Mrzlico.
In ni druge možnosti kot ta prijetna zadolžitev, da odsmučava zopet navzdol v zasneženo dolino.
Mrzlica je slikovit vrh sredi zasavskega hribovja, vedno dostopna prav v vsakem vremenu, izredno lepo smučljiva v novo zapadlem snegu ali pa primerna za kratek vzpon in spust za tedenske popoldneve po službi. Zaradi želje srca  in razpoložljivosti našega  časa, si pač izbereš sebi primeren pristop.
Se zna zgodit, da ob naslednjem sneženju spet skočiva gor!

torek, 01. april 2014

Kamnik

Kamnik - 861 m; je hribček nad Žalcem. Dostopov nanj je več,  vsaj dva lažja in markirana ter še vsaj en  malo bolj skrit po delno varovanem grebenu na vrh Kamnika.
Najprej kolovoz in nato dobro vidna steza, se kmalu prelevi v namišljeno  lovsko stezico, ki vodi skozi zelo poraščen gozd. Nenadoma se pred nami odpre  mogočna stena. Pod steno vodi pot dalje do grebena in po grebenu na razgleden vrh.
Po dolgem  prijetnem grebenu pot ni nič dolgočasna , saj se odpirajo prijetni razgledi po domačih dolinah..
Če se malo zaide s poti se najdejo tudi take velike skrivnosti malih hribčkov - veliko zimzeleno srce. Neverjetno je, ko ga zagledaš. In kot običajno te tudi takšno srce zopet zavede, da nato ne najdeš prave poti dalje in se za malo časa izgubiš.

Kamnik je nizek hribček, toda kljub temu  skriva mogočne  trdne stene okrog in okrog....
....ter seveda tudi pomladne rožice
Včasih se zazdi, da je naša pot kljub vsemu le posuta z rožicami.



sobota, 18. februar 2012

Dobrovlje (Bezovec in Čreta)



Izhodišče: Šmartno ob Paki
Čas hoje: 8 ur
Dobrovlje so planota sredi Savinjske doline med Celjsko kotlino in Menino planino. Planota  sicer nima velike nadmorske višine, najvišji vrh je 1117 m ampak njena vrtačasta pobočja so izredno zanimiva in lepa na pogled.

V hrib se zagrizeš iz Letuša in v dobri uri si lahko že na vrhu Bezovca. Tokrat je bila gaz že narejena od dveh ali treh pohodnikov pred nama.

Bezovec (857 m) je najvišji vrh vzhodne strani Dobrovelj in na ta sobotni dan je bilo pogled z njega na Celjsko kotlino takšen.

Presenetilo naju je, da je kar nekaj snega na Dobrovljah. Večinoma je segal čez gojzarje. Občasno pa sva morala narediti tudi gaz skozi kak meterski zamet. Od Bezovca dalje sva namreč sama delala gaz, zopet sva bila prva v tem delu po zadnjem sneženju (morda celo prva v tej zimi, kdo bi vedel).
Steza se vije večinoma po travnikih med vrtačami, mimo nekaj kmetij in tudi mimo takšnele majhne ruševine.

Na mnogih mestih na poti se odpirajo lepi pogledi na Savinjske Alpe.

Samo na enem delu poti se pot sreča z asfaltno cesto, po kateri je potrebno narediti dobrih 100 m, nato pa steza spet zavije v gozd. Seveda tokrat steza ni bila vidna, sama sva delala novo gaz v snežno belino. Od tu dalje je le še vzpon po razgibanem grebenu in v pol ure sva že bila na Čreti.

Vrh Črete se ponaša s 1000 m nadmorske višine in veliko cerkvijo.

Pod vrhom je še planinski Dom pod Čreto do katerega vodijo številne poti.

Prišla sva na cilj, se okrepčala in s tem podaljšala bivanje na svežem zraku. Sedaj še lepo po najinih sledeh nazaj. Tokrat se nama je pridružil črn labradorec, ki naju ni zapustil ves čas poti vse do zadnje kmetije, predno sva se spustila v Letuš.
Zopet so bile samo najine sledi tiste, ki so nama kazale pot nazaj.

V tem dnevu je dopoldan nebo pokrivala še koprena oblakov, popoldne pa se je prikazala zopet modrina neba. In tako sva naredila kar "orenk" turo, čeprav le na okoli 1000 m nadmorske višine. Ampak že to, da smo doma med hribčki in si lahko obujemo gojzarje na domačem pragu je velika prednost. vsaj za nas nekatere..

nedelja, 05. februar 2012

Čemšeniška planina

Takole lepo v idilični zimski pravljici pa je malo višje. Tokrat na Čemšeniški planini.
Snega ni preveč ravno prav za prijetno gaz v nedeljskem popoldnevu.
Izhodišč za vzpon na Čemšeniško planino je veliko. Trojane, Čemšenik, Krvavice .....
V gozdu je bilo takole lepo, pravljično. Vsaka vejica drevesa je bila odeta v led in snežne kristale.
V koči se je grelo kar nekaj pohodnikov.
In še pogled v dolino, proti Zasavju.