Čemšeniška planina

Pot: Trojane, Prvine, po grebenu Čemšeniške planine do koče, mimo ali čez vse vrhove, 

         strm spust na sedlo nad Drenovcem, cerkev Sv. Primož in Felicijan, Prvine, Trojane

 

Čas: 7 ur

 

Tokrat sva si zamislila krožno pot preko grebena Čemšeniške planine 

ter  povratek po njenem južnem pobočju nazaj na Trojane. 

Od Trojan je najprej nekaj kilometrov hoje ob asfaltni cesti, preden pot zavije skozi gozd do Prvin.

 

Od tam sva poiskala pot po gozdnatem grebenu Čemšeniške planine, 

ki je bil rahlo pobeljen s svežim snegom, zapadlim v zadnji noči.

Prvi sončni žarki so ga že začeli topiti, zato sva vedela, da ga popoldan ne bo več.

Dokler pa sonce ni opravilo svojega dela, sva hodila po neokrnjeni belini.

Z grebena sva gledala na Kum, ter vse vrhove, ki so kukali ven iz meglenega Zasavja.

Čemšeniška planina pa je še bila praznično pobeljena.

Doline pod njo so bile zelene; verjetno je taka tudi dolina Save,

 ki pa jo je ves dan pokrivala megla.

Koča je bila odprta. Ravno danes se je namreč odvijal Knap trail, 

to je namreč prva v letu in hkrati edina zimska tekaško-pohodniška tekma v Sloveniji.

Tekmujejo v treh kategorijah na progah 16, 30 ali 50 km. 

Pri koči sva srečevala tiste prve in najhitrejše, ki so se odločili za 50 kilometrsko progo.

Midva pa sva stopala dalje brez tekmovalnega koraka preko vseh vrhov planine 

( Jelenov rog 1039, Tosti vrh 1170, Črni vrh 1204 m, Veliki vrh 1184 m).

Za Velikim vrhom se pot prevesi strmo navzdol. 

Pod planino sva zavila na kolovoze, ki vodijo proti najinemu izhodišču.

Izgleda da je to priljubljena pot, ki sicer ni markirana, so pa vmes kotički s klopcami za počitek.

Kolovozi pod planino niso bili več sneženi ...

 

... ko pogledaš navzgor, pa zopet opaziš lepo pobeljeno planino.

Vmes se pot dvigne do cerkvice Sv. Primoža in Felicijana.

Tudi od tu je lep pogled na zasavsko hribovje in v bližnjo dolino.

Na osončenih delih gozda sva opazila prvi letošnji teloh.

Nazaj do Prvin sva poiskala svojo potko ...

... ki naju je vodila med velikimi skalami in balvani, kakršnih nisva opazila nikjer med današnjo potjo.  Nekoč davno se je tukaj zgodil velik podor, katerega posledica je prepadno južno pobočje planine.

 

Najino pot sva zaokrožila zopet v Šentgotardu, odkoder sva odklepetala 

po asfaltni cesti nazaj do najinega izhodišča na Trojanah. 

Na tej krožni poti se je tokrat nabralo za 17 kilometrov ter dobrih 1200 višinskih metrov poti.

 

_____________

 

Kopitnik

Pot: Rimske toplice, Kopitnik čez Borovo, vas Gore, vas Krnice, Hrastnik

Razmere: pomladno toplo, pot z vlakom od doma do doma

Tokrat sva pot pričela na domači železniški postaji in z enim prestopom v Celju 

sva se po dobri uri znašla na izhodišču poti v Rimskih toplicah.

Od Rimskih toplic čez Borovo je pot strma a po kakšni uri hoje navkreber

 sva kljub temu prispela na jaso pri koči pod Kopitnikom.

Kot sva že vajena je bil lep dom sredi tedna zaprt.

Vrh Kopitnika (910 m) in ostale vršne grebene okoli sva vse po vrsti pregledala 

ter z njih uživala v lepih razgledih v dolino in daleč naokoli.

Pot sva nadaljevala mimo Marinovega hrama ter na jasi pred Gorami zopet občudovala pogled 

v dolino ter Savo, ki se občasno prikaže izza kakšnega hribovitega ovinka.

Dom na Gorah je bil odprt, nekaj domačinov je bilo na malici, ko sva se midva ustavila na kavi. Se pa  pred vasjo Gore odpre lep razgled na Kamniško Savinjske Alpe z Raduho v vsej svoji razsežnosti. Nama so tokrat razgled malo zakrili  oblaki.

Od vasi Gore se pot prične postopoma spuščati 

vzdolž strmega gozdnega pobočja nad vasjo Šavna peč.

Pogled v dolino Hrastnika ter Kum na drugi strani mi je bil vedno lep.

Hojo sva nekajkrat prekinila z občasnimi postanki na kamnitih pomolih s policami,

 od koder je sva opazovala dogajanje globoko spodaj v dolini. 

Ocenila sva, da imava do prihoda najinega vlaka še dosti časa na razpolago,

 zato sva se raje zadrževala na prijetni poti. 

Če želiš ujeti vlak v Hrastniku si je za pot iz vasi Gore do železniške postaje potrebno odmeriti 

 kakšno uro in pol da se ne mudi na poti ...

... in da z občasnimi prekinitvami lahko občuduješ svet okoli.

 

Tokrat nama je pogled obstal na ličnem ribniku ob cesti. 

Ugotovila sva, da so v dveh letih ribice v njem precej zrastle.

V Hrastniku sva ujela vlak in se z dvema prestopoma mirno odpeljala domov.

 Za pot iz Rimskih toplic čez Kopitnik do Hrastnika sva potrebovala šest ur z vsemi postanki vred. Prehodila sva 15 km poti in pri tem nanizala 860 višinskih metrov.

Ker nama je ta hribovita pokrajina všeč, za naslednjič že načrtujeva drugačno pot čez Kopitnik.

_____________________

Kotečnik.....Malič

Pot: Liboje, Kotečnik, Gozdnik, Šmohor, Malič, Liboje 

Tokrat sva se te lepe krožne poti lotila v obratni smeri kot lansko leto.

 Za kamnolomom v Libojah sva prečila potok Bistrica ter po kolovozih navzgor do plezališča, 

natančneje, do sektorja Kača

Levo od Kače sva se usmerila navzgor, prečila skalnati rob do vrha Kotečnika (772 m) 

ter nadaljevala po grebenu dol do sedla. 

Od tam sva se po strmi poti čez travnik in gozd povzpela na Gozdnik.

Vrh Gozdnika (1090 m) je sameval. Bilo je rahlo megleno ob spremljavi hladnega vetra.

Pri sestopu z Gozdnika so se megle razkadile in do Šmohorja se je že naredil prijeten jesenski dan.

Stare lipe na Šmohorju so še veno tam.

Koča na Šmohorju je celo leto (razen ponedeljkov) odprta, dobro oskrbovana in s prijazno postrežbo.

Pot sva podaljšala še na Malič, dol z vzletišča dalj časa ogledovala Laško z okolico ....

... ter nekaj minut kasneje stopila še na vrh Maliča (936 m) ter se nato takoj obrnila navzdol.

Sonce je že zašlo za Gozdnikom, 

ko sva v rahlem mraku dosegla najino izhodišče pod Kotečnikom.

Na tej lepi krožni poti je GPS aplikacija tokrat pokazala 15.9 km ter 1350 višinskih metrov.

Naslednjič bova najino krožno pot še rahlo razširila.

Tako sva vsaj sklenila v analizi dneva zadovoljna in 

našpičena za nove pohodne izzive.

____________

Mrzlica

Pot: Predmeja, Mrzlica, Predmeja 

Udeleženci: Eka&Emil, Breda&Lojze

V mislih sva imela, da je tale pot s Predmeje na Mrzlico prav luštna za en kratek smučarski dan. 

V mislih sva imela, da greš gor prav lepo po gazi ali urežeš svojo smučino,

 navzdol pa tako kot vedno, juhuhu... 

In v mislih sva imela, da je snega veliko in bo to še en lep smučarski dan.

Ampak najine misli so segale v zgodovino par let nazaj, dandanašnji pa je situacija bistveno drugačna. Pričakala nas je takole splužena cesta namesto lepe bele smučine.

Občasno kar močan veter nam je odpihnil misli o lepem vzponu in še lepšem spustu navzdol.

Ob in po cesti smo se trudili navzgor in upali, da nam ta pripetljaj s spluženo cesto

 ne bo zapustil preveč prask na smučeh in naših smučarskih dušah.

Toda razgledi so bili lepi. Kulisa oblakov, megle in snežne odeje nam je pričarala lepo zimsko vzdušje.

Pred kočo je celo malo posijalo sonce in še olepšalo lepo okrašeno drevje ter naš dan.

Na terasi pred kočo pa so bile vse klopce in mize že zasedene zato smo šli kar v kočo na toplo.

Splužena in posipana cesta je za spust na smučeh povsem neprimerna, zato sva hudo zatrmoglavila, 

da je nekaj smuke le potrebno naredit in sva se potrudila še na vrh Mrzlice ( 1022 m). 

Z vrha sva pa le užila nekaj zavojev po sipkem pršičku 

 in oddrsala skozi strm gozd dol na spluženo cesto. Juhuhu. 

Nato smo nadaljevali peš s smučmi na ramah ...

...in spotoma presmučali še vse travnike in grape ki so bili na voljo na poti. navzdol.

Večino spusta pa je bilo potrebno tokrat opraviti peš  s smučmi na ramah nazaj do Predmeje,

 kjer nas je čakal avto na na nabito polnem parkirišču pri lovskem domu. 

Preživeli smo dan zunaj v snegu, malo nabirali kondicijo, občudovali veliko količino snega, 

videli nekaj sproženih plazov ter si zabeležili v spomin, 

da bo treba Mrzlico v bodoče turno smučati z drugim pristopom, 

kadar bodo snežne razmere to omogočale. Tudi tega poznava in še pomniva. 

___________________