Reška planina

 Pot: Prebold, Žvajga, Tolsti vrh, Strnik, Reška planina, Prebold

Čas: približno 7 ur  

Tokrat sva prehodila pot, ki je bila načrtovana že nekaj let, pa je šele zdaj prišla na vrsto. 

Poteka po delu Preboldske planinske poti, ki v celoti meri kar 32 km,

kar je verjetno preveč, da bi jo lahko prehodila samo v enem kratkem zimskem dnevu.

  Začne in konča se v Preboldu. Je precej naporna zaradi strmih spustov in vzponov po gozdnatih grebenih. Naju je pričakala še začinjena z rahlim snegom preko razmočenega listja in blata. 

Zato so najini spusti bili zelo previdni, pa sva kljub temu pogosto nekontrolirano 

oddrsela v neželeno smer.

Iz Prebolda sva krenila proti Žvajgi. Steza je prav lepo speljana po manjših gozdnih grebenčkih. 

Žvajga ima dva skoraj enako visoka vrhova. Spodaj na sliki je manjši ( 620 m), 

preko katerega naju je peljala pot.

Proti Tolstemu vrhu sva hodila po prelepem gozdnem grebenu. 

Kazalo je, da se bo nizka oblačnost razpršila, pa se to ves dan ni zgodilo.

Z grebena sva gledala na zamegljeno Savinjsko dolino ob robu katere kraljuje naša Gora Oljka.

V ozadju se še vedno dvigajo pare iz hladilnika Šoštanjske termoelektrarne. 

 Tudi Tolsti vrh (756 m) je še nudil nekaj razgleda. 

 Z njega sva se ponovno spustila strmo navzdol, nato pa še bolj strmo navzgor. 

Opazila sva, da je vsak naslednji vrh višji za kakšnih 100 m. Vmes pa je seveda globok spust.

 

Drevje pa je bilo še vedno odeto v zimsko belino.

Na Strnik (845 m) je ponovno strm vzpon, kakršnih sva se do sem že navadila.

Od tu bi bil lep panoramski pogled do Dobrovelj, Menine planine in Kamniško Savinjskih Alp, 

če bi se megleni oblaki vsaj za trenutek umaknili. Pa se niso.

Sledil je še en strm vzpon, tokrat končno že na Reško planino, 

ki je v celoti zelo ozek gozdnat  greben.

Od tu naprej naju megla na preostanku poti ni več zapustila.

Malo pod vrhom Reške planine je ličen Adijev bivak. 

Notri sva se skrila pred mrazom in ob 12h končno pomalicala dobrote iz nahrbnika 

in jih zalila z vročim domačim čajem iz termovke.

Za bivakom je potrebno zaviti desno po zelo strmi potki navzdol. Bila je zelo spolzka, 

obogatena s plastjo mokrega listja na blatni podlagi in strehci iz deviško belega snega.  

Ker sva hodila prva po zadnjem sneženju, sva ji težko sledila med gostim grmovjem in drevesi,

 ki so se trudoma oklepala hude strmine.

Pa sva kljub težavnemu spustu uspešno pridrsala do Doma pod Reško planino.

Tu sva nameravala spiti kavo a naju tamkajšnje razmere niso pritegnile, 

zato sva takoj obrnila kurz nazaj proti Preboldu, seveda po drugi poti. 

Od tod vodi navzdol večinoma spet strma pot. 

V spodnjem delu je bilo preko poti še vedno veliko podrtega drevja, za katerega sva domnevala, 

da ga bodo od najinega zadnjega obiska gotovo pospravili a se zdi, 

da ta navlaka razen naju nikogar ne moti.

 

 Najin statistični sledilec je tudi tokrat začrtal lepo krožno pot in izračunal,

 da sva prehodila 15 km poti ter pri tem nabrala  920 višinskih metrov. 

Zaradi neugodnih pohodnih razmer nama je bila pot naporna, 

vendar kljub temu dovolj privlačna, da se bova sem še vračala.

 

______________
 

Čemšeniška planina

    Pot: krožna pot prek Čemšeniške planine: Prvine, vrhovi planine ter nazaj mimo cerkvice Sv. Primož.

    Čas: 6 ur in pol  

Lansko leto sva prvič povezala krožno pot prek Čemšeniške planine. Tokrat sva spremenila le izhodišče. Začela sva v Prvinah. Tudi tu je dovolj snega. Nad kočo sva se povzpela na greben planine.

Na razglednem grebenu vodi steza po robu gozda.

Koča je bila odprta, pohodnikov pa malo, kar se ne zgodi pogosto.

Na planoti nad kočo je snega še več. Tam sva gazila sneg preko treh navišjih vrhov: 

Tolsti vrh (1170 m), Črni vrh (1204 m) ter Veliki vrh (1184 m).

Na vzhodni strani planine  pot zavije strmo navzdol med slikovitimi bukvami.

Z derezicami uspešno premagujeva poledenelo strmino.

Kmalu zapustiva Savinjsko planinsko pot, ter po kolovozih nadaljujeva 

pod strmim južnim pobočjem  planine.

Mimogrede ponovno obiščeva simpatične palčke, ki živijo ob edinstvenem bivaku.

Ker je moč vetra naraščala, sva zavetje za kratek počitek z malico našla ob cerkvici Sv.Primoža in Felicijana, od koder sva uživala ob pestrem panoramskem razgledu proti Kumu.

Za zaključek najinega kroga v drugem poskusu najdeva še primeren prečni kolovoz, 

 ki naju pripelje direktno nazaj do Prvin. Izračunava, da sva prehodila malo več kot 

dvanajst kilometrov razgibane snežne trase. 

 

_______________

 

Mrzlica

  Pot: gornje Trbovlje, Ostenk, Kunkelj, Mrzlica ter približno po enaki poti nazaj

Čas: okoli 2,30 ure navzgor  

 Na Mrzlici sva bila že večkrat s savinjskimi pristopi, zato sva za spremembo tokrat izbrala pot iz Trbovelj. Tu še nisva hodila. Avto sva pustila nad Trbovljami nekje ob cesti, ki vodi do Ostenka. 

Nekaj časa sva hodila ob cesti, nato pa po poti, ki občasno zavije v gozd. Kmalu se pred nama prikaže vas Čeče z Mrzlico v ozadju.

Na zgornji ter spodnji sliki so travniki nad Čečami in pogled proti Kumu.

Za vasjo Čeče steza vodi skozi gozd navzgor do vršnih travnikov na pobočju Mrzlice. 

Snega v dolinah že zdavnaj ni več, tu pa ga je še vedno dovolj.

 

Mrzlica (1122 m).

V tem jasnem dnevu je bila vidljivost odlična.

V Savinjski dolini so se dopoldne meglice zadrževale še nekaj časa.

Koča pod vrhom pa je bila danes, na zadnji dan leta 2025, zaprta.

Nenadoma je megla nad dolino izginila in Savinjska dolina se je prikazala kot na dlani. 

Midva pa sva se odpravila nazaj na drugo stran proti Trbovljam. 

Današnja pot na Mrzlico je bila prav prijetna, zato je verjetno, da jo bova še kdaj ponovila.

 

________________

 

Čemšeniška planina

Pot: Trojane, Prvine, po grebenu Čemšeniške planine do koče, mimo ali čez vse vrhove, 

         strm spust na sedlo nad Drenovcem, cerkev Sv. Primož in Felicijan, Prvine, Trojane

 

Čas: 7 ur

 

Tokrat sva si zamislila krožno pot preko grebena Čemšeniške planine 

ter  povratek po njenem južnem pobočju nazaj na Trojane. 

Od Trojan je najprej nekaj kilometrov hoje ob asfaltni cesti, preden pot zavije skozi gozd do Prvin.

 

Od tam sva poiskala pot po gozdnatem grebenu Čemšeniške planine, 

ki je bil rahlo pobeljen s svežim snegom, zapadlim v zadnji noči.

Prvi sončni žarki so ga že začeli topiti, zato sva vedela, da ga popoldan ne bo več.

Dokler pa sonce ni opravilo svojega dela, sva hodila po neokrnjeni belini.

Z grebena sva gledala na Kum, ter vse vrhove, ki so kukali ven iz meglenega Zasavja.

Čemšeniška planina pa je še bila praznično pobeljena.

Doline pod njo so bile zelene; verjetno je taka tudi dolina Save,

 ki pa jo je ves dan pokrivala megla.

Koča je bila odprta. Ravno danes se je namreč odvijal Knap trail, 

to je namreč prva v letu in hkrati edina zimska tekaško-pohodniška tekma v Sloveniji.

Tekmujejo v treh kategorijah na progah 16, 30 ali 50 km. 

Pri koči sva srečevala tiste prve in najhitrejše, ki so se odločili za 50 kilometrsko progo.

Midva pa sva stopala dalje brez tekmovalnega koraka preko vseh vrhov planine 

( Jelenov rog 1039, Tosti vrh 1170, Črni vrh 1204 m, Veliki vrh 1184 m).

Za Velikim vrhom se pot prevesi strmo navzdol. 

Pod planino sva zavila na kolovoze, ki vodijo proti najinemu izhodišču.

Izgleda da je to priljubljena pot, ki sicer ni markirana, so pa vmes kotički s klopcami za počitek.

Kolovozi pod planino niso bili več sneženi ...

 

... ko pogledaš navzgor, pa zopet opaziš lepo pobeljeno planino.

Vmes se pot dvigne do cerkvice Sv. Primoža in Felicijana.

Tudi od tu je lep pogled na zasavsko hribovje in v bližnjo dolino.

Na osončenih delih gozda sva opazila prvi letošnji teloh.

Nazaj do Prvin sva poiskala svojo potko ...

... ki naju je vodila med velikimi skalami in balvani, kakršnih nisva opazila nikjer med današnjo potjo.  Nekoč davno se je tukaj zgodil velik podor, katerega posledica je prepadno južno pobočje planine.

 

Najino pot sva zaokrožila zopet v Šentgotardu, odkoder sva odklepetala 

po asfaltni cesti nazaj do najinega izhodišča na Trojanah. 

Na tej krožni poti se je tokrat nabralo za 17 kilometrov ter dobrih 1200 višinskih metrov poti.

 

_____________