Kopitnik

Pot: Rimske toplice, Kopitnik čez Borovo, vas Gore, vas Krnice, Hrastnik

Razmere: pomladno toplo, pot z vlakom od doma do doma

Tokrat sva pot pričela na domači železniški postaji in z enim prestopom v Celju 

sva se po dobri uri znašla na izhodišču poti v Rimskih toplicah.

Od Rimskih toplic čez Borovo je pot strma a po kakšni uri hoje navkreber

 sva kljub temu prispela na jaso pri koči pod Kopitnikom.

Kot sva že vajena je bil lep dom sredi tedna zaprt.

Vrh Kopitnika (910 m) in ostale vršne grebene okoli sva vse po vrsti pregledala 

ter z njih uživala v lepih razgledih v dolino in daleč naokoli.

Pot sva nadaljevala mimo Marinovega hrama ter na jasi pred Gorami zopet občudovala pogled 

v dolino ter Savo, ki se občasno prikaže izza kakšnega hribovitega ovinka.

Dom na Gorah je bil odprt, nekaj domačinov je bilo na malici, ko sva se midva ustavila na kavi. Se pa  pred vasjo Gore odpre lep razgled na Kamniško Savinjske Alpe z Raduho v vsej svoji razsežnosti. Nama so tokrat razgled malo zakrili  oblaki.

Od vasi Gore se pot prične postopoma spuščati 

vzdolž strmega gozdnega pobočja nad vasjo Šavna peč.

Pogled v dolino Hrastnika ter Kum na drugi strani mi je bil vedno lep.

Hojo sva nekajkrat prekinila z občasnimi postanki na kamnitih pomolih s policami,

 od koder je sva opazovala dogajanje globoko spodaj v dolini. 

Ocenila sva, da imava do prihoda najinega vlaka še dosti časa na razpolago,

 zato sva se raje zadrževala na prijetni poti. 

Če želiš ujeti vlak v Hrastniku si je za pot iz vasi Gore do železniške postaje potrebno odmeriti 

 kakšno uro in pol da se ne mudi na poti ...

... in da z občasnimi prekinitvami lahko občuduješ svet okoli.

 

Tokrat nama je pogled obstal na ličnem ribniku ob cesti. 

Ugotovila sva, da so v dveh letih ribice v njem precej zrastle.

V Hrastniku sva ujela vlak in se z dvema prestopoma mirno odpeljala domov.

 Za pot iz Rimskih toplic čez Kopitnik do Hrastnika sva potrebovala šest ur z vsemi postanki vred. Prehodila sva 15 km poti in pri tem nanizala 860 višinskih metrov.

Ker nama je ta hribovita pokrajina všeč, za naslednjič že načrtujeva drugačno pot čez Kopitnik.

_____________________

Kotečnik.....Malič

Pot: Liboje, Kotečnik, Gozdnik, Šmohor, Malič, Liboje 

Tokrat sva se te lepe krožne poti lotila v obratni smeri kot lansko leto.

 Za kamnolomom v Libojah sva prečila potok Bistrica ter po kolovozih navzgor do plezališča, 

natančneje, do sektorja Kača

Levo od Kače sva se usmerila navzgor, prečila skalnati rob do vrha Kotečnika (772 m) 

ter nadaljevala po grebenu dol do sedla. 

Od tam sva se po strmi poti čez travnik in gozd povzpela na Gozdnik.

Vrh Gozdnika (1090 m) je sameval. Bilo je rahlo megleno ob spremljavi hladnega vetra.

Pri sestopu z Gozdnika so se megle razkadile in do Šmohorja se je že naredil prijeten jesenski dan.

Stare lipe na Šmohorju so še veno tam.

Koča na Šmohorju je celo leto (razen ponedeljkov) odprta, dobro oskrbovana in s prijazno postrežbo.

Pot sva podaljšala še na Malič, dol z vzletišča dalj časa ogledovala Laško z okolico ....

... ter nekaj minut kasneje stopila še na vrh Maliča (936 m) ter se nato takoj obrnila navzdol.

Sonce je že zašlo za Gozdnikom, 

ko sva v rahlem mraku dosegla najino izhodišče pod Kotečnikom.

Na tej lepi krožni poti je GPS aplikacija tokrat pokazala 15.9 km ter 1350 višinskih metrov.

Naslednjič bova najino krožno pot še rahlo razširila.

Tako sva vsaj sklenila v analizi dneva zadovoljna in 

našpičena za nove pohodne izzive.

____________

Mrzlica

Pot: Predmeja, Mrzlica, Predmeja 

Udeleženci: Eka&Emil, Breda&Lojze

V mislih sva imela, da je tale pot s Predmeje na Mrzlico prav luštna za en kratek smučarski dan. 

V mislih sva imela, da greš gor prav lepo po gazi ali urežeš svojo smučino,

 navzdol pa tako kot vedno, juhuhu... 

In v mislih sva imela, da je snega veliko in bo to še en lep smučarski dan.

Ampak najine misli so segale v zgodovino par let nazaj, dandanašnji pa je situacija bistveno drugačna. Pričakala nas je takole splužena cesta namesto lepe bele smučine.

Občasno kar močan veter nam je odpihnil misli o lepem vzponu in še lepšem spustu navzdol.

Ob in po cesti smo se trudili navzgor in upali, da nam ta pripetljaj s spluženo cesto

 ne bo zapustil preveč prask na smučeh in naših smučarskih dušah.

Toda razgledi so bili lepi. Kulisa oblakov, megle in snežne odeje nam je pričarala lepo zimsko vzdušje.

Pred kočo je celo malo posijalo sonce in še olepšalo lepo okrašeno drevje ter naš dan.

Na terasi pred kočo pa so bile vse klopce in mize že zasedene zato smo šli kar v kočo na toplo.

Splužena in posipana cesta je za spust na smučeh povsem neprimerna, zato sva hudo zatrmoglavila, 

da je nekaj smuke le potrebno naredit in sva se potrudila še na vrh Mrzlice ( 1022 m). 

Z vrha sva pa le užila nekaj zavojev po sipkem pršičku 

 in oddrsala skozi strm gozd dol na spluženo cesto. Juhuhu. 

Nato smo nadaljevali peš s smučmi na ramah ...

...in spotoma presmučali še vse travnike in grape ki so bili na voljo na poti. navzdol.

Večino spusta pa je bilo potrebno tokrat opraviti peš  s smučmi na ramah nazaj do Predmeje,

 kjer nas je čakal avto na na nabito polnem parkirišču pri lovskem domu. 

Preživeli smo dan zunaj v snegu, malo nabirali kondicijo, občudovali veliko količino snega, 

videli nekaj sproženih plazov ter si zabeležili v spomin, 

da bo treba Mrzlico v bodoče turno smučati z drugim pristopom, 

kadar bodo snežne razmere to omogočale. Tudi tega poznava in še pomniva. 

___________________

Krvavica in Čemšeniška planina

 

Pot: vas Tabor, Krvavica skozi okno, Čemšeniška planina, Stari grad, vas Tabor

Pot skozi okno  na Krvavico je vsaj zame vedno bila rahlo blatna in drseča. 

Verjetno se tja gor odpravljam vedno ob nepravem času. 

Z vrha Krvavica (909 m) opazujem lep greben sosednjega Brložna,

 verjetno pa bo letos tudi ta končno prišel na vrsto.

Mimo Gunetove glave se sprehodim in nadaljujem na Čemšeniško planino(1204 m, najvišji je Črni vrh).

Pred kočo  kljub oblačnemu vremenu poseda nekaj obiskovalcev ter uživa v kulinaričnih dobrotah 

čemšeniške kuhinje. Tudi jaz sem navdušena nad njihovim štrudlom ter dobro kavo.

Sledil je spust z vrha planine mimo starega obeležja. 

Pogled na spodnji sliki  na Krvavico in Brložen je prav zanimiv kot da bi ta vrhova bila precej visoka. 

Pa nista, le okoli 900 m imata.

Tokrat se povzpnem še na Stari grad ( 636 m), da končno pogledam, kaj je tam gor. 

Ruševin starega gradu ni videt, tokrat je na vrhu le bogato rastje spomladanskega resja.

Ta lepa krožna pot se lahko po želji precej podaljša ali pa skrajša. 

Jaz sem nabrala celo 1003 višinskih metrov na 13 kilometrski poti 

v šestih urah preživetih med zasavskimi hribčki.

_____________________

Šmohor, Gozdnik, Kotečnik

 

Pot: Liboje, Šmohor, Gozdnik, Kotečnik, Liboje

Razmere: pot je deloma suha, večina poti je označena. Pot med Gozdnikom in Kotečnikom je vidna a ni označena. Pot na vrh Kotečnika je označena, spust iz Kotečnika nazaj v Liboje pa poteka po strmem gozdnem terenu med kamnolomom in plezalnimi stenami, poti tu ni.

Ob zaključku nama je gps pokazal, da se je nabralo nekaj čez 1400 višinskih metrov ter 12 km poti. Sama krožna pot je prav prijetna vredna ponovitve in še z možnostjo podaljšanja na Malič.

Iz Liboj sva pričela hoditi mimo stare domačije v strm breg do travnikov okoli Šmohorja. 

Koča na Šmohorju je odprta. Nato dalje mimo starih lip, katerih rast spremljava že kakih 40 let. 

Še vedno nobena ne manjka. 

Od Šmohorja do Gozdnika sva hodila večinoma po lepi makadamski cesti ali stranskih potkah nad cesto. Pričel je pihati močan jugozahodnik. 

Pri vzponu na Gozdnik pa je veter postal tako silovit, da je naju že hotel pomesti s poti. 

Kasneje sva izvedela, da je povzročil, da je padlo nekaj dreves in odkrilo nekaj streh v okolici Žalca. 

Na Gozdniku (1090 m) na srečo še vedno stoji majhen bivak kamor sva se skrila pred vetrom.

Sestop z Gozdnika najprej poteka po zelo strmi označeni poti, 

ko pa zaviješ proti Kotečniku, se ta izgubi in mestoma najdeš nekaj starih markacij.

Kotečnik je naju presenetil. Je precej skalnat hrib in pot je lepo speljana čez njegov grebenast vrh.

Pogled s Kotečnika na Gozdnik v ozadju.

Vrh malega Kotečnika, kjer se je veter ponovno zelo okrepil.

Nadaljevala sva po edini možni poti na najvišji vrh Kotečnika (772 m). 

Levo in desno so prepadne stene.

Od tu naprej je pot čedajle slabše vidna. Označena ni več. 

Spust s Kotečnika je verjetno lažji levo ob  kamnolomu, vendar nama ni ustrezalo, 

saj izstopiš povsem na drugo stran Liboj, daleč od najinega avta.

 Zato sva se midva napotila desno in sva izstopila iz gozdne strmine pri zadnjih vzhodnih plezalnih stenah Kotečnika. Ker je bilo precej vetra, tudi plezalcev nisva srečala.

Veter je bil tako močan, da sva si ga malo shranila za spomin.

_____________________