Pa sva se končno tudi midva povzpela na Višarje. Ampak nisva prišla prosit malikov čudežne ozdravitve, kar počne velika večina množice obiskovalcev predvsem poleti, temveč sva prišla s turnimi smučmi. In nisva bila edina, kar je potrdilo najine informacije, da so Višarje dober turnosmučarski cilj in hkrati tudi izhodišče za nadaljevanje turnega smučanja v dve sosednji dolini ali okoli bližnjih vršacev.
Že sama pot iz Bovca preko Predela je bila za naju zanimiva. Ugotovila sva, da si je Log pod Mangartom dobro opomogel po katastrofalnem zemeljskem plazu, ki ga je doletel pred leti in se pesenetljivo hitro spreminja v turistično smer. Zgradilo se je veliko počitniških kapacitet in še se gradi.
Na jugozahodni strani Višarij je smerokaz do bližnjih destinacij, ki jih tokrat nisva imela možnosti preverit, sva si jih pa 'zacahnila' za drugič.
Sva pa zato kar dolgo uživala na sončnih in zavetnih mestih ter se razgledovala po slikoviti okolici preden sva se spustila nazaj do avta, ki naju je čakal v dolini.
Ta svet preko meje nama je še precej tuj, ker sva redkokdaj tukaj, zato imava težave pri določanju vrhov ki jih videvava krog in krog.
Letošnja zima zaenkrat še ni naklonjena turni smuki, zato je težko najti primerno destinacijo.
Ko sva pogledala proti Sloveniji nama je šlo nekoliko lažje pri določanju vrhov.
Če ne bo dodatnih količin snega, se bo tudi tukaj zimska pravljica kmalu končala.
Do takrat pa dajmo uživat. Vseeno ni potrebno jokat nad slabo zimo. Če zima ne pride do nas, jo je pač potrebno poiskati. Kolikor vem, je letos v Avstriji popolnoma drugače. Je treba še malo počakat, da se sprožijo plazovi in sneg malo pregnije, potem pa gremo tja.
Naročite se na:
Objave (Atom)