Iz Istanbula sva jo ubrala v smeri Črnega morja. Najprej me je presenetila gričevnata pokrajina, zasajena s kilometri in kilometri lešnikov. Morje sva ugledala malo pred mestom Sile.
Je pravo turistično mesto. Vsi dohodi do morja, vsaj kolikor sva videla, so plačljivi.
Tudi lep zaliv pred Silom, ki sva ga obiskala, je plačljiv. Izven sezone je dostop na plažo sicer brezplačen, ampak čez noč nisva smela ostati, kar je za naju novo tukaj v Turčiji.
V mestu Sile sva poiskala pošto in si končno kupila HGS nalepko za avtoceste.
Naslednji dan sva se vozila proti vzhodu naprej ob obali Črnega morja. Plaže so mivkaste,
obalni pas plitek in valovi se noč in dan lomijo na nerazčlenjeno obalo.
Tam kjer obale ne čistijo, se kopičijo plastične naplavine.
V teh dnevih Črno morje ni bilo mirno. Valovi so se tako zlovešče lomili,
da nisva imela obilo plavalnih užitkov.
Obiskala sva še nekaj plaž, vse so bile mivkaste in povsod so valovi precej butali ob obalo.
Morje pa je še vedno toplo, tam nekje 24 stopinj.
Vozila sva se ob obali in včasih nehote zašla v center kakšnega obmorskega mesta,
kjer so ulice ozke in polne življenja, ki se gnete v vse smeri.
Namensko pa sva si ogledala mesto Amasro, staro mesto, kjer so se križale stare trgovske poti.
Mesto je resnično lepo in vredno ogleda.
Ima vse. Prelepo staro mestno jedro s Pozejdonovim templjem
(ki ga sicer nisva našla, verjetno so le ostanki), ima živahno tržnico,
kjer so cene zelenjave nizke za nas, ter veliko malih trgovinic s spominki in izdelki iz gline.
Tudi obala nama je bila všeč, razčlenjena, skalnata.
Zato sva se tukaj še zadnjič letos okopala v Črnem morju.
Najino naslednje kopanje bo v Egejskem morju.
Še prej pa v rekah in jezerih anatolske planote.
Iz Amasre pa sva se napotila v notrajnost Turčije in sicer proti Safranbolu(ju).
______________
Objave
