torek, 05. julij 2011

Na Malto! Crotone


Jutro se je pričelo prav razburljivo: prijela je riba! in to velika! Špulca na ribiški palici je pretresljivo zabrnela v jutranji tišini, ko so se zelo na hitro odvijali metri ribiške vrvice. Preden je Vlado uspel preklopit iz sanjskega sveta v razburjivo situacijo, se je odvilo skoraj vseh tristo metrov vrvice. Nato se je začelo obdobje, za katerega živi vsak pravi ribič; utrujanje velike ribe, ki se je borila za svoje življenje nekje v globinah Jonskega morja. Malo navijat vrvico, pa spet popuščat, pa navijat, pa popuščat...potem ocenjevat kako je težka...pripravit velik kavelj, da jo potegnemo ven.... kakih 50 kg ima najmanj...kaj bomo pa z njo?..spet popuščat...hladilnik je premali...še malo, pa jo bomo videli, le še 30 m ...palica je čisto ukrivljena...potem pa .....ssssssssrrrrrkkkkkkk.......
.... in riba je ostala v globini, z vabo med zobmi in dolgo vrvico, ki ji gleda iz ust....
Vlado se ne da; pripravi novo vabo jo spusti in gre spat nazaj k Idi. Čez kakšno uro se zgodba ponovi. Riba, ki prime, je sicer manjša, a še vedno prevelika. Torej danes 2x SKORAJ! Napredujemo! 



Nekaj časa še jadramo, nato pa je vetra premalo in ne dosegamo tistih štirih vozlov hitrosti, zato uporabimo spet motor. Pred obalo smo opazili nekaj raziskovalnih ploščadi; glede na stolp domnevamo, da vrtajo v morsko dno in verjetno iščejo ležišča nafte ali zemeljskega plina. Ob tej ploščadi je očitno tudi preskrbovalna ladja.


Pa smo prispeli. Potrebno je najti le še primeren vez. Za začetek smo se zasidrali pred starim valobranom - nasproti mestne plaže, se odpočili in okopali. Potem smo se zapeljali do mestne marine, kjer smo tudi prenočili. 


Za valobranom je veliko prostora in mirno morje.


Mesto pa je slikovito.


Dovolj zanimivo, da se splača sprehoditi po njegovih ulicah, kar smo tudi storili. Seveda smo nabavili tudi nove vabe in dovolj kvalitetne vrvice, da naslednja riba nima več toliko možnosti, da pobegne.


Z Bredo pred spanjem še opraviva obvezen večerni sprehod, tokrat samo po dolgem valobranu.

Naredili smo več kot 70 M, nekaj z motorjem.

Dan sedmi: lepo je tudi brez ribe na palubi

Na Malto! Santa Maria di Leuca


Takole idilično je torej v marini, ki se nahaja na peti italijanskega škornja in ima zato strateško pomembno mesto za jadralce. Od tu do grških Jonskih otokov ni več daleč, blizu je Sicilija, pa če potegneš še naprej je Sardinija pa ....Gibraltar...Skratka ne moreš mimo tega, da ne bi razmišljal o tem, koliko morja je še na voljo za jadranje.


Zjutraj sva se odločila, da se še enkrat povzpneva do svetilnika in si šele nato ogledava mesto, ki se sicer razpoteza na drugo stran marine. Pred dvojnimi stopnicami, ki vodijo do vrha je spominska plošča na kateri je poleg zaslužnega moža vklesan še reliefni pogled na južne italijanske pokrajine od polotoka Gargano do pete škornja, kjer se trenutno nahajamo.


Do svetilnika vodijo torej dvojne kamnite stopnice, ki so lepo umeščene v naravno okolje. Na obeh straneh stopnic so vidne terase, ki so bile včasih očitno urejene v prijetne parke z velikimi senčnatimi drevesi, sedaj pa je to že nekaj časa na žalost zanemarjeno.


Med obema stopniščema so bazenčki s sladko vodo, ki se v slapu pretaka od vrha stopnic do vznožja, kjer se skozi naravno votlino izliva v morje. Velike količine vode od vrha spustijo le ob največjih praznikih, drugače pa le toliko, da so bazenčki vedno polni.


Takole pa je ob svetilniku podnevi. Na stebru je seveda kip ženske, po kateri je dobil kraj ime in velika papeška katedrala s spremljajočimi objekti. Pred katedralo pa naju je presenetil kip trenutno aktivnega papeža v naravni velikosti. Kaj to pomeni ne vem, naju pa je začudilo, da je dobil kip še za časa svojega življenja in preden je storil kaj veličastnega, da bi si ga zaslužil.Vsaj midva ne veva za njegove izredne zasluge na kateremkoli področju - morda mu zaradi neinformiranosti delava krivico. Bom to še preveril ob prvi priložnosti!


Tudi samo mesto se nama je zdelo zelo turistično in mondeno - nekako tako, kot je naša Opatija. Veliko dvorcev ,vil in hotelov različnih slogov in različno ohranjenih. Vsi pa so zelo okusno in nevpadljivo umeščeni v prostor.


Nama so všeč takšni starejši. Pravzaprav pa kakšne ultra moderne arhitekturne stvaritve v Leuci nisva opazila.


Tukaj bi pa tudi midva našla kaj po svojem okusu. Tale hišica nama je zelo simpatična. Dovolj majhna z vsem kar premorejo veliki.


Ulica ob morju je zelo slikovita in prijetno se je po njej sprehajat. Še posebej zjutraj ali pozno popoldan, ko še ni tistih prijetnih 40, ko je bolje biti v debeli senci ali na morju.


Kako lahko ostane stavba in ograja tako zelo bela? Verjetno je tukaj res zelo čist zrak in malo prometa motornih vozil. Lepo.


In nad mestom še star stražni stolp. Nemi spomin na čase, ko se je zgodovina Sredozemlja pisala zelo ognjevito in odločno.


Zaradi tehničnih težav ( potrebno je bilo nabaviti in zamenjati cev povratnega voda za gorivo na motorju ) smo šele ob 18.30 izpluli proti naslednjemu cilju. Crotone leži na drugi strani velikega Tarantskega zaliva, ki ga bomo prečili in pristali blizu prstov na velikem škornju. Torej nas čaka okrog 70 M pretežno nočnega jadranja.


Sonce zahaja za obzorjem nad mirnim morjem, piha nam rahel veter SE (170 - 180) in dosegamo
od 3 do 3,5 vozle. Ob 21.30 nam veter upade in motoriramo do 23.15, ko veter spet naraste na 9 KN in lahko spet jadramo s hitrostjo med 4 in 5 vozli.

Dan šesti: lepo in zelo zanimivo