petek, 25. junij 2010

Tramerka, Ist

Zopet je bila mirna noč za nama, SZ veter se je ponoči unesel in nama omogočil mirno gladino morja, še pozibavanja se skoraj ni čutilo.
Zjutraj sva načrtovala, da bova odplula dalje proti J, po zunajni strani Dugega otoka, občudovat mogočne strme  pečine , tja  proti Kornatom. Napovedano je bilo 6-16 vozlov burje  toda , ko sva prijadrala za Dugi otok se je veter bolj bližal 6 vozlom in kapitan se je odločil, da to ni nič in tako se res ne more jadrat, motorirat pa tudi ne misli in tako s Kornati ni bilo nič. Nič hudega , saj sva jih velikokrat že objadrala, bodo že še prišli na vrsto; pečine pa tudi.





Jadrnico sva usmerila nazaj proti otočku Tramerka in se kopala v turkiznem morju ob Tramerki, spomnila sem se na izmišljeno zgodbo, ki sem jo brala, ko je neki Slovenec pobegnil iz našega norega sveta na ta otoček in tu živel sam, tako naravno, prvobitno, daleč stran od našega ponorelega sveta....... bi rekla pameten fant.

Burja je malo pojačala in seveda je bilo takoj konec kopanja, ker je bilo potrebno dvignit jadra. Jaz sem se lepo razkomotila v jadrnici v zavetju pred vetrom,  se sončila, kapetan pa je  sam jadral proti Istu.... mislim da ga je zeblo...,občasno sem slišala kakšno pripombo, kako nekateri uživajo, on pa jadra......ja seveda burja je to.






Pred mestecem Ist sva si zopet izbrala bojo za privez, odveslala na kopno in se sprehajala po mestecu z nič turisti in z nekaj plovili na privezu. Otok Ist je zopet eden izmed takih, kjer ni avtomobilov, ni drvenja ljudi po ulicah,(sicer je ulic le nekaj),  ko sva šla mimo luške kapetanije, je bil lušli kapetan v sosednji restavraciji, ki je njegova seveda. In življenje lepo teče dalje in se še sprašujemo zakaj nam je tu tako lepo.





Tokrat sva si šla ogledat vrh Ista na katerem je zgrajena cerkvica, ki se vidi daleč naokrog. Seveda sva bila edina, ki sva se v popoldanski vročini povzpela na celih 176 m visok vrh, najvišjo točko otoka.








 Razgledi pa so bili čudoviti. Fotoaparat ni mogel zajeti  prekrasnih razgledov, tako kot je to videlo najino oko. Trudila sva se poslikati in ujeti prekrasne motive in občutke, ki ob tem nastajajo. Pa bomo to  videli, kako je uspelo, ko bova doma naložila še fotografije.
Po poti navzdol sem seveda (zopet samo jaz) videla ogromno kačo in zaradi tega sem odpodila misel, da bi šla danes še enkrat tja gor občudovat sončni zahod.

Proti večeru sva zapustila bojo in se zasidrala na Z obali zaliva pred mestecem Ist. Hm, pri sidranju je sidro tako prijelo, da je jadrnica kar poskočila, kapetana je vrglo na zadnjo plat in skoraj iztrgalo sidrno verigo iz elekričnega vitla, jaz za krmilom pa sem mislila, da smo nasedli. No, sidro menda zelo dobro drži, ker se je nekam zahakljalo, kaj pa to pomeni, ko ga bo treba dvignit , pa bo prinesel jutrišnji dan in jutro.....
Hja, na jadranju ni nikoli dolgčas......., no nekaterim nam tudi itak nikdar ni dolgčas, ker tudi če se nič ne dogaja, se nam dogaja.........