In zopet je bil en prekrasen dan za menoj. Pričel se je v sobotnem jutru nad Okrešljem z vzhajajočim soncem za Krofičko. In sem ga ujela , sončni vzhod namreč.
Pred Savinjskim sedlom pot zavije levo v zavarovano pot na Križ. Pred tem je melišče in ker se občasno zgodi, da ne sledim čisto markiranim potem, sem malo zašla na sosednje melišče. Seveda sem ga morala prečiti, da bi prišla na pravo stezo za vstop v steno Križa. Na moje veselje sem pri prečenju zmotila kozoroga, ki je očitno prišel pogledat, kaj se dogaja. Stal je čisto blizu mene, na skali malo nad menoj, prav lepo sva se dolgo pogovarjala, poziral mi je vseh mogočih pozah in še kar ni šel stran, očitno so mu bili všeč moji samogovori. Meni pa tudi, da sem imela tako prijetno družbo.
Ampak nazadnje pa sem ga morala zapustiti, saj me je čakala še dolga pot. Res mi je bilo žal, ker so takšna bližnja srečanja z živalmi v naravnem okolju le redka.
Ko je takole stal le malo nad menoj, so se mi obudile zgodbice na nagajive kozoroge, ki mečejo kamenje na planince. Tudi sin je to že doživel v Julijcih. Namreč, ko je priplezal s stene, je zagledal čredo kozorogov na travnati ravnici, ki je hudomušno začela prožiti kamenje nanj. Takrat seveda ni bil tako navdušen nad tem bližnjim srečanjem, kot sem bila tokrat jaz. Moj kozorog je bil prijazen.
No jaz sem bila navdušena in po fotografiranju z vseh mogočih kotov sem ga le zapustila in odšla dalje.
Na vrhu Križa se je odprl veličasten razgled na Dolgi hrbet ter v dolino na Ledine in Češko kočo.
Na spodnji sliki je od jutranjega sonca osvetljeni Ledinski vrh.
Fotoaparat je takole zabeležil pogled skozi eno od "rink" na osvetljeno ostenje severnega pobočja Rink.
Tele kavke ni zmotil močan veter na vrhu Turske gore. Skupaj sva si podelile jabolko nato pa sem kavko pustila v čakanju na naslednje pohodnike. Mislim, da je morala čakati še kar precej časa na naslednji grižljaj.
Nad Skuto in Rinkami pa so se preganjali oblaki.
Na poti skozi Kotliče je ena skala zdrsana od mnogih stopinj planincev skoraj tako kot osrednja promenada v centru Dubrovnika. Da sem jo lahko fotografirala sem seveda morala stopiti nekam drugam, kar pa ni bilo ravno enostavno. Saj sicer tale skala potem ne bi bila tako zglajena od številnih stopinj.
Koča na Kamniškemu sedlu, v ozadju je mogočna Planjava.
Na vrhu Brane so bili sunki vetra tako močni, da ni bilo prave volje za sončenje.
Vsako leto grem enkrat pogledat tale naravni skalnjak. Letos sem ga ujela, ko je že skoraj odcvetel. Ampak še vedno je na istem mestu.
Nad robom Kamniškega sedla je veter takole lepo napravil kepo oblakov.
Pred spustom s Kamniškega sedla sem zabeležila še nekaj prijetnih slikic s Planjavo in Ojstrico v ozadju.
Ko sem se bližala Okrešlju je močan veter občasno prignal kak temen oblak nad vrhove. Pogosto je z oblakom tudi zakril sonce a v naslednjih minutah ga je enako hitro tudi odgnal. Torej ploh in neviht še ne bo.
In še ena fotografija mojega kozoroga......, res je bilo prav lepo....... Tudi zaradi teh prijetnih dogodkov so mi pri srcu moji samotni pohodi v planine.
Objave
