Visoki Atlas sva vzdolžno prečila po cestah RR 302 in RR 306.
Vas Ait Blal je nekaj posebnega. Kar velika vas leži v strmem bregu,
cesta je speljana skozi v serpentinah in v središču vasi seveda precej zožana.
Ob cesti pa se kljub zožitvi odvija še vaška tržnica.
Na vsaki strani vasi pa so lično urejene terase s kulturnimi rastlinami.
Naslednje jutro sva pričakala malo pod prelazom Tigi n Tighst (2399 m) .
V Atlasu sva bila skoraj štiri dni in jutra so bila vseskozi hladna; tam nekje od 6 do 8 stopnij.
Šele jutranje sonce je hitro segrelo ozračje.
Točno na vrhu prelaza pa je majhna hišica z muzejem ter okoli kamnite plošče z prastarimi gravurami.
Risbe izvirajo iz 3000 do 4000 let pred n št iz bronaste dobe, sva uspela razbrati iz razlag.
Takih mest je po Atlasu še kakšnih 10, vsa so visoko v gorah.
Čez prelaza hodijo tudi domačini iz ene doline v drugo.
Večkrat sva tudi kakšnega peljala v dolino ali čez prelaz.
Tipična berberska hiša s stajo za živali.
Domačini živijo skromno, so prijazni, otroci so vljudni in vedno nasmejani.
Tu nekako začutiš razliko med vrednotami Amerike in Evrope in tukajšnjih ljudi,
ki ne skrivajo svoje sreče. Očitno premorejo vse, da so lahko srečni,
čeprav nimajo nobenega materialnega blagostanja.
Zgoraj na sliki so obdelana pobočja, ki so pripravljena na novo sezono.
Največkrat se voziva na višini okoli 2000m. Pred mestom Tabant je dolina veselja imenovana Ait Bouguemez.
Po njej teče rečica in celotna dolina je v terasah obdelane zemlje ali zasajenih dreves.
Z naselja Tabant vodi cesta na najvišje prelaz 3050 m.
Zapeljala sva se gor do prvega prelaza Tizi n Ait na 2905 m.
Najin avto še ni bil tako visoko. Za tem prelazom sledi spust v dolino po makadamski cesti za kakšnih 100 višinskih metrov ter se nato zopet vzpne na 3050 m.
Ni bilo v najini smeri pa sva najvišji prelaz 3050 m izpustila; za kdaj drugič.
Na prelazu pa sva srečala dva fanta, ki sta se želela z nama fotografirat.
Sporočilnosti njune akcije tukaj ne bova komentirala.
Seveda sva se še sprehodila naokrog ter opazila da tu vodi tudi ena izmed poti na drugi najvišji vrh Maroka Jebel Mgoun 4071m. ( v ozadju na sliki spodaj).
Pristopne poti pa so zelo dolge, zato se gore tokrat nisva lotila.
V prihodnjih dneh se tukaj obeta nov sneg, midva pa bi želela do takrat biti že nekje nižje.
Zopet prespiva na višini, v zavetju gora in temnega neba. Zjutraj pa kreneva dalje.
Sledijo si spusti v dolino in še na prelaz, tokrat samo na 2600 m (naslovna slika).
V zadnjem delu prečkanja Atlasa se cesta nenadoma prelevi v makadamsko cesto.
Spet imava veliko nepričakovanih zaprek...
... cesta je marsikje odtrgana, voda z blatom jo prečka, kamniti podori ogrožajo varno vožnjo ...
Dosti improvizacije v vožnji je bilo potrebno, da sva uspela prečiti kakšnih 30 km obupa ...
Bi se mogoče obrnila, če ne bi bila pot nazaj tako strašansko dolga.
Na koncu precej podrte ceste pa zapeljeva v dolino in zagledava Chatedrale Mastfrane.
Z najine strani je pogled nanjo res veličasten. Tu ni pristopa nanjo.
Z druge strani pa je pristop nanjo baje zelo enostaven.
Tudi cesta skozi dolino ob Katedrali je precej razdrta.
Vidno je, da jo običajno krotka rečica večkrat poplavi.
Nisva šla na vrh ker je bilo že pozno popoldne, midva pa sva imela še nekaj km pred seboj.
Dviga se nad dolino, kjer je možno ob rečici tudi prenočevanje.
Verjetno je poleti precej obiskana zaradi lahkega dostopa z zahodne strani.
To leži ob akumulacijskem jezeru in je obdano z živordečo pokrajino.
_____________
Atlas se še nadaljuje vendar je visok le še okoli 2000 m.
V teh dnevih prečkanja prelazov, sprehodov po grapah, malih kanjonih in prelazih sva zelo uživala.
To je drug svet gora, narave in ljudi.
Objave
