sobota, 07. januar 2012

Menina planina

Orkanski veter je ponoči napihal zamete v visokogorje, izpihal iz najinih misli želje o dvatisočakih in ko sva zjutraj uredila najine želje srca ter uskladila dva svobodna uma, sva se složno odločila za Menino planino. Ostala je najlažja dilema - od kod....in v nekaj minutah sva izbrala izhodišče: Golice v Tuhinjski dolini.

Čas: 6 ur v (na) planini

Pohod sva pričela tako...na prvi pogled popolnoma spomladansko. Gledala sva, če se bo med listjem pokazal že kakšen cvetoč  teloh, pa ga še ni bilo.

Tale vraščena tabla jasno kaže, da je ta pot bila markirana že v daaavnih časih.....

Steza je vodila mimo simpatičnega izvira vode, škoda, da je lesen žleb postavljen tako nizko, da se vodo le s težavo zajame. Midva je niti nisva poskušala, ker ni bilo neke posebne žeje v tem hladu.

 Na okoli 1200 m nadmorske višine se je sramežljivo začel kazati sneg na stezi in višje ga je bilo kmalu že kakšnih 20 do 30 cm.

Skoraj sva uspela fotografirat lisico, ki je pred nama prečila stezo. Pa je le bila prehitra, oziroma midva zaradi presenečenja prepočasna.

Proti vrhu planine pa je že bilo sneženo tako, kot se za januar spodobi.

Ponekod je bilo pa takole spihano in pomrznjeno, kar daje zimski pokrajini vedno pravljični nadih.
 Vivodnik, najvišji vrh pogorja Menine, s svojim stolpom nudi pogled daleč naokrog. Danes še posebej, saj je včerajšnji močan veter pregnal smog in meglo iz dolin ter vse oblačne kope iz planin.

In nato sva se prav počasi spuščala proti koči. Ni se nama mudilo, saj je bilo zunaj prav prijetno.

Preden sva šla v kočo na obvezen čaj in klepet sva naredila še en krog med vrtačami in se povzpela še do koče radioamaterjev iz Domžal, od koder je najlepši razgled na Savinjske Alpe. Vsaj zame.

Od zahoda se je hitro približevala oblačna fronta, zato je bilo kmalu jasno, da bo sončnega dela dneva za danes verjetno prav kmalu konec.

Od tu se krasno vidi kako je greben med Smrekovcem in Komnom skoraj tak kot če bi ga potegnil z ravnilom.
Zdaj je napočil čas, da sva se spustila do koče še na čaj. Koča pa je bila tokrat za spremembo popolnoma zasedena s člani planinskega društva PTT., ki so naju prijazno sprejeli medse. Tako sva poleg čaja lahko pobliže spoznala tudi nekaj njihovih simpatičnih članov.

Dan ne bi prehitro sestopila s planine sva šla naredit še eno svežo gaz med vrtačami po planini. Tokrat še po jugozahodni strani mimo Vivodnika pa potem nazaj na gaz proti Tuhinjski dolini.
Izkazalo se je, da marsikje ni tako malo snega, kot je izgledalo.






















Ampak bilo je lepo, da bolj ne bi moglo biti.

Pa ne samo lepo ampak občasno tudi presenetljvo pestro in za oba zabavno, čeprav za vsakega na drug način...

Seveda se je sestop s planine po kratkem zastoju uspešeno nadaljeval...

Nebo pa se je zopet pooblačilo in zakrilo nebesno modrino, ki se tako prilega belini snega.

 
Še počasen spust, zadnja malica in okrepčilo pri studencu, potem pa zopet po listju in svežih gozdnjih vlakah v dolino. Dan se je prevesil proti večeru, midva pa sva začela razmišljati o toplem večeru ob domači peči.