Srebrno sedlo, Najvišji rob

Pot: Lučka Bela - Korošica - Srebrno sedlo - Najvišji rob - (Zeleniške Špice) in nazaj

Višinska razlika: okli 1200 m

Čas: tam nekje okoli 8 ur



Pot iz Lučke Bele je bila v zgodnjem jutru mokra, preveč zaraščena z ruševjem, vendar samotna.

Na Ojstrici so se kljub zgodnjemu jutru že opazili planinci. Ni presenetljivo, 

saj so bile tudi za to popoldne napovedane nevihte.

Ostanki pogorišča koče na Korošici seveda samevajo, a so ob njih pravkar betonirali temelje za namestitev treh kontejnerjev, kjer bo oskrbnica Mojca do zgraditve nove koče lahko stregla planincem. Pri prečenju pobočja za Korošico, so naju pozdravili svizci z glasnim žvižganjem. Fotoaparat je ujel le enega, ki se je sončil na skali.

Že pred poldnevom so se po vrheh pričele preganjati megle. Na Srebrnem sedlu ( 2115 m )

sva zavila še na  levo, na Najvišji rob ( 2127 m - Zeleniške Špice).

Pogled navzdol na Zeleniške špice je vedno čudovit.

In sedaj je to kar je, megle so se dvigovale in spuščale, razgledi so bili vedno močneje okrnjeni.

V ozadju so se je proti Korošici valili grozeče črni oblaki. Pogled  do njih pa je vseeno lep.

Ko so se megle za trenutek dvignile, se je ponovno prikazala Ojstrica, Škarje ter Babe pred Planjavo.

Pobočja vse naokoli pa so vsa v cvetju, čudovito so obarvana.

Zaslišala sva padajoče kamenje, zato sva se ozrla naokrog in na grebenu zagledala nekaj gamsov.

Vedno bolj nama je bilo jasno, da plohi ali nevihti ne bova mogla uiti in res se je zgodilo tako.

Med sestopanjem v dežju, mokra do kože, sem skoraj stopila na gada. Pripravil se je na  obrambo in naju pozorno opazoval. Midva pa njega.

Ko sva premočena sestopila v strmo grapo Lučke Bele, pa se je ponovno prikazalo sonce.
Za naslednje dni in nove poti.