Na Komen vodijo lepe in varne gozdne poti, tako da je dostopen skozi vso leto.
Večkrat ga zato obiščemo ravno v jesenskem in zimskem času,
ko so višji vrhovi težje dostopni.
Mi smo se povzpeli ob potoku Žep nad Ljubenskimi Rastkami,
pa mimo Planinčeve domačije in Hotela Goba ***** preko Mrzlih Vod
do partizanske bolnišnice, kjer smo se za nekaj trenutkov prvič ustavili.
Na poti smo nabrali nekaj zapoznelih gob (lisičk), ki so potrdile
pravilno izbiro imena bližnjega hotela :-) ...
Ko smo se bližali vrhu, so se megle preganjale sem in tja po pobočju
in le redko dovolile preboj sončnim žarkom,
ki so ustvarjali mistične prizore v vlažnem gozdu.
Milan, Zlatko in Čarli so se izgubili v meglo, medtem ko sem jaz še kar fotografiral impresionistične prizore. Kmalu sem bil za trenutek nagrajen s pogledom na vrh Komna, ki smo se mu približevali po grebenskem brezpotju.
Prvi je vrh seveda osvojil naš oziroma Milanov Čarli,
ki je zadovoljno čakal, da se mu pridružimo.
Razgledi naokoli niso bili ravno briljantni,
videli smo le bližnjo Peco in Uršljo Goro, se pa je zato občasno prikazala veličastna glorija na severni strani nad Najevsko lipo.
Ob kapelici, malo pod vrhom, smo si privoščili še malico in ob tem z žalostjo ugotavljali kako propada, ker se očitno nihče več zanjo ne zanima,
da bi se naredila nujna vzdrževalna dela.
Ob povratku smo se povzpeli še na Telečje peči
in si Planinčevo domačijo ogledali še od zgoraj.
Po slabih petih urah smo zaključili naš dopoldanski izlet in sklenili,
da ga še kdaj ponovimo.
________________________________
Objave
