sobota, 20. februar 2016

Bistriška špica

Izhodišče: ob državni meji na koncu doline Koprivna, pri Črni na Koroškem
Čas: 7 ur
Višinska razlika: okoli 1000m
Razmere: cesta v Koprivno je bila snežena; v dolini je kakšnih 20 cm snega, na pobočjih Pece in po vrhovih pa čez meter in pol. Sneg je bil suh pršič.
V dolini pri nas je prejšnje dni deževalo, zato nisem mislila, da je na Koroškem lahko tolikooo snega. 
Dolina Koprivne je bila pravljično zasnežena in tudi cesta je bila snežena. 
Zato sva pustila jeklenega konjička kar ob cesti in oprtala nahrbtnika!
Namesto z avtom, sva navzgor po cesti že uživala na smučeh!
Že kaj kmalu se je cesta prelevila v idilično smučino, ki je vodila mimo spodnje planine Luža. 
"Tu pa bi jaz bil z veseljem doma", sem naenkrat zaslišala.
Po strmih in gozdnatih pobočjih Pece sva v preteklih letih že iskala primerno traso za spust s smučmi. 
Zaradi najinih trdih izkušenj in prostranih gozdov na strmih pobočjih Pece, sva se tokrat zatrdno odločila, da se bova tokrat vzpenjala brez bližnjic in samo po gozdni cesti vse do planine Zg.Luža. 
Potem bova pri spustu samo sledila lastnim smučinam. 
Pa se tudi tokrat ni zgodilo tako kot sva načrtovala.  
Zato željo po lepšem smučanju z vrha Pece še vedno nosim v srcu ...
Kaj kmalu naju je namreč premamila bližnjica z lepo smučino skozi krasen gozd. 
Brez oklevanja sva  zapustila lepo gozdno cesto in res sva hitro dosegla idilično planino Zg.Luža.
Od tod je sicer bila spet vidna cesta navzgor, pa ji spet nisva sledila ampak sva se odločila, 
da slediva smučino predhodnikov skozi strm gozd.

Zasnežene smrekice so bile res balzam za oči, hrepenenje po čudoviti belini je bilo spet nahranjeno.
Kot v lepi beli pravljici je bilo. 
Seveda za nas, ki nosimo naravo v srcu in se vračamo k njej neprestano z željo, biti delček nje. 
Kdo drug bi v tem početju mogoče videl samo matrarijo pri hoji navzgor. 
Marsikdo bi tu tudi opazil strma pobočja in ogromno nakopičenega snega, ki lahko vsak trenutek splazi. Kljub mrazu je lahko tu pošteno vroče, saj je smučina vrezana v ostrih zavojih strmo navzgor

Po dobrih dveh urah vzpenjanja se nenadoma pred teboj odpre zimsko obarvani planinski raj. 
Naporni vzpon je takoj pozabljen, um in srce pa se napolnita z neizmerno lepoto.

Čudovit pogled na zasnežena prostranstva Pece je bil pred nama. 
Nizko ruševje je bilo večinoma pokrito z debelo snežno oddejo. 
Meglice so delno zakrile pogled na dolino, ki je ždela globoko daleč pod nama. 
Hej, od tam dol sva prišla! Kako visoko sva!

Na teh pobočjih je bilo blizu dva metra dokaj svežega snega. 
To pomeni tudi gaženje do pasu, če si "peš"!
Pomeni pa tudi velik napor, da vstaneš iz belega objema, ko s smučmi padeš in se potopiš v mehko belino.

Skozi meglice, ki so ovijale greben Pece sva opazila značilni vrh Bistriške Špice - 2134 m. 
Je drugi najvišji vrh Pecinega masiva. Tišina okoli naju je bila nadvse prijetna.

Zahodni veter se je vse bolj krepil in zaganjal meglo na pobočja Pece. 
Postalo naju je strah, da bo potrebno v megli odsmučati navzdol. 
Kaj bo, kako bova našla pot, če se hudo zamegli?

Nenadoma so se megle razkadile, prikazala se je jasna slika pobočja. 
Na izbiro sva imela, da spust opraviva po poti vzpona, 
da slediva smučini treh predhodnikov pred nama ali pa poiščeva lastno pot.
Odločila sva za drugo možnost in upala, da ti pred nama vedo kaj delajo in da poznajo dobro pot navzdol.

Še en pogled sva namenila vrhovom, tokrat tudi na Veško kopo, zadnji zahodni vrh na pobočju Pece.

Juhuhu, sedaj pa korajžno navzdol! Vedela sva, da naju čaka zopet nov strm spust. Res je bilo tako. 
Po začetnem uživaškem smučanju čez prostrano planino so sledi najinih predhodnikov zavile v neko 
(za naju novo) ozko strmo grapo. Iz te grape smo smučali po strmih pobočjih gozda navzdol, 
pa počez, pa tudi malo navzgor, pa spet dol med smrekami, grmovjem in vejevjem ... 
Postalo je jasno, da najini predhodniki nimajo pojma kje je treba odsmučati dol. 
Takrat sem si rekla, da je tokrat res zadnjič da smučam po teh gozdnatih strminah.

Nisva več sledila nezanesljivim sledem in sva po svoje smučala proti dolini. 
Bilo je bolje in lepo skoraj do konca, ko je bilo potrebno narediti še doskok čez skalovje 
v mehek sneg na gozdno cesto.  
Tako sva kar obsedela na udobnem prostoru pod skokom. 
Krepko zaslužena malica in počitek sta končno le prišla na vrsto!

Zatem je sledilo le še prijetno smučanje po gozdni cesti do najinega izhodišča - planine Luža. 
In konec luštnega.

Turna smuka je nekaj res krasnega. Nikoli ni enako; vedno se prigodi kaj novega, nepričakovanega. 
Iskanje prehodov in orientacija sta vedno vznemirljiva. 
Snežne razmere so pogosto daleč od idealnih, neznan teren se pojavi kljub temu, da si že bil tu.
Neprecenljiva je svoboda v naravnem okolju. 
Sem se bova še gotovo vrnila, toda tokrat zagotovo poiščeva najboljšo traso za navzdol, 
s čimmanj smuke med smrekami in po preozkih strmih grapah. 
In seveda veliko smuke po odprtem svetu. 
Vendar v tej zimi ujeti poldrugi meter mehkega snega pa tudi ni dano vsakomur!

sobota, 13. februar 2016

Rastočka planina

Pot: Šmihel nad Mozirjem - Konečka planina - Rastočka planina - in nazaj
Razmere: zelo zimsko;  z 80 cm snega na vrhu
Čas: 6 - 7 ur
Višinska razlika:  800 m
Ujeti sneg v tej zimi 2015-2016 je prava tombola, se bi lahko reklo. 
V noči na soboto je tudi dolino pobelil sneg. Ceste so bile še zasnežene in zato ni kaj lepšega 
kot zapustiti avto skoraj v dolini in se pognati skozi belino pokrajine v novim prigodam naproti.
Meglice v dolini in osamljena drevesa sredi tišine.

Čudoviti prizori zime so se kar ponujali. Kaj je še kaj lepšega kot puhek bel sneg, ki pobeli pokrajino. 
Prav lepo bi bilo, ko bi lahko pobelil v čisto mišljenje tudi nas ljudi. Ampak to za stalno.

Ta predel razpostranjenih Golt ni nikoli pretirano obiskan, kar je za moj okus zelo dobro. 
Sončne planjave na Konečki planini so samevale, ni bilo videti sneženega odtisa človeka,
 tudi sledovi živali so bili sila redki.
Deja vu...pa menda ja ne.

Snega je bilo nad 1000 m vedno več in urezati smučino v neokrjeno belino je posebno doživetje.

Zdelo se mi je, da se je tudi tale smrekica poklonila zimi.

Koča na Konečki planini je obiskana le takrat ko zapade sneg, 
sva izvedela v naslednjem dnevu od njenega lastnika.

Toplo sonce je pričelo topiti sneg na drevesih.

V sneženem drevoredu gremo dalje v neokrjeno belino.

Smrekice takole obložene s snegom ter obrušene z vetrom je možno videti samo na tej planini. 
Veter piha ravno v pravo smer in takole obrusi smrekice. Ob  pogledu na takšne umetnije narave, se mi vedno pričara v misli sladoledna kupa .
In ne gre in ne gre mi iz glave, dokler ...

Pod vrhom Boskovca (1588 m) - najvišjega vrha Golt, se razpostira vedno prekrasna Rastočka planina - 1482 m.

Iz doline so se dvigovale meglice in se razblinjale v toploti dneva.
Čeprav je bilo tu okoli 80 cm snega, vrh Boskovca še ni bil čisto pokrit s snegom.
Snežni raj na planini pa lepo sameva v bleščečem soncu.

In sedaj še spust proti dolini, juhuhu ...

Pa še en pogled na čarobno planino preden jo zapustim.

Smučina me je popeljala navzdol, samo še navzdol ...

Nad Šmihelom so se preganjale meglice ampak kaj bi to, spust je bil eno uro in pol dolg, dan čudovit!


sobota, 6. februar 2016

Komen

Izhodišče: Ljubenske Rastke ali kje višje ob cesti na Planino; pač kjer pustiš avto
Razmere: nad 1000 m nekaj cm snega, proti vrhu manjši zameti napihanega snega
Višinska razlika: približno 1000 m
Čas:  hoje je za 5 do 6 ur
Vremenska napoved za današnji dan je bila dan pred tem ... 
Menda so mislili s tem zadnji sončni dan pred dolgotrajnim poslabšanjem vremena.
Izmed vseh idej in predlogov sva na današnji dan izbrala krožno pot po najinih starih in mnogokrat prehojenih stezicah. 
Pod staro Planinčevo domačijo, pri Gruntih, sva zapustila cesto in ugotovila,
 da je ozka stezica nad našo bivšo domačijo dokaj dobro prehodna in vzdrževana. 
Vem namreč, da to strmo grebensko stezico pozna le par ljudi. 
Bolj ali manj vidna naju je vodila do 'Hotela Goba', ki je zadnjih nekaj let manj obiskan, 
kot sva kasneje na Travniku zvedela od njegovega solastnika.
Ozka stezica se je nad grebenom priključila široki poti, 
ki vodi do označene steze za partizansko bolnico 'Mrzle vode'. 
Originalne bolnice seveda že zdavnaj ni več, 
njena rekonstrukcija izpred nekaj let pa je še vedno lepo ohranjena.

Tudi sonce je že prikukalo ven izza pobočja Komna in napovedalo res lep dan.
Nekaj snega, rjavo listje na drevju in zelene smreke. Resnično tihožitje v naravi je bilo pred nama.

Pod sedlom Hlipovec, ki povezuje masiv Travnika s Komnom, je bilo snega končno dovolj,
da sva lahko naredila lepo gaz v kristalno belino.
Po zadnjem sneženju namreč še ni bilo nikogar, ki bi šel tukaj.

Dobro poznano in vedno čudovito pobočje Komna se je v popolni tišini razprostrlo pred nama.
Po gaženju čez vse zamete v strmem senčnatem gozdu sva kmalu prišla na planjavo.
Prvi vrh Komna - 1684 m.
Sledila je izdatna malica oziroma slavnostno kosilo, ki sva si ga tudi tokrat privoščila na pravem nivoju. Potem ko sva na toplem soncu kar nekaj časa obsedela, sva se bolj pozorno ozrla še naokoli.
Le kaj delajo na Golteh?

Ugotoviva, da se po lepo urejenem smučišču na Ročki podijo zelo zagnani smučarji.

Komen je res lep razglednik.  Spredaj je greben Krofičke, zadaj na sredini levo Planjava
in desno Mrzla gora. Težko mi je bilo razpoznati gore ob tej rahli beli prevleki. Če kaj ni prav, me prosim popravite v komentarju. Tokrat res nisem prepričana ali je res tako.

Na drugi strani se je razprostrirala Peca in tisti trenutek sta bila vsaj dva planinca na njenem pobočju.
Zadaj je vedno prepoznavna Ojstrica, v ospredju je stena Križevnika,
desno pa Krofička in zadaj pa menda Mrzla gora.

Sem zadnjič slišala da takrat, ko glava ni več nora, telo začne razpadat.
No, sedaj pa si izberimo kaj je boljše?

Osončene planjave Komna sva zapustila s težkim srcem. Načrtovala sva sicer spust s Komna po severni strani grebena proti Travniku, a sva raje ostala kar na osončeni južni strani, ker je bilo bolj prijetno.

Na Velikem Travniku (Turnovcu) že nekaj let stoji razgledni stolp
in poučna tabla o vulkanski preteklosti  Komna in njegove okolice.

Pred kočo na Travniku je na sončnih klopeh uživalo nekaj mamic in očkov,
medtem ko so se njihovi otroci podili s sankami po pobočju gor in dol. Lepo jih je bilo gledat.
 S Travnika te pot hitro popelje do Lovske koče in koče pri Pastircih. Če bi bil sneg, bi čebula še kak če imela in bi bil..... to krasen spust s smučmi. Že preiskušeno.
Nazaj v dolino, sonček adijo za nekaj časa! Kmalu ugotoviva, da se je lep dan nadaljeval tudi v dolini.
Na današnji dan je bilo sonca dovolj prav za vse, v hribih ali spodaj.
Gozdna steza s Pastircev do zapuščene Robnikove domačije pa je zelo strma, pa trenutno tudi precej blatna zaradi zimske sečnje in spravila lesa. Vendar kdo se ozira na takšne malenkosti? Dan je bil krasen, jutranja ideja pa dobro realizirana. Huraaaaa..!!!