sobota, 23. maj 2020

Molička planina

 Pot: Robanov kot, Molička planina, čez Prag do Stare koče, Polšakova planina, Slanice, kmetija Vavdi, Robanov kot.
Čas: okoli 11 ur
Razmere: na plezalni poti proti Molički planini sta še dva mala snežišča
 V mokrem dnevu sva pešačila po slikovitem Robanovemu kotu, ki je bil tokrat prav lepo samoten. Dež je ponehal in sva se odločila za plezalno pot na Moličko planino -1970 m. 
Fotografij sicer nimam o tem, toda na poti sva prečila tudi dva snežišča 
preko katerih je bilo potrebno narediti nekaj bolj previdnih korakov.
 Na Molički planini pa je bilo zelo prijetno pohajkovati; dan je postajal jasnejši, misli tudi,  zato sva se odločila poiskati kak nov sestop nazaj v Robanov kot. 
Mimo Praga, Velikega vrha, Dleskovca in Stare koče sva zavila na prelepo Polšakovo planino. 
Tam sva poiskala neoznačeno stezico proti dolini. 
Nekje na sredi strmega spusta leži majhna ravnina z novo idilično kočo. 
Od tam naprej pa zaradi obilo podrtega drevja poti navzdol  ni bilo več moč najti.
 Dan se je nagibal že proti večeru, midva pa sva bila še vedno visoko nad Lučami. Greva nazaj gor do znanega področja? To pa že ne! Prebijala sva se navzdol med podrtim drevjem po naravnem občutku za pravo smer in potem sva končna našla rahlo sled davno pozabljene stezice po kateri je bilo lažje hoditi. Vedela sva, da ne pelje tja kamor sva želela, zato sva razmišljala o tem, za koliko sva si podaljšala najin pohod. Kmalu naju je stezica pripeljala do svežih gozdnih vlak in tako sva prispela do kmetije Vavdi. Tu sva spet bila v nama znanem svetu. Do doline sva sestopila kar po cesti, saj kakšnih bližnic tu ni bilo. Nato je sledilo še šest kilometrov po asfaltni cesti do najinega avta, ki naju je pridno čakal v Robanovem kotu. 


Potep je bil tokrat prelep, z obilico raziskovanja, orientacijskih ugank in lepih doživetij. Ostala je tudi želja in namera, da čimprej poiščeva pod Križevnikom boljšo pot za vrnitev v Robanov Kot.


________________________







petek, 08. maj 2020

Olševa

Pot:  Sv.Ana nad dolino Koprivne,  Zadnji Travnik,  Olševa, Visoka peč,  Gladki vrh,  Sv Jakob,  dolina Koprivne,  Sv Ana
Čas: okoli 10 ur
Višinska razlika: okoli 1200 m 
Tokrat na Olševo malo drugače, s koroške strani in sicer od cerkvice sv.Ane, 
ki je razgledna točka na griču nad dolino Koprivne. 
Za začetek sva korakala kar po cesti do bivše domačije Rep, ki pa je sedaj preurejena v lično hišico.
Koroška transverzala nato zavije na kolovoze. 
Poti občasno ni, ker so tu bili obsežni vetrolomi in so poti še vedno v sanaciji.
Mimo lovske koče Forštnerica navzgor, kjer pa na Planinski kopi zavijeva desno na lovslo stezico 
in odkrijeva nov pristop na vrh Olševe.
Lična stezica naju pelje še kar desno.
Nato pa zavije naravnost gor proti vrhu Govce (Olševe). 
Povzpeti se morava preko nekaj strmih snežišč, 
ki so sicer že ojužena, vendar občasno pregloboka.
Počasi se sprijazniš, da se pogrezneš tudi preko kolen.
In ne da se jim ognit ne levo ne desno. Gre pa še vedno le navzgor.
Ko imava vgrezanja po snegu že dovolj, se končno le prikaže vrh. Izstopiva točno na vrhu Govce - stezica je dobro zakrita običajnim očem, kar je zelo dobro.
Na vrhu Govce - 1929 m pa je sončno in toplo, vendar hitiva dalje.
Pogled nazaj proti Peci in na že prehojeno pot in obsežne čistine, ki so posledica vetrolomov.
Na vrhu še pogled proti Raduhi...
...in še proti našim Alpam, kjer kraljuje sneg...
...tu pa čudovita pomlad.
Sedaj pa dalje po lepem grebenu Visoka peč 1849 m, Gladki vrh  - 1850 m. 
Pod Lepim vrhom se spustiva navzdol in najdeva primerno vlako za nazaj na koroško stran.
Vmes pa še izvir z vodo, ki odžeja suha grla. Uh kako paše!
Po kolovozu nadaljujeva do kmetije Mežnar in čedne cerkvice sv, Jakob.
Priznati je treba, da so jo lepo in skrbno obnovili.
Na karti iščeva pristop nazaj na izhodišče in ga seveda najdeva in ko imava triurnega pešačenja po kolovozih in cestah že ravno dovolj, zaokroživa najino pot zopet pri domačiji Rep. 
Če mi ne bi sodobna igračka risanja gps poti nagajala in vmes crkovala, 
bi mi  narisala lepo krožno pot, s kakšnimi 1700 m višinskimi metri in okoli 30 km poti.

________________________


ponedeljek, 04. maj 2020

Uršlja gora ter Smrekovec

 Pot: Jazbinski potok, Naravske ledine, Uršlja gora, Sleme, Smrekovec
Čas: okoli 6 - 7 ur.
Višinska razlika: okoli 1000 m
 Od zaselka Žerjav v Mežiški dolini sva zavila ob Jazbinskem potoku navzgor. 
Ozka dolina je res prijetno slikovita s svojimi ravnicami, hišicami in čebelnjaki. 
Kmalu sva zapustila ozko cesto ter se napotila po strmem kolovozu 
ter nato po mehki gozdni stezi do koče na Naravskih ledinah.
Nekaj lepih šopkov narcis se je bohotilo na velikem travniku pod kočo. 
Ali so prinešene ali avtohtone? Kdo bi vedel.

Na vrhu Uršlje gore - 1699 m pa je vedno lepo - pogled proti Šaleški dolini.
 Sledil je spust do Križana in po cesti do Slemena nato pa spet prijetno rahlo navzgor in počez mimo Kozamurškega vrha, Osekanega vrha ter Stalnetovega vrha.
 Pot je prelepa, mehka, posuta z iglicami.
 Ob poti se visoko vzpenjajo mogočne stare bukve. 
Občutek je kot bi hodil po starodavnem drevoredu.
 Sledil je spust do Koroške Kramarice ter vzpon mimo koče do vrha Smrekovca.
 Na vrhu Smrekovca - 1577 m ...
 ... ter prelepi pogled na še vedno zasneženo Ojstrico.
Kako lepo da naju je pod kočo čakal avto, da nama ni bilo treba po dolgi cesti še peš v dolino.

_____________________