sobota, 11. september 2010

Obzova

Danes je bil dan burje.Kadar piha burja 100 km na uro in več, je lažje hodit kot pa jadrat, čeprav tudi hoja ni najbolj enostavna. Zjutraj sva v burji najprej odtekla kratek tek, ravno toliko, da sva se ugrela za skok v razburkano in valovito hladno morje, ki je imelo okoli 18 stopinj celzija. Nato sva spakirala planinsko opremo v nahrbtnike in šla raziskovati planinske poti otoka Krka.

Planinske poti so vzorno opremljene s kažipoti in markacijami. Tokrat sva se napotila proti dvema najvišjima vrhovoma Krka, to je Obzova( 569 m)in Veli vrh(546 m). Na Obzovo vodi več planinskih poti. Izbrala sva si pot, ki se prične s ceste med Punatom in Baško. Hodila sva okoli 4 ure.














V začetku sva počasi napredovala, saj sva se pasla ob polnih grmih robid in res ni šlo dalje dokler se jih nisva do sitega najedla.











Znova in znova sva se ustavljala ob robidah in se pogovarjala, da bi si vzela tri dni dopusta in hodila po Krku s spalno vrečo in od grma do grma.











Ampak je bilo treba dalje, ker sva imela še veliko planov za ta dan. Planinska pot se je naenkrat spremenila v idilično travnato stezico.















V daljavi sva  zagledala ovce, ki so se pasle ter pastirja, ki je začel klicati na kup ovce s pojočim umirjenim glasom: ena beeee, ena beee., ter jih seganjati v ogrado. Opazovala sva to dogajanje , kar naenkrat pa so pastirju tri ovce zbežale navkreber, pastir je spremenil pojoči ton klicanja v sočnejši besednjak in se zapodil za njimi po strminah gor in dol.






Nisva čakala, kako se bo zadeva razpletla, ker naju je že vabil Veli vrh.












Seveda tu pot ni več klasično uhojena potka, ki bi jo videl pod nogami. Bolj se hodi kar tako po občutku med kamenji v čudoviti mesečevi pokrajini, pokriti z kamenji različne oblike. Burja je proti vrhu zelo naraščala tako da tudi, ko si z nogo stopil na predvideni stop na tleh, ti je burja nogo premaknila in planinski čevelj je pogosto pristal, kje postrani v razpoki med ostrim kamenjem. Ampak kaj bi to, nebo prepihano od burje, pokrajina pa prekrasna, pravi balzam za dušo.




Kljub sladkim oviram (robide) po poti in prekrasnim pogledom vse naokrog sva prispela na Veli vrh. Burja je bila tako močna, da smo se nekateri morali kar nasloniti na vrh, nekateri pa na široko stati.

In še čudovit panoramski razgled navzdol proti Punatu.












Midva pa sva naširoko odkoračila dalje, občasne markacije in predvsem pogled proti najvišjemu vrhu so naju vodile dalje.











Da imajo tudi ovce včasih dovolj vetra, sva opazila takole.













Med potjo sva videla tudi urejene kažipote, ki sva jih sicer povsem slučajno našla, ker vmes med kamenjem ni bilo ne vidne poti, kaj šele kakšne markacije. V primeru megle bi bilo zelo zabavno in razburljivo. Za  Obzovo so puščice kazala v tri nasprotne smeri. Odločila sva se za klasično varianto, to pomeni po najinemu srednjemu občutku. Pa se je spet izšlo, kot je treba.















Po prekrasni, zasanjani pokrajini sva prehodila  še nekaj vrhov. Verjetno tudi na Luni ni lepše, zato zaenkrat ne nameravava gor.












In tako sva prispela do Obzove; višje na Krku ne gre. Seveda so bili krasni razgledi na Baško grapo, kjer si slutil rahlo prepadne stene proti Baški, dalje proti Golemu otoku ter Rabu, na zahod pa proti otoku Plavnik ter na Cres s svojo visoko Osorščico. Močna burja nama je izčistila srce, misli in nama pregnala vse težave preteklih dni.









Na poti navzdol  nisva iskala markacij, ampak sva v daljavi določila cilj in šla čez drn in strn kakor nama je veter dopuščal. Marsikateri korak se je zaradi njega končal drugje kot sva mislila, a sčasoma se takšne hoje navadiš in jo vzameš kot del velike pravljice v kateri sodeluješ z vsem srcem. Občudovala sva kamnito pokrajino polno majhnih in velikih kamnitih figur, ki so prišle direktno izpod Stvarnikove roke.Tu si duša in telo res nasitita prvobitne žlahtnosti bele narave.





In po tejle mesečevi dolini se nikoli ne naveličaš hoditi. To so kot sanje, za katere želiš, da se nikoli ne končajo.













In spodaj je od burje peneče morje; kot velika sladica z obilico slastne pene ki vabi popotnike v svežino.













Tukaj pa spet obori za zavetje ovc. Mogoče so v preteklosti tu bili celo sadni vrtovi. Ljudje prejšnjih stoletij so bili res zelo prizadevni in skrbni, da so  takšen kos zemlje otrebili kamenja in uredili v mehko in plodno ravnico in jo ogradili.











V sončnih poletnih pripekah ovce tudi žejne niso bile.












Spet sva bila med robidami in grmi različnih oblik borovcev in brina.














In kaj narediš, ko ti korak obstane ob užitni gobi, ki je nisi ne iskal in še manj pričakoval na vetrovnem otoku sredi morja?

Nič, samo poiščeš vso njeno žlahto in si v mislih že naslikaš okusno večerjo. In to sva seveda tudi storila.

In še obisk Baške, ki je sicer lepša kot vse dolge plaže na Floridi, pa vseeno tudi ta ni bila po najinem okusu, zato sva si za kopanje izbrala eno še bolj po najinem izbirčnem okusu, kjer veter ni bil tako oster kot tukaj. Kopanje pa je bilo resnično osvežilno,saj je bilo morje še vedno tam okoli 18 stopinj. Ampak prekrasno za zaključek čudovitega dneva.

Takole je pa pihalo tam zgoraj:


sobota, 04. september 2010

Maraton Logarska 2010



Uspelo je prvič preteči maraton, 42 km, Mozirje-Logarska dolina.
Kar tako, da vidim, če zmorem.

Na začetku, v Mozirju pred startom, je potekal še sproščen klepet s somišljeniki.
Do Ljubnega je bila tekaška proga prijetna, saj je bila speljana po okoliških vaseh in travnikih; enako še malo od Ljubnega dalje. Pred Lučami pa smo pritekli spet na glavno (in edino) cesto, ki se tam začne rahlo a utrujajoče vzpenjati in zadnji kilometri so bili zato bolj naporni, kot je bilo zaželjeno.









Končno pa se je le prikazala Logarska dolina in le še tri km do cilja.













V cilju je organizator bogato založil stojnice s hrano, tako da smo se vsi lepo okrepčali.
Popoldne pa je pričelo močno deževati in pred nalivom sva se umaknila kar v avto in se lepo počasi odpeljala domov.
Slike in prijazen suport pa mi je seveda nudil Lojze, ki je vztrajno kolesaril ob meni.