ponedeljek, 31. oktober 2011

Rijeka

Ker so jesenski dnevi kratki in dnevi že občutno hladnejši, so tudi najine morske poti krajše in po možnosti z manj vetra. Tako sva se tudi tokrat odpravila samo malo čez Kvarner in nazaj.
 Pred Rijeko je že nastalo brezveterje in to je bilo bolj ugodno za ribiče kot pa jadralce.
V velikem doku so tokrat 'šminkali' vojaško ladjo. Zato nama je varnostnik na gliserju jasno oznanil naj plujeva mimo v varni razdalji. V njihovih očeh smo vsi potencialni teroristi, še posebej ko gre za ameriško ladjo.

Kljub temu sva uspela fotografirati skrivnost, ki je itak vidna z vseh dvainsedemdesetih satelitov, ki so trenutno locirani nad Jadranom in primerno opremljeni, da lahko preštejejo vse muhe, ki letijo okrog najinega jambora.
Za tak posnetek pa bi pred manj kot tridesetimi leti verjetno za nedoločen čas obiskala še bližnji otok pomenljivega imena: Goli.

Rijeka se nezadržno širi. Nekatere fasade so se že začele barvati in tradicionalne bele fasade so se začele sramežljivo umikat rumeni, svetlozeleni in vinsko rdeči. Videla sva celo roza hiško.

Kontejnerski terminal tokrat ni obratoval.

Tudi kupi starega železovja so čakali na ladjo, ki jih bo odpeljala v železarno na reciklažo. Ali pa na železniške vagone. Ne vem namreč ali to robo ladje dovažajo ali odvažajo. Verjetno oboje; kakor narekujejo tržne cene.

Nisva pristala, čeprav sva v začetku nameravala. Raje sva se obrnila in počasi vračala proti domači luki.
Še vedno ceniva udobje domačega pristanišča, ki je izven sezone še bolj mirno.

sreda, 26. oktober 2011

Jesen na vasi

Zunaj  pa tako prijetno dežuje.  Naši domači močeradi so končno prišli na svoj račun in so nesporni gospodarji mokrega dvorišča. Ne morejo se načudit, kako velike redkve sva letos pridelala. Tudi  midva sva zadovoljna z letošnjo letino in se že veseliva prihajajoče zime...

torek, 18. oktober 2011

Mirine - Fulfinum

Ko burja razodeva svojo moč v vsej širini in globini pač ne jadramo če nas takšne razmere ne ujamejo na morju. Takrat modro upoštevamo stari dalmatinski rek: 'Ljubi more, drž' se kopna...'

Tudi takšen dan je lep poklon. Ali celo poklončić, če se sprehajaš po domačem Omišlju.
In kar nekaj je lepih poklončićev ki so domiselno umeščeni na majhen prostor, ki je bil na voljo. Vmes pa ozke potke; dostikrat preozke, da bi se srečala dva soseda brez pozdrava, kot se to dogaja v modernih mestih.


Blizu mesta pa je lep zaliv v katerem je življenje nekoč davno zastalo, zdaj pa ga arheologi na novo odkrivajo in poskušajo iz pozabe obuditi nek čas, ko je potekalo življenje na polno; brez mimobežnih impresij, ki v nevajenih možganih ustvarjajo fobije in depresije.
Tudi danes ni izginil čar mirnega zaliva in čarobne lokacije, čeprav se v neposredni bližini bohotijo izdanki industrijskega napredka in tehnološke revolucije.

Pred sončnim zahodom se življenje za hip popolnoma umiri. V veličastnosti trenutka vso stvarstvo namreč nemo gleda v izvor življenjske energije s trdno vero v srcu, da bo jutri nov dan. Poln sonca in življenja.

ponedeljek, 3. oktober 2011

Morje, morje...toplo morje, sonce in svežina

Letošnja jesen se je začela idealno; pravzaprav se je poletje raztegnilo za dober mesec. Pa smo se brez težav prilagodili; velikoooooo morja, delo doma pa čaka na ugodnejše čase.


Pa ni samo morje tisto ki privlači. Tudi na obali se najdejo kotički, ki so redko obiskani, a ponujajo skrite zanimivosti.



Potem pa se je potrebno vrniti v matično luko.



Če ne prej, pa vsaj ob sončnem zahodu.


In jutri pride nov dan. Bo prinesel novo radost?