Bjelolasica-Kula

 

 

Pot: Vrbovska poljana, vrh Kula, zavetišče Jakob Mihelčič, Vrbovska poljana 

 

Izmed višjih znanih planinskih vrhov v Gorskem Kotarju nama je manjkala le še Kula. 

Od mesta Mrkopalj sva peljala skozi Begovo razdolje do Vrbovske poljane. 

Asfaltna cesta kmalu postane lep makadam, ki pa se proti Vrbovski poljani zopet povrne v asfaltno.

 

 Pred tem sva se peljala še skozi Matič poljano, ki je pritegnila najino pozornost, 

saj so po celotni dolini postavljeni kamniti monoliti. 

So spomenik zmrznjenim partizanom, ki v snežnem viharju niso uspeli pregaziti globok sneg, 

ko so v noči od 19. do 20 februarja 1944 poskušali prečiti dolino.

 Bil je prizor, ki nama bo ostal v spominu.

Najin cilj je bila torej tokrat Kula, najvišji vrh Gorskega kotarja in planine Bjelolasica. 

'Bazni tabor' sva tokrat postavila na začetek Vrbovske poljane. 

 

Nekaj časa je potrebno hoditi po samotni gozdni cesti s katere te oznake odpeljejo levo v svetel gozd. Pot je lepo označena in sledljiva.

 Kadarkoli sva hodila po Gorskem kotarju nisva srečala žive duše. 

Tišina je tukaj neokrnjena, le ubrano ptičje petje jo občasno prekine.

 

Po uri in pol sva prispela na vrh Bjelolasice. 

Razgled sicer ni bil čisto brez oblakov toda opazila sva kar nekaj poznanih vrhov. 

Na spodnji sliki se vidi Veliki in Mali Klek, ki je sicer nižji za okoli 300 m,

 ampak od tu nisva imela takega občutka. 

Na Kuli se nahaja lepa skrinjica z žigom.

Pogled proti morju- otok Krk ter v ozadju Cres.

Kula (1534 m).

Pot sva nadaljevala še po grebenu celotne planine.

Pogled nazaj na Kulo ter na zavetišče Jakoba Mihelčiča pod njenim vrhom.

Tako kot vsa planinska zavetišča v Gorskem kotarju je tudi to zelo lepo, notranjost je prijetno urejena.

Za pot navzdol sva izbrala smer proti Samarskim stenam, 

ter kasneje zavila na cesto nazaj proti Vrbovski poljani.  

Gorski kotar  nima visokih vrhov. Obiskala sva večino njih. 

Rada zahajava sem zaradi pristne divjine in samotnih poti, ki jih je včasih težje slediti. Tukaj lahko srečaš medveda, ali vsaj opaziš njegove sledi na kakšni blatni stezi. Ne manjka srečanj z zajci, srnami ali z drugo divjadjo. Sredi noči slišiš zavijanje šakalov, ter oglašanje nočnih ptic, ki jih težko kdaj vidiš. Srečanj z medvedom tukaj še nisva imela, sva pa večkrat naletela na njegove sveže stopinje.

Najin pohod sva zaključila na Vrbovski poljani, kjer je vse pripravljeno za tek na smučeh. 

 

Na tej krožni poti se je nabralo nekaj m pod 600 višinskimi metri ter 9 km poti.

________________

 

Viševica

 

 

Pot: s ceste Fužine-Bribir sva krenila proti Viševici; vrh ter krožna pot nazaj

Pri raziskovanju Gorskega Kotarja so nama ostali še nekateri neosvojeni vrhovi.

Med njimi je bila tudi Viševica. 

Ker je ponoči deževalo, sva se sredi Kotarja zbudila v hladno (7 st C) in deževno jutro. 

Poti med visokimi travami so bile blatne in mokre. 

Zato sva naskočila Viševico šele popoldan, kar nama ni v navadi, 

saj rada greva na pot v najzgodnejših jutranjih urah. 

Ker sva vedela, da bo tokratna pot kratka, sva si to lahko privoščila. 

Ko prečiš travnat predel, pot poteka skozi gozd, dobro je označena.

Vršni greben pa je spet zaraščen.

Z vrha Viševice (1428 m) pa se odpre lep pogled proti Krku ...

... ter velebitskemu kanalu med Rabom in obalo.

Na vrhu je tudi skrinjica hrvaške planinske transverzale s vpisno knjigo.

Vpisov je malo, kar verjetno pomeni, da vrh ni nikoli pretirano oblegan.

To nama ustreza in res na poti razen nekaj poskočnih zajcev in sledi raznovrstne divjadi, 

nisva srečala nikogar. 

Nazaj sva se vračala po drugi strani; s poraslega grebena sva po strmi poti sestopila 

na kolesarsko in nato asfaltirano gozdno cesto. 

Tu pa je naju gozdarski nadzornik opozoril, da rampo pri vstopu zaprejo in zaklenejo ob 15h. 

Čeprav ob vstopu na gozdno cesto ob rampi ni nobenega opozorila o tem,  

sva vseeno pospešila nazaj ter se še pravočasno odpeljala ven mimo odprte rampe.

No, zdaj pač veva tudi iz lastne izkušnje, da ni vseeno na kateri strani rampe se znajdeš zvečer.   

  

Na tej krožni poti sva opravila okoli 600 višinskih metrov ter okoli 12 km poti.

Za jutri računava, da bova lahko že zgodaj zjutraj na poti.

 

__________________
 

Guslice in Snježnik

  Pot: koča Platak, Guslice, Snježnik, koča Platak

Čas: 4 - 5 ur s postanki

 

Za drugi dan v severnem Gorskem Kotarju sva izbrala krožno pot čez planino Guslice 

na drugi najvišji vrh Snježnik v NP Risnjak.

 

Markirana steza se je povzpela skozi gozd ter nato preko travnikov do vrha planine Guslice.

Na vrhu planine je stoji stolp z radarjem, kamerami in antenami ter popolnoma nova koča. 

To pa je nekaj posebnega sva si mislila. In je res bilo. 

Popolnoma nova koča je last hrvatske policije, ki ima tukaj center za nadzor plovbe po Jadranu; 

vsaj piše tako na njenih vratih.

 Razgled s Guslice (1490 m) seže daleč, preko hrvaških planin do našega Snežnika in misliva, 

da sva videla tudi Nanos, čeprav vidljivost danes ni bila najboljša...

...ter na drugo stran na Risnjak, kjer sva bila včeraj in Snježnik kamor sva namenjena....

 

...in tudi na Kvarnerski zaliv na Opatijo in Učko. Res lepi pogledi so to.

 

 

Midva pa greva dalje po cvetočih travnikih materine dušice ter ranjaka in vmes opaziva tudi tole okroglo vrtačo, ki nama je zgledala kot krater po eksploziji večje bombe.

 

Pot ne poteka samo po cvetočih travnikih ampak tudi med visokimi koprivami, 

tako sva tudi morebiten začetek revmatizma prestavila naprej v nepoznano bodočnost.

 

In že sva pod Snježnikom. Ime ima po tem, ker dolgo na njem leži sneg, kljub bližini morja.

 

Zanimivo pa nama je bilo, da sva opazila planike ali pa vsaj njihovo morsko različico. 

Pod Snježnikom jih je bilo res veliko.

Pod vrhom stoji atraktivna, v breg stisnjena, nekoč verjetno zelo unikatna koča, ki pa žal propada.

 

S Snježnika (1505 m),  je zopet lep pogled na otok Krk in Kvarnerski zaliv .

Z vrha se spustiva po grebenski poti nazaj na Platak.

Greben Snježnika se nadaljuje v prijeten gozd, ki sega vse do Platka. 

Presenetljivo hitro sva zopet bila na izhodišču, sicer pa sama krožna pot res ni bila dolga, 

le 10 km in okoli 600 višinskih metrov sva namerila.

Popoldne sva se prestavila do morja in se do večera aklimatizirana na nulto nadmorsko višino 

in vročino, ki se spodobi za to obdobje.  

Tudi to nama je ratalo brez pretiranega vzdihovanja po prijetni klimi, 

ki sva jo bila deležna v gorskem Kotarju.

____________

 

 

Veliki Risnjak

 

Pot: Mrzla vodica, po Horvatovi stezi , Schlosserov dom, Veliki Risnjak, ter čez Lesko nazaj do Mrzle vodice

Čas:  7 - 8 ur s postanki

Tokrat so prišli na vrsto vrhovi severnega Gorskega Kotarja in kot na prvega sva se povzpela na Veliki Risnjak. Pričela sva hoditi v Mrzli vodici pri Crnem lugu, kjer je tudi eden od vstopov v nacionalni park Risnjak.

Za pot navzgor sva izbrala Horvatovo stezo. Kasneje pa sva začela slediti zanimivi legendi o Risnjaku:

V davnih časih so tod živele prekrasne vile imenovane Gorjanke. 

Živele so lepo mirno življenje, vsa njihova pozornost je veljala visoki beli steni, kamor so se povzpele vsak dan.Od tam je bil lep razgled na Srebrna vrata, ki so omejevale to prelepo pokrajino vil. 

Po teh vilah Gorjankah je tudi Gorski kotar dobil ime.

Prerokba je namreč govorila, da bo skozi Srebrna vrata prišla velika ljubezen in zato so vile vsak dan čakale na belih stenah in gledale , kdaj se bo ta prerokba izpolnila.

Svet tu okrog je bil čudovit, gozdovi, živali in bujno rastje, vse je živelo v sožitju. Pred Srebrna vrata pa so se kar naenkrat priselili ljudje. Nihče ni vedel od kod so prišli, bili pa so pridni, delavni in mirni. In življenje vseh je lepo mirno teklo dalje.

Pasli so tudi živino na travnikih visoko v gorah.

Nekega dne pa je mlad pastir pasel živino na travnikih, hodil sem ter tja in neka radoživa sila ga je vlekla čedalje višje do belih sten in vse dalje skozi Srebrna vrata v višji gorski svet. Tu ga je zagledala ena od vil in se zaljubila vanj. Tudi mlad pastir se je zaljubil v lepo vilo.

Poglavarka vil je opazila to ljubezen. Vile pa so imele samo eno omejitev, nikoli se niso smele družiti z ljudmi ali se celo povezati z njimi. To bi bil njihov največji greh.

Zato je poglavarka vil želela kaznovati zaljubljeno vilo in jo je spremenila v risa.

Mlad pastir je to opazil in ker ni želel zapustiti svoje drage, se je tudi sam spremenil v risa.

Bila sta nerazdružljiv par in živela sta v tako veliki ljubezni, da so se vse ostale živali odmaknile od njiju. In tudi onadva nista potrebovala koga.

Imela sta čudovito naravo, bujno zelenje ter svojo ljubezen. Dve mački tako nista imeli več prijateljev, vedeli sta, da ne bosta nikoli več mogli koga ljubiti. Tako sta objeti odšle še dalje v planino, kjer so bile same sebi dovolj in tako je še danes.

 

Za spomin na njuno neizmerno in nedovoljeno ljubezen, njun čudoviti dom, to goro imenujejo Risnjak.

 

In zaradi te velike ljubezni in lepote neokrnjene narave so ljudje to področje Risnjaka proglasili za nacionalni park.

Risi tu še dandanes živijo vedno v paru v najtemnejših gozdovih. 

Ljudje jih redko vidijo ali naletijo na njih... 

...tako redko, kot je težko najti pravo veliko ljubezen, ki se tudi zgodi le tu in tam.

In tako sva ob tej lepi in poučni legendi prehodila 17,5 km ter 950 višinskih metrov.

Legendo pa sva ves čas hoje brala takole, na vsake toliko časa je bil postavljen steber z opisom. Če želi kdo prebrati to čudovito zgodbo se mora povzpeti na pot iz vasi Vilje, kjer je tudi eden od vhodov v nacionalni park Risnjak.

 

Tudi nocoj sva našla mirno prenočišče v skrivnostnem gozdu pod vršaci, 

ki jih nameravava obiskati jutri. 

 

_____________