Papigko in Mikro Papigko

 

Področje Zagorije je prelepo in v oko nama je padla cesta, 

ki se vije po grebenu navzgor do majhnih vasic Papigko in Mikro Papigko.

Obe vasi se ponašata z urejenimi kamnitimi hiškami, ter tudi takimi hoteli in restavracijami, 

da se vse zgradbe čudovito skladajo z naravnim okoljem.

 

 Na spodnji sliki je pogled na sotesko Vikos ter vrhove Pindusa v ozadju.

Vse vasi v Zagoriji so zgrajene iz domačega kamenja. 

 

Na spodnji sliki je vas Aristi, od koder vodi cesta v Papigko.

Na tem področju je nekaj samostanov, ki sva jih prepustila za ogled kdaj drugič ...

Tudi veliko malih in velikih kamnitih mostov sva videla.

Sprehodila sva se po poti ob lepi reki Boidomatis, ki tudi vodi do samostanov.

Področje je res primerno za potrebe samostanskega življenja.

Vsa ta lepota pa se nahaja v skritih kotičkih gorovja Pindusa.

Pred Mikro Papingkom je privlačna naravna posebnost,

 

namreč dolga soteska, 

katero lahko prehodiš proti začetku,

 

 ko se zoži na en meter. 

Tam lahko napreduješ navzgor le še po vodi iz tolmunčka v tolmun.

Če se ti zdi, se lahko v soteski okopaš ali celo preplavaš nekatere večje kotanje. 

A le, če si iz pravega testa.

 

V zgodnjem jutru sva zapuščala področje Zagorije in si rekla, da se sem še vrneva.

Pot sva nadaljevala po samotni cesti mimo vasi Elati, Dikorfo in Manasis, kjer so še vedno vse hiše  zidane s kamenjem in cesto čez potoke povezujejo kamniti mostovi.

Naprej naju je pot vodila mimo zanimivega mesta Metsevo, kjer poteka znana pot Ursa trail.

Pa naprej čez prelaz Katara pass, visok nekaj pod 1700 m.

Kmalu prispeva do Meteore, ki sva jo želela ponovno obiskati.

_______________

Gamila - 2457 m

Pot: Mikro Papigko, koča Astraka, vrh Gamila in nazaj

Čas: 5.30 ure za vzpon na vrh, pot je označena in do koče dobro vidna, od koče dalje je potreben zemljevid ali kakšna uporabna aplikacija za orientacijo, 

ker ponekod slabo uhojena pot izgine ali ni vidna.

Gamila spada med najvišje vrhove Grčije in je drugi najvišji vrh gorovja Pindus, 

ki se razteza od Atike na jugu Grčije pa do meje s Makedonijo.

 Iz majhne vasice sva se v zgodnjem jutru povzpela proti koči Astraka.

Ob poti so štiri počivališča z izviri dobre pitne vode in panoji, na katerih je predstavljen rastlinski in živalski svet tega področja. Tudi zemljevid s vrisanimi potmi je najti tam.

 

Pot je dobro vidna in tudi dobro obiskana, ker od koče poteka lepa pot do jezera Drakolimni. 

Naju pa je druga pot peljala od koče navzdol na lepo ravnico ...

 

... nato pa navzgor po kamnitem žlebu ...

... in ponovno prek zelenih pašnikih proti najinemu vrhu, ki pa se je kazal še zelo daleč.

Vršni greben je zelo strm ...

...razgled pa je postajal čedalje lepši. Gorskih jezerc je tu okrog kar nekaj.

Vrh Gamile ( 2497 m ) sva dosegla malo kasneje kot sva pričakovala.

Pogled navzdol na jezero Drakolimni ti da občutek planinskega orla.

Z vrha sva se kar hitro odpravila nazaj, saj naju je čakala dolga pot, 

ki sva jo želela končati pred mrakom .

Vsi vrhovi Pindusa so travnati do višine 2700 m. 

Na njihovih severnih straneh pa so mogočne prepadne stene.

Na planinskih ravnicah pa se raztezajo obsežni pašniki.

Vulkanske bombe na pobočju pričajo o tukajšnjem burnem vulkanskem delovanju v času,

 ko je bila naša Zemlja še precej mlajša.

Pot poteka po ravnicah, travnatih pobočjih, meliščih in tudi kamnitem področju.

Nad vasjo Mikro Papigko sva še opazovala sončni zahod ter se ob mraku vrnila do najinega avta.

Pot je dolga, raznolika in z lepimi razgledi. 

 

Na tej poti nama je aplikacija naštela 1871 višinskih metrov ter 22,5 km poti.

 Dolga pot nama je poplačala najin trud z lepimi vtisi, ki ostajajo z nama.

 

_______________