Gruzija: prehod armensko - gruzijske meje in Vardzia

 Na armensko gruzijski meji je potekalo vse gladko in hitro.

 Armenijo sva zapustila na mejnem prehodu pri mestu Bavra. 

Od tam se dobro vidijo armenski hribi, ki so zasneženi nad 2700 m.

 Na meji morajo potniki tudi tukaj zapustiti vozilo, ter se peš sprehoditi skozi posebne prostore,

 kjer vse fotografirajo in žigosajo potne liste. 

Carinik pa je avto tokrat kar dobro pregledal, veliki nahrbtniki pa so morali po traku skozi skener. 

Vsi cariniki pa so bili zelo prijazni.

 Zelo hitro sva bila čez mejo in se odpeljala proti mestu Vardzia, ki leži na jugu Gruzije.

  

V Vardzio se pride skozi lepo in globoko sotesko.

 Ko se ta malo razširi, na desni zagledaš kup votlin, za katere ne dvomiš, da so delo človeških rok. 

To je podzemno mesto Vardzia. Vedela sva, da so v bližini tudi topli vrelci. 

Poiskala sva enega, ki je očitno v privatni lasti in ga je lastnik usmeril v mali pokrit bazen.

 Za kopanje nama je zaračunal 10 GEL na osebo. 

Voda je zelo topla (30 + C),  malo kisla in z zelo rahlim vonjem po žveplu.

Vardzia je podzemno mesto, ki se je začelo graditi v XII. stoletju

 in kmalu je tu nastal tudi velik samostan. Izdolbenih je bilo okoli 600 bivališč, 

veliko cerkva in kapelic, vinskih kleti in mnogo skrivnih tunelov, ki povezujejo in prezračujejo prostore. V enem od podzemnih rovov je tudi izvir pitne vode.

Mesto ima 13 nadstropij, je zelo obsežno. Že tisti del, ki je dostopen obiskovalcem, 

nisva uspela v celoti pregledati.

Propad mesta se je pričel, ko je potres porušil več sten mesta, 

v XVI. stoletju pa so mesto napadli Perzijci in premagali Gruzijce.

 

Mesto je ostalo zapuščeno. Šele ko je Gruzija leta 1991 postala samostojna,

 se je tu ponovno naselilo nekaj menihov, ki so ostali do danes. 

 

 Vstopnina za ogled podzemnega mesta je 15 GEL na osebo.

 

Mesto je veliko, vredno ogleda, ki lahko traja več ur, če to želiš 

ali se celo malo 'izgubiš' kot sva se midva.

 

Po kopanju, ogledu ter prenočevanju na makadamsko travnatem parkirišču

 točno nasproti podzemnega mesta, 

sva se odpravila dalje proti gruzijsko turški meji. 

 Odhod iz Gruzije pa sva zaključila s katchapurjem, 

eno od tradicionalnih gruzijskih jedi. Zelo okusno in nasitno.

Za prehod meje v Turčijo sva izbrala mejni prehod na jugu Gruzije za vasjo Kartshakhi,

 Dogodivščine v zvezi s tem bodo opisane drugič. 

.Med vožnjo do prehoda pa sva videla, senene kopice  zložene v nekakšne visoke piramide. 

Takšna praksa kmetov je doma tu v Gruziji in vzhodni Turčiji. 

Mogoče pa tudi kod drugod.

Zgleda da sva se znebila slabšega vremena,

spet naju čez dan greje sonce.

 

__________________

 

 

Gruzija: Tbilisi

Z jugovzhoda Gruzije sva se nameravala zapeljati do mejnega prehoda za Armenijo. 

Okoli Tbilisija je nekaj lepo vzdrževanih avtocest, zato sva pot v Armenijo načrtovala po njih.

Ker pa se 'najina' avtocesta zelo približala Tbilisiju, 

sva se na hitro odločila in se zapeljala z njo v mesto. 

Poiskala sva parkirni prostor v ozki ulici slabe tri kilometre izven centra

 in se peš napotila proti njemu.  

Pravzaprav pohajkovanja po mestih nimava preveč rada, 

pa naju je mesto kljub temu vsrkalo za nekaj ur in sva si ga malo ogledala.

 

Najprej sva zagledala veliko katedralo sv. Trojice z zlato kupolo.

Sledile so  palače, cerkev Matere božje, trdnjava Narikala nad mestom na katero se lahko pripelješ z gondolo, poševni stolp v starem delu mesta, ki je začel nastajati v V. stoletju, tržnica, velik bolšji trg...

 

In tu je nekaj utrinkov, ki sva jih ujela v sliko.

V mestu se prepletajo stare zgradbe z novimi. 

Na gornji sliki je del starega mesta z značilno modro barvo nekaterih stavb.

Novi most miru čez reko Mtkvari ...

V ozadju se vidi moderna stavba vladnega urada. 

 Sicer pa je Tbilisi največje gruzijsko mesto, šteje več kot milijon prebivalcev 

in je tudi prestolnica države.

Za turiste, ki jih nikdar ni malo, je dobro poskrbljeno.

Agencije ponujajo vodene oglede mesta, tudi z malimi avtobusi ali s čolni po reki. 

Organizirajo tudi oglede najpopularnejših destinacij po celotni državi. 

V samem mestu je obilje restavracij in hotelov z dobro gruzijsko kulinariko.

 Ne manjka zabave in butičnih trgovinic polnih spominkov.

Na koncu sva se sprehodila skozi park Rike, kjer domuje velik balon.

 Če kdaj tudi poleti, se nisva pozanimala. 

 S parka Rike pelje gondola na trdnjavo Narikala nad mestom. 

Midva sva jo obiskala peš. Blizu trdnjave je tudi botanični vrt. 

Ogled sva zaključila s sprehodom po parku Rike, si ogledovala množice turistov ob srkanju dobrega  kapučina ter se napotila poiskati najin avto in z njim primerno prenočišče.

Jutri pa zares sledi prehod meje in v Armenijo!!!

 

_______________ 

 

Gruzija: Matskheta, Sighnaghi, samostan Davit Gareja

Po vojaški cesti sva se pripeljala skoraj do Tbilisija in sicer do mesta MATSKHETE.

Matskheta je ena od najstarejših naselbin, ki je neprekinjeno naseljena. 

Je tudi nekdanja gruzijska prestolnca in obenem je tu vodstvo gruzijske pravoslavne cerkve. 

 

 

  Gruzijci so sprejeli krščanstvo v začetku 4.stoletja. 

Mesto je uvrščeno v UNESCOV seznam človeške kulturne dediščine.

Mestece je znano po svojih kamnitih ulicah in starih kamnitih hišah.

 Ulice so polne tradicionalnih spominkov.

Na zgornji sliki je gruzijska sladica  Churchkhela. Na nitki so nanizani orehi, mandeljni ali drugo suho sadje, namočeno v sladek grozdni sok in posušeno. Zelo, zelo  je dobro in ni sladko.

Kučme, kože, torbe, nogavice, topli copati ter ženski pleteni pleti;  

to je stalnica ponudbe na gruzijskih stojnicah.

Na drugi strani mesta in reke je trdnjava Jvari, s katere je lep pogled na staro mesto Matskheta. 

Mestece je le kakšnih 20 km oddaljeno od Tbilisija.

Po notranjosti sva se zapeljala v jugovzhodno Gruzijo, mimo mesta Telavi ( še prej pa prespala nevihtno noč nasproti trdnjave Ananuri) v staro mesto SIGHNAGHI. Tu je vinorodni okoliš .

Za trenutek naju je ustavil velik napis na modri prometni tabli,

 da je promet do Sighnaghija prepovedan. Kljub temu sva se zapeljala po povsem prazni cesti ter obstala pred mestnim obzidjem. Obnovila sva vse kar sva vedela o mestu kamor prihajava,

 da ne bi spregledala česa, kar bo potrebno pogledati.

 In za vsak slučaj sva pogledala še na splet ali sva kaj pozabila.

Zato veva, da je tu tudi 'mesto ljubezni' in prestolnica dobrega gruzijskega vina 

ter večernega življenja ob vinu.

Vstopila sva v mesto, kjer sva videla same mrke obraze in takoj nama je bilo jasno, da sva prezgodaj tu. Okoli 10h zjutraj je mesto šele začenjalo svoj vsakdan, ki ga očitno zavlečejo globoko v noč.

To mesto si moraš ogledati popoldne ali zvečer, če želiš videti njegov pravi obraz.

Vseeno sva se podala na lepi sprehod po mestnem obzidju ...

...

... in uživala  med redkimi obiskovalci.

Področje okoli mesta velja za gruzijsko Toscano: vino in vinorodni okoliš, tlakovane ulice, 

gričevnata pokrajina ter vitke ciprese.

Poleg mesta je samostan Bodbe. Od tu je krasen pogled na Kavkaz ...

... do Armenije ...

... in Azerbaijana. Samo ne za naju, bilo je namreč oblačno vreme in z razgledom ni bilo nič.

Uživala pa sva v lepo urejeni okolici samostana. 

Zapeljala sva se še do DAVIT GAREJE samostana, ki leži na gruzijsko-azerbajianski meji in je zato postal jabolko spora med državama.

 Pokrajina je tu zopet polpuščavska, samostan leži na gričevnati planoti. V okolici samostana so skladi raznobarvnih skrilavcev in peščenjakov. Podobno pokrajino sva že gledala v Antiatlasu  Maroka in v vzhodni Turčiji. Res rada opazujeva te barvite skladovnice.Davit Gareje je aktiven ortodoksen samostan gruzijske pravoslavne cerkve, leži v pokrajini Kakheti.

 Je prvotno bil le sklop meniških celic izdolben v kamnito pobočje.

Zunanji del samostana pa so gradili od VI. - IX. stoletja našega štetja.

Ustanovitelj je sv. David iz Gareje.

Finančno in splošno podporo pa je imel od premožnih družin Gruzije. 

Je poseben in vreden obiska. Kompleks vsebuje stotine celic in cerkva na obeh straneh državne meje.

Preko meje ogled ni dovoljen, zato smo si lahko ogledali le gruzijski del kompleksa. 

Področje je tudi zaščiteno zaradi živalskih vrst

 in ene od najstarejših kontinuiranih človeških naselitev v regiji.

In to je vse kar sva si nameravala ogledati v jugovzhodni Gruziji.

___________________

 

 

Gruzija: Dolina Truso (Truso Travertines Natural monument)

  

 Pot: naselje Almasiani, vas Kvemo Okrokana, Abano mineralno jezero, ter nazaj po drugi strani reke

Dolžina. okoli 12 km v eno smer

Višinska razlika: okoli 500 m

 

Na najinem prenočišču pod Juto je bil jutranji pogled na gore spet veličasten. 

V nočni nevihti blizu naju je najvišje gore malo na novo zasnežilo. Vsaj tako se nama je videlo. 

V načrtu sva imela še en pohod in sicer po dolini z izviri mineralnih vod. 

Ta dolina spada med znane turistične točke, je pa do nje težji dostop zaradi obupno slabe makadamske ceste. Zato se večina obiskovalcev tudi tu odloča za prevoz s terenskim taksijem.

 

 

V naselju Almasiani se od Vojaške ceste odcepi makadamsko cesta po široki dolini proti vasi Kvemo Okrokana. Grobo luknjast makadam se kmalu razdeli v več še slabših kolovozov

 in voznik mora po intuiciji najti najboljšega med njimi.

 Vse skupaj je podobno pistam, ki sva jih prevozila po Zahodni Sahari. 

 Pred vasjo je travnato parkirišče, nadaljnjih 5 km do mineralnih jezer pa vodi mestoma še slabši makadam, ko sva mislila, da slabši ne obstaja. Midva sva se odločila da se sprehodiva kar peš po tej cesti in po lepi dolini, ker je šofer ugotovil, da na tem terenu zna hitreje hodit kot pa vozit. 

Avto sva torej pustila sredi doline daleč pred vasjo Kvemo Okrokana. 

Ni nama bilo žal, izkazalo se je, da sva se dobro odločila.

 Cesta in najina pot vodi skozi kanjon ... 

 

 

... kakšnih šest kilometrov ...

 

... nato se razširi v prelepo dolino ...

  ... kjer se pričnejo pojavljati večji izviri mineralne vode, ki je obogatena z železom,

 žveplom in drugimi minerali. Zaradi tega so izviri te vode in obrežja rečice obarvani 

z različnimi odtenki rumeno-rdeče -rjave barve.

Dolina se nama dopade, zato pot nadaljujeva še do zapuščene vasice Ketrisi ...

 

 ... ter se po drugi strani reke napotila nazaj.

  Pot lahko nadaljuješ še nekaj kilometrov po dolini ali pa se vzpneš po prelazih okoli nekaj tritisočakov ter mimo mineralnega jezera Keli nazaj v dolino.

To bi tudi midva storila, če bi nama vremenska napoved dopuščala.

Tako pa sva vedela, da bo popoldan spet deževalo. Verjetno z nevihtami. 

  Nazaj grede po drugi strani reke sva gledala mineralna obrežja v drugi perspektivi in drugačni svetlobi. Zato so se spreminjali tudi barvni odtenki.

 

Kmalu sva prišla do malega brbotajočega mineralnega jezerca Abano.

 

V obrežnem mulju ob rečici je bilo še več brbotajočih otočnih izvirov s hladno mineralno vodo.

 Ker sva bila spet prva in edina zgodnjejutranja obiskovalca v tej dolini, je nama bilo še lepše. 

Kot je tu v navadi so okoli 11h dopoldne pripeljali veliko obiskovalcev v dolino 

in tisti čar razsežnosti, lepote in divjine se je izgubil.

 

Po 24 km hoje tja in nazaj do avta sva se poslovila od Kavkaza in se zapeljala po Vojaški cesti v dolino. Ugotovila sva, da se je najbolje peljati po tej cesti v soboto ali nedeljo,

 ko večina kamionov stoji v nepreglednih kolonah ob obeh straneh ceste. 

 

Čeprav sva vozila skozi nevihte, manjšo točo in babje pšeno čez prelaz Jvari nazaj, 

je vožnja bila tokrat bolj mirna.  

Nekajkrat so sicer manjši hudourniki zalivali cestišče, ker ni urejenih obcestnih odtokov, 

vendar je vožnja bila udobnejša, ker ni bilo tovornjakov.

 Kavkaz je res prelep in poseben.

 

 Malo nama je žal, da bova zapustila prelepo pokrajino. 

Midva morava dalje, približuje pa se tudi teden dni slabšega vremena

 in v tem času naj bi zasnežilo višine nad 2000 m.  

V devetih dneh sva opravila devet pohodov od tega štiri 3000 +, videla nekaj ledenikov, 

visoke gorske prelaze ter visoke travnate grebene ter seveda vršace 4000 +. 

Sva pa mislila, da je Kavkaz manj obiskan. Mnogo obiskovalcev že hodi po teh krajih in poteh, 

tudi manjši kraji se turistično razvijajo. 

Če bodo uspeli urediti še ceste, bo tu kmalu tako množično kot v italijanskih Dolomitih.

Za obujanje spominov si bova pustila še nekaj slik. 

Najine pohode sva načrtovala že doma tako podrobno, kot je bilo mogoče. 

V ta namen sva pregledala tudi nekaj blogov, ki opisujejo te poti. 

Po nekaj dnevih v Kavkazu pa sva bila usposobljena za vsak nov dan načrtovat primeren pohod.

Steze na vrhove in pohodniške poti so redko označene z markacijami. 

Nekatere so uhojene (bolj obiskane). 

Na bolj znanih poteh so na začetku kažipoti z dolžino poti v km ter označbo za ure hoje.

Potem pa navadno ni več ne kažipotov ne markacij, le uhojena pot do tja, kamor gre večina.

Naprej so steze slabo sledljive ali pa jih ni. 

Najbolje je imeti s seboj zemljevid. Internetne povezave ni vsepovsod, tako kot je to običajno  v hribih.

 

________