Life of Mars; pot ter ferata

Pot: Mestece Metajna na Pagu, pot Life of Mars (leva in desna), ferata, Metajna

Bližalo se je nekajdnevno poslabšanje vremena zato sva kar pohitela. 

Sestopila sva s Sv.Vida, se zapeljala v Metajno. 

(cesta med Bošano in Novaljo je v osrednjem delu prevozna le s štirikolesnim pogonom 

pod vodstvom izkušenega šoferja, pa še to težko).

V Metajni sva peš zavila najprej desno ob plaži in nadaljevala okoli polotoka do uvale Ručica. 

Hoja je potekala gladko in sprehajalno, 

vendar je bila tista ura hoje povsem nepotrebna, če greš na ferato.

Prečkala sva zaliv Ručica in končno stopila na pravo pot. 

Pokrajina je enkratna s toplimi zalivi ter potmi med skalnatimi skulpturami.

Po kakšni uri hoje v popoldanskem soncu sva le ugledala ta pravi zaliv pod Panosom 

ter zaželjeno ferato, zaradi katere sva prišla sem. 

Brez predaha in vsa razgreta sva se takoj preizkusila na zanimivih stopih, 

le poldrugi meter nad morjem.

Seveda v kopalkah, "tevicah" in brez nepotrebne prtljage.

Zgledalo je, da bo stvar kar zabavna, pa se je za ovinkom zajla hitro znašla pol metra dlje nad morjem, 

kot so bile nameščene stope. In previsu se ni videlo konca. 

Torej je bil izziv večji od najinega pričakovanja, pa je bilo treba v nadaljevanju resno zagrabit in trmasto vztrajat ... ali odnehat in ferato napast drugič z vso potrebno opremo.

Odločila sva se še za nadaljevanje celotne poti, izpustila sva le vrh Panosa, ki bo prišel na vrsto kdaj drugič. Bila je že pozna ura, za nama pa je bila že dolga pot celotnega dneva. 

Nadaljevanje poti Life of Mars ni več tako atraktiven kot prvi del. Je pa zato bolj meditativen.

Tudi to pri nama kdaj šteje.

Neskončna pokrajina  in kamenje in misli na hladno pijačo v prijetnem taboru.

Utrujena, toda zadovoljna sva končno dosegla Metajno na nasprotni strani najinega starta. 

Zadela sva točno na prodajalno, kjer so imeli sladoled po najinem okusu. 

Neglede na okus, sva bila tokrat pripravljena na kakršen koli sladoled.

 Končni vtis: zelo lepo, presenetljivo, splača se iti jeseni ali pomladi,

 v poletni vročini pa je primerno le za mazohiste. 

Sem pa se gotovo še vrneva, morda že v pozni jeseni. 

_______________________

 

 

Svet Vid na Pagu

Opis poti: od mesta Pag do Bošane in še malo dalje z avtom, vas Sveta Marija, Svet Vid in nazaj

Od mesta Pag zaslediva odcep za Bošano in Sveto Marijo 

od koder vodi ena od označenih poti na Svet Vid, najvišji vrh otoka Paga, 

ki nama sicer še manjka od osvojenih vrhov na jadranskih otokih.

Po jutranji kavi se zaženeva v strmino, 

ker veva da tokrat pot ne bo dolga, le kakšno uro gor in malo manj navzdol po isti poti.

Melišče pa tako kot pod našo Brano in če ne bi spodaj gledal morja, bi mislil, da si kje na 2000 metrih.

Lepa slikovita pot nama kmalu postreže z razgledi.

Strmina pa je vedno bolj konkretna...

...pot vse bolj spominja na visokogorske poti.

Na drugi strani zaliva se vidi Metajna, ki naju še čaka danes po povratku do avta.

Najvišji vrh otoka Paga, Svet Vid (349 m) s porušeno cerkvico. 

Njeni ostanki kažejo, da je bila nekoč to prav lepa zgradba. 

Pogled na paške soline.

In še pogled na drugo stran paškega zaliva, na Panos, 

kamor greva še danes poiskat pot Life of Mars ter edinstveno ferato pod njim.

__________________________

Sveti Nikola (Hvar)

Pot:  vasica Dol nad Starim gradom, vrh Nikola ter nazaj 

Višinska razlika okoli 500 m, dolžina poti okoli 18 km

Letošnjo pomlad sva v začetku aprila na Hvaru doživela neobičajno hladno. 

Jutranje temperature so bile pogosto le 3 stopinje in vrhove, ki sva jih gledala na celini, je pogosto pobelil sneg. Na spodnji sliki je pobeljeno Biokovo, pogled pa iz Vrboske.

Najvišji vrh Hvara je Sv. Nikola, ki je s svojimi 628 metri tretji najvišji vrh jadranskih otokov. 

Najino pot sva pričela v vasici Dol in sicer v jutru, ki je sledilo nočnemu prehodu vremenske fronte. 

Ta dan si bova zapomnila po tem, da je na Hvaru v začetku aprila zapadlo nekaj cm snega.

Bilo je tudi ustrezno mrzlo glede na čudno vreme.

Takle spomladanski sneg pa si bodo sigurno zapomnili tudi domačini.

Hodila sva kar po cesti, ki kmalu postane bolj primerna za gorska kolesa kot pa za avte.

Na enem delu poti sva prečila velik nasad sivke, bilo ga je res lepo videti. 

Veliko dela je tu vloženega, da se v tej kamniti pokrajini karkoli pridela.  

Kar predstavljala sva si kako to diši, ko sivka zacveti in je zrak poln eteričnih hlapov. 

Ponekod sva videla kakšno dobro ohranjeno kamenico,

 ki so v preteklosti shranjevale pridelke marljivih domačinov. Ta je stala tik ob cesti.

Hodila sva dalje proti vrhu Nikole ter uživala v pogledih naokoli.

Na planoti pod vrhom se nahaja nekaj hiš, vsaj eno poslopje je neke vrste turistična kmetija. 

Na vrhu Sv. Nikole (628 m) so naju pričakali prelepi razgledi vse naokrog.

Na zgornji sliki je pogled proti Braču ter zaliv Starega grada desno.

Otok Ščedro ter Korčula zadaj. Skozi ta kanal sva v zadnjih letih večkrat jadrala. 

Ne moreva, da ne bi obnovila imena zalivov in sidrišč, ki so nama na poti včasih nudili zavetje, 

drugič prenočišče ali pa le kopanje in počitek med potjo. 

Daleč spodaj na južni strani Hvara je vas Sveta Nedelja (Santa Domenica), ki sva jo obiskala včeraj.

Še pogled na jugozahodni del Hvara proti Pelješcu.

Malo zaskrbljeno pa sva se večkrat ozrla na odprto morje proti Lastovu in Visu ter ugibala, kam bo šla ploha. Sumila sva jo, da naju namerava malo osvežiti, čeprav tega nisva potrebovala.

Vrh je raztegnjen v obliki dolgega razčlenjenega grebena, po katerem sva se počasi bližala točki 

za najin počitek, ki ga ponavadi najdeva na najbolj razgledni točki. 

Tokrat naju sta dva prehitela, pa sva našla dobro nadomestitev.

Po grebenu je pot prepuščena svobodni izbiri, kako prečiti koničasto kamenje. 

Eni gremo radi v takih primerih malo levo, drugi pa desno. 

Pred vetrom se lahko skriješ nekje okoli kapele. Ob vseh možnih vetrovih se nekaj najde.

Nevihta se je že umaknila od Paklenih otokov. Zgleda, da ne bova mokra.

Pogledi z vrha so bili čudoviti ampak potrebno je iti nazaj.

Tudi na tretji najvišji vrh Jadranskih otokov sva se povzpela, manjkajo nama še nekateri.

Kmalu pridejo na vrsto. Res kmalu? Čas je relativna zadeva. Ko je za tabo, je vse kratko in lepo.

________________

Sveta Nedelja (Hvar)

Pot: vas Sveta Nedelja (otok Hvar), votlina Sv. Nedelja, vrh Sv. Nikola 

 Kaj še obiskati, ko si več dni na Hvaru? 

Med zanimivostmi Hvara sodijo gotovo tudi slikovite ulice Starega grada

 ter starograško polje poleg mesta.

 

Kar je pri tem vzpodbudno je to, da se ne počutiš kot da si v mestu na Kitajskem. 

Za naju super, za koga drugega pa mogoče ne.

 

Že v starih grških časih je polje bilo prepredeno s kamnitimi zidovi, ki so se ohranili do danes.

Prepredenost zidov se menda opazi tudi s satelitov.

 

 

  Ker pa sva bolj hribovsko orientirana, naju je zanimala tudi vas Sv.Nedelja na JZ strani Hvara. 

Ta je res nekaj posebnega.

 Leži vse od morske obale pa se razteza visoko v strm breg pod goro Svetega Nikole.  

Do nje se pripelješ skozi ozek 1,4 km dolg kamnit predor Pitje, ki je visok le 2.20 m in širok 2.4 m. 

Predor je mračen, neobzidan in malo vegast levo in desno pa gor in dol tudi.

Ko sva ga prečila tja in nazaj obakrat brez prask, sva si zelo oddahnila...

Izredno strma pobočja nad vasjo so pokrita z vinogradi,

 nad njimi pa se razprostira mogočna stena vrha Sv. Nikola.

 

Strme stene segajo skoraj povsod do morja, 

kot geološka zanimivost pa je, da so iz rahlo rdeče breče. 

Mimo strmih vinogradov vodita vsaj dve planinski poti na vrh Sv.Nikola. 

Za vzpon  potrebuješ  približno uro in pol.

Pod steno je velika votlina Svete Nedelje, ki je bila naseljena že v neolitiku. V XV. stoletju je bil v njej zgrajen augustinski samostan, ki je deloval do leta 1787 in cerkvica posvečena Mariji snežni, ki je delovala do leta 1823, ko je bila spodaj v vasi zgrajena nova.

Večina poslopij je v ruševinah, razen cerkvice in vodnjaka s pitno vodo.

 

Pred votlino se odcepi pot na ferate ter plezalne smeri do vrha Nikole. 

Naju tokrat niso pritegnile.

 

Za votlino pa vodi pot do vrha Nikole. 

Nikola je s svojimi 626 m  najvišji vrh otoka Hvara in tretji najvišji vrh jadranskih otokov.

Na njegovem vrhu je slikovita kapela in kamnit križ.

Nekaj dostopov ima tudi s severne strani iz vasi Vrisnik in Dol.

 V oblačnem dnevu med dvema deževjema sva se hitro povzpela na vrh pogorja 

in poslikala mogočno steno, ki se je spuščala vse do morja.

 

V večernem mraku sva še ozrla pogled na Paklenske otoke ...

...ter pogled navzdol na vasico Nedelja.

 

Nato pa sva sestopila zopet navzdol...

...opazila staro še prevozno sredstvo, ki edino zmore vzpon na strme vinograde.

In se na koncu še pozabavala z silnimi vzdihi morja. 

Če to slučajno slišiš kje v borovem gozdičku, ponoči, ko kampiraš, 

po mojem hitro pobegneš med varne zidove hiše.

VKLOPI ZVOČNIK!!!

 

                     Dan sva končala polna lepih vtisov, ki gotovo ne bodo kmalu zbledeli.

 

_______________________