Lopar (Rab)

 Premužičeva staza je najbolj znana na Velebitu, obstaja pa tudi na Rabu in sicer od Loparja do Barbata. 

Dolga je 8 km. Z nje je prelep pogled na Lopar in njegovo Rajsko plažo. 

Ta steza pa je za razliko od velebitske bolj sprehajališče in je lepo urejena. 

Na vrhnjem delu steze so Fruge, ostanki starih bivališč. 

Od tam vodi tudi označena pot do vrha Kamenjaka.

Drugi del Premužičeve staze poteka po parku Dundo ter polotoku Kalifront na severnem delu Raba. 

 To je gozdnati predel s katerega se lahko spustiš  do manjših plaž v lepih zalivih. 

V bližini je še Kamporska draga, kjer so ostanki koncentracijskega taborišča iz druge svetovne vojne.

Midva pa sva naenkrat imela dovolj pohodov po Rabu in tudi čas je že bil, da se vrneva domov. 

_________________________

 

Kamenjak (Rab)

Pot: rt Mišnjak, Kamenjak, mesto Rab

Čas: okoli 10 ur in okoli 18 km poti

Na vrhu Raba, na Kamenjaku še nisva bila. Omislila sva si malo daljšo pot, ker če sva že tu,

 potem se spodobi, da prehodiva celo pogorje Kamenjaka.

Kako dolga pot bo to, ob startu še nisva vedela. Kljub temu sva s seboj nesla veliko vode,

 kar se je izkazalo kot dobra odločitev.

Od trajektne luke Mišnjak se najprej sprehodiš do zaliva Mag. 

 Pokrajina naju je spominjala na puščavo..

 Pogled navzdol proti zalivu Mag se nama je zdel v tej jutranji svetlobi mističen.

V nadaljevanju vodi pot ob zalivih ter malo ali veliko gor in dol po kamenju.

Med ravnicami iščeva markacije, ki so zakrite v zelenju.

In zopet gor...

...in nato dol.

Na drugi strani velebitskega kanala gledava masiv severnega Velebita.

Po štirih urah hoje sva mislila, da sva že blizu Kamenjaka...

...pa naju je presenetila tabla, da je do Kamenjaka še za štiri ure hoje.

 No ja, ni kaj pot je treba vzeti pod noge.

Proti koncu poti je potreben še vzpon  na Srednjak (320 m) in to seveda spet od 0 m navzgor.

Na sliki zgoraj je s Srednjaka pogled nazaj, ter spodaj še pogled dalje proti Kamenjaku.

Greva dalje zopet gor in dol, pokrajina je resnično čudovita in samotna. 

 Pred vrhom Kamenjaka je še spust v kanjon in nato zopet gor. 

 Temu sva se izognila in sva se namenila kar naravnost do vrha. Mislila sva da bo to lažje in bližje, 

pa je najina "bljižnica" bila dolga za kakšno uro in pol.

Z vrha Kamenjaka (408 m) je razgled naokoli seveda prelep. 

Zgoraj je pogled na mesto Rab...

...ter severni gozdnati polotok Raba, kjer je tudi veliko pohodniških poti.

Kasneje sva ugotovila da je pot po celotnem grebenu Kamenjaka označena, Vodi od rta Mišnjak do Loparja in je dolga okoli 22 km in da na smerni tabli piše, da potrebuješ zanjo okoli 12 ur hoje. 

 Pot je prelepa vendar je primerna bolj za jesenski ali pomladni celodnevni pohod, 

v tem letnem času pa je bilo zelo vroče hoditi po razgretem kamenju.

Sedaj bi morala še nazaj po isti poti 18 km čez cel greben. 

Rajši sva izbrala pot navzdol do mesta Rab, se zapodila v prvo trgovino, si nakupila preveč pijače, 

se dobro napojila in začela misliti kako bi prišla nazaj do rta Mišnjak, kjer naju je čakal avto. 

Najbolj enostavna in cenena rešitev je bila "taxi" ter 20 eur za plačilo le tega. Na vožnji nazaj sva poslušala modrovanje voznika, da je v taki vročini ta najina pot docela neprimerna in nepotrebna.  Seveda sva se strinjala ampak bova zopet šla, ko se bo zanjo prikazala nova priložnost.

In še pogled na Kamenjak iz Loparja; od tu je pot gor dolga le tri ure.

_____________________

 

Life of Mars; pot ter ferata

Pot: Mestece Metajna na Pagu, pot Life of Mars (leva in desna), ferata, Metajna

Bližalo se je nekajdnevno poslabšanje vremena zato sva kar pohitela. 

Sestopila sva s Sv.Vida, se zapeljala v Metajno. 

(cesta med Bošano in Novaljo je v osrednjem delu prevozna le s štirikolesnim pogonom 

pod vodstvom izkušenega šoferja, pa še to težko).

V Metajni sva peš zavila najprej desno ob plaži in nadaljevala okoli polotoka do uvale Ručica. 

Hoja je potekala gladko in sprehajalno, 

vendar je bila tista ura hoje povsem nepotrebna, če greš na ferato.

Prečkala sva zaliv Ručica in končno stopila na pravo pot. 

Pokrajina je enkratna s toplimi zalivi ter potmi med skalnatimi skulpturami.

Po kakšni uri hoje v popoldanskem soncu sva le ugledala ta pravi zaliv pod Panosom 

ter zaželjeno ferato, zaradi katere sva prišla sem. 

Brez predaha in vsa razgreta sva se takoj preizkusila na zanimivih stopih, 

le poldrugi meter nad morjem.

Seveda v kopalkah, "tevicah" in brez nepotrebne prtljage.

Zgledalo je, da bo stvar kar zabavna, pa se je za ovinkom zajla hitro znašla pol metra dlje nad morjem, 

kot so bile nameščene stope. In previsu se ni videlo konca. 

Torej je bil izziv večji od najinega pričakovanja, pa je bilo treba v nadaljevanju resno zagrabit in trmasto vztrajat ... ali odnehat in ferato napast drugič z vso potrebno opremo.

Odločila sva se še za nadaljevanje celotne poti, izpustila sva le vrh Panosa, ki bo prišel na vrsto kdaj drugič. Bila je že pozna ura, za nama pa je bila že dolga pot celotnega dneva. 

Nadaljevanje poti Life of Mars ni več tako atraktiven kot prvi del. Je pa zato bolj meditativen.

Tudi to pri nama kdaj šteje.

Neskončna pokrajina  in kamenje in misli na hladno pijačo v prijetnem taboru.

Utrujena, toda zadovoljna sva končno dosegla Metajno na nasprotni strani najinega starta. 

Zadela sva točno na prodajalno, kjer so imeli sladoled po najinem okusu. 

Neglede na okus, sva bila tokrat pripravljena na kakršen koli sladoled.

 Končni vtis: zelo lepo, presenetljivo, splača se iti jeseni ali pomladi,

 v poletni vročini pa je primerno le za mazohiste. 

Sem pa se gotovo še vrneva, morda že v pozni jeseni. 

_______________________

 

 

Svet Vid na Pagu

Opis poti: od mesta Pag do Bošane in še malo dalje z avtom, vas Sveta Marija, Svet Vid in nazaj

Od mesta Pag zaslediva odcep za Bošano in Sveto Marijo 

od koder vodi ena od označenih poti na Svet Vid, najvišji vrh otoka Paga, 

ki nama sicer še manjka od osvojenih vrhov na jadranskih otokih.

Po jutranji kavi se zaženeva v strmino, 

ker veva da tokrat pot ne bo dolga, le kakšno uro gor in malo manj navzdol po isti poti.

Melišče pa tako kot pod našo Brano in če ne bi spodaj gledal morja, bi mislil, da si kje na 2000 metrih.

Lepa slikovita pot nama kmalu postreže z razgledi.

Strmina pa je vedno bolj konkretna...

...pot vse bolj spominja na visokogorske poti.

Na drugi strani zaliva se vidi Metajna, ki naju še čaka danes po povratku do avta.

Najvišji vrh otoka Paga, Svet Vid (349 m) s porušeno cerkvico. 

Njeni ostanki kažejo, da je bila nekoč to prav lepa zgradba. 

Pogled na paške soline.

In še pogled na drugo stran paškega zaliva, na Panos, 

kamor greva še danes poiskat pot Life of Mars ter edinstveno ferato pod njim.

__________________________