sreda, 8. januar 2020

Obel kamen


Pot: vasica sv.Duh, Potočka zijalka, Obel kamen, in nazaj do sedla sv.Duh, kmetija Strevc
Čas: 7 ur
Razmere: mešane, ponekod trdo in ledeno, na vrhovih južno in ponekod brez snega

Ob takih raznolikih zimskih razmerah ne moreš predvideti kaj te čaka na poti.
 Od domačije Rogar do Potočke zijavke je bilo povečini ledeno s krajšimi kopnimi odseki.
Pred sabo sva gledala sledove derez in tuhtala ali naj jih tudi midva nadeneva. 

Potočka zijavka tokrat ni bila okrašena z ledenimi svečami, ki so običajne v normalnih zimah.
Nisva se ustavljala ob njej, saj sva vedela, da se bova vračala po isti poti.
Malo višje pa sva si vendarle nadela dereze, ker je postalo nevarno na trdem in poledenelem terenu.

Kmalu sva dosegla tisto višino, ki naju je obogatila z lepim razgledom daleč naokoli.

Obel kamen -  1911 m ...
...in pogled na drugo, avstrijsko stran.

Z Oblega kamna sva zavila po grebenu proti Govci - vrhu Olševe 
in občudovala razgibano pokrajino krog in krog. 
Lepo so se videli tudi Julijci z našim najvišjim vrhom.

Dolina je ostajala vseskozi rahlo zamegljena, le Savinja se je bleščala v dopoldanskem soncu.

Malo pred vrhom Govce sva se obrnila nazaj in se po grebenu  zopet vračala proti Oblemu kamnu.
Ugotovila sva namreč, da bi prišla v časovno stisko in bi naju ujela tema, če bi nadaljevala. 
Tega pa nama ni več treba (ali modrost pride z leti 😄 ).

Ob sestopu je bil sneg povečini južen; 
so pa bile ponekod zahrbtne ledene drsalnice na katere sva morala biti dovolj pozorna. 
Sestop po flikah snega se je zdel boljši kot po običajni poti.
Pa sva spet pri Potočki zijavki odkoder je res spektakularen pogled na savinjske vršace. 
Od leve na desno so postrojene Ojstrica, Babe, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Turska gora
 in Rinke s Skuto v ozadju.
Naenkrat pa se je nama zdela pot prekratka za tak čudovit dan 
pa sva si jo malo podaljšala proti avstrijskemu Sv.Lenartu. 
Še v lanskem poletju so tu ležala podrta drevesa in je pot bila neprehodna, 
pa sva želela preverit kakšno je stanje letos.
Z zadovoljstvom sva videla, da je zdaj vse očiščeno in je pot znova prehodna kot se spodobi.
 Zato sva  se takoj napotila nazaj na našo stran mejne črte. 
Naenkrat sva bila pri domačiji Strevc od koder sva opazovala Potočko zijavko 
in vhode v nekatere druge kraške jame. 
Tudi te bo potrebno v bližnji prihodnosti načrtno obiskati. 

In še statistika poti: 


_____________________________________



četrtek, 2. januar 2020

Travnik in Komen

Pot: večinoma neoznačena pot Ljubenske Rastke, Grunti, Planinc, Hotel Goba, bolnica Mrzle vode, Turnovka, Veliki Travnik, Komen, Telečje peči, Planinc, Grunti, Rastke
Čas: okoli 7 ur
Razmere: toplo, južen sneg po vrhovih
D: Halo, a gremo jutri v hribe?
L: Ja lahko, Kam bi pa šli? Ali imaš kakšno idejo ali željo?
D: Meni je vseeno, samo da grem, veliko vrhov še ne poznam.
L: Ali imaš dereze in cepin?
D: še ne, dobim pa ju v kratkem, sem že naročil prek spleta.
L. Hm potem pa kam visoko ne moremo, gor so trenutno trde zimske razmere. 
Lahko pa gremo na Peco ali Komen, kaj praviš?
D: Krasno, potem pa na Komen.
L: Velja, dobimo se ob 7.20 v Letušu!
David, mlad in poln energije šiba navzgor brez zaviranja, za njim se trudiva midva, 
saj ne želiva preveč zaostajat.

B: Malo pred sedlom Hlipovca, na razpotju za Komen: 
 Ali bi zavili še prej na Travnik, časa je dovolj?

L: Ja zakaj pa? Bomo spet po temi hodili domov, ni nam treba, kaj praviš D?
D: Meni je vseeno, samo da smo v hribih.
B: Dajmo no, samo dve uri več nam bo vzelo!
L: Potem pa gremo, če že hočeta ...  
L in D izbereta  neokrnjeno  snežno ravnino, ki je bila postavljena hudo pokonci na Turnovko
 in gazita globlje kot sta želela; do kolen in še čez. B izbere drugo pot in prav lepo stopiclja do vrha. 

Na vrhu B nežno vpraša: Ali je bilo veliko snega za gazit?
L(gromovito in zadihano): še zate bi ga bilo dovolj.
 L: Ali gremo še do koče na Travniku?
B: Brez veze, predaleč bo, se bomo po temi vračali!
D: Da gremo, iz koče se vije dim, povabim vaju na čaj, pa videli bomo, kdo je tam.
Pa smo šli. Ob koči sta se na soncu martinčkala znana oskrbnica in naš stari prijatelj Lojz, 
domačina s simpatično lubensko govorico. 
Naš L se jima je pridružil v modrovanju in kar nekaj časa so obujali spomine 
in razpredali stare zgodbe. 
D in B  uvidevno poslušata to modrovanje in se vmes tolažita z dobro  kavo.

D: Ali gremo dalje?
B: gremo
D in B podprta s kofeinom se zagrizeta v strmino, za njima  L še vedno premleva stare zgodbe.
D: na vrhu Komna bi pa končno lahko imeli konkretno malico , ali ne?
L: saj je že čas, saj nismo še nič jedli.
B: no pa naj bo, da preveč ne omagata.

Medtem ko D in L uživata  predvsem v okusni malici, 
B pa na hitro vrže vase eno jabolko in raje uživa v toplem soncu 
in razgledih na sosednje vrhove.

In že razmišlja o fotografiranju in končno le prepriča L za kakšno lepo fotografijo.

D je preobilno okrepčan z malico in to se pozna pri sestopu. Šiba navzdol brez zavor in strahu, 
za njim pa previdno L in B, ker skrbno varujeta svoje stare kosti. 
Vendar je D uvideven in ju občasno počaka brez vsakega godrnjanja!
Po stari navadi L in B zopet zaštrikata pot proti Telečjim pečem, pravo smer najde D z moderno navigacijo in L izbere pot na vrh Telečjih peči - skalo z impozantnim razgledom na okoliške planine, na sotesko potoka Žep in na Planinčevo domačijo globoko spodaj.
Potem je treba najti še primeren prehod čez potok.
D: čuj a tebi se ne zdi vredno vzeti rok iz žepov, ko skačeš čez ta potok?
L začuda ne najde pravih besed v odgovor, zato ostane tiho.

Kar nekaj novih šal smo si izmenjali na tej poti. Ena boljših je vredna tudi zapisa, da se ne pozabi:

Ali veš tistega: Mož hodi v zelo ranih jutranjih urah po mestu. 

Ustavi ga policaj in ga vpraša, kam gre ob taki uri? 
Ja, na predavanje.  

Bodite resni, kdo pa predava ob taki uri? 
Moja žena ...

ha, ha ha

In tako dalje, ali veš tistega ...
... ha, ha ha ...

________________________