sobota, 31. julij 2021

Polška planina

 


Pot:  kmetija Bevšek, Bevškova planina, planina Polšak, kmetija Travnikar, Bevšek - raziskovalna tura
Čas: 10 - 11  ur
Od kmetije Bevšek sva pričela hoditi po gozdni cesti, ki se kasneje spremeni v novo vlako; 
zelo strmo in večkrat vrezano v skalovje.
 Pripelje te do starega Bevšekovega stanu na planini.
S te vlake pa presenetijo prelepi pogledi na Turnco ter Olševo in Raduho.
Na gornji sliki je ostanek opuščenega Bevškovega stanu pod gozdno vlako. 
Od tu dalje sva se usmerila levo v grapo navzgor, ki kmalu  postane gola in skalnata. 
Pri solnici ob grapi zagledava rahlo stezico, ki preči grapo v levo in desno. 
Nadaljevala sva desno in kasneje ugotovila, da stezica zavije proti prepadnim stenam Križevnika. 
Poskušala sva se prebiti preko ruševja nazaj v grapo, pa sva kmalu odnehala in se vrnila 
do solnice ter po grapi nadaljevala strmo navzgor.
Na nekaj mestih je bilo potrebno izplezat preko manjših skokov..

Ponekod se je grapa rahlo zaprla toda vedno sva našla nadaljevanje. 
Proti vrhu je grapa postala kar konkretno strma.
Ni in ni je bilo konec.
Pogled nazaj pa je bil prekrasen, v ozadju je bil lepo viden jugozahodni greben Raduhe.
Po nekaj urah plezarije in hoje strmo v breg sva končno le izstopila na rob planote,
 kjer se nahaja Polšakova planina. Pogled navzdol v zgornji iztek grape je na spodnji sliki.
Po planoti se med ruševjem, skalami in poraslimi vrtačami vije več potk in orientacija je precej odvisna od intuicije,
 ki zna v tem labirintu zatajiti kljub dejstvu, da sva v tem področju bila že večkrat.
 Pa sva z vztrajnostjo po hoji med borovci sem in tja končno le ugledala Polšakovo planino.
Ob zasluženem počitku sva opustila misel na vzpon na Križevnik in se raje pogovarjala o spustu nazaj. 
Imela sva izbiro, da greva po markirani poti daleč okoli Velikega vrha preko Moličke peči v Robanov kot 
ali pa poiskati novo varianto za sestop.
Odločila sva se zopet za raziskovanje.
 Že dolgo veva, da obstoja potka označena  na celi trasi s štirimi ali petimi zelenimi pikami, 
ki vodi do Bevšekove planine nazaj. Midva sva videla le prvo piko. 
 Potko pa sva izgubila pri lovski koči pod Polšakovo planino.
Tako sva našla svojo varianto za sestop.
Ponekod je bila neka stara potka vidna, ponekod sva se morala spustiti po hudi strmini gozda navzdol.
Našla sva čudovite kotičke samote s prelepimi pogledi navzdol.

In po izredno strmem spustu prek ruševja prišla zopet do grape, ki je bila primerna za spust.
Ko sva se previdno spuščala po njej sva ugotovila, da je to prava smer.
Na koncu naju je pričakalo še nekaj plezarije čez podrta debla, ki jih je odložil hudournik, 
ki očitno vlada v tej grapi.
Na drugi strani pa sva uspešno izstopila na novo gozdno vlako, ki naju je vodila še malo navzdol.
Gozdna vlaka se je počasi spremenila v gozdno cesto, 
ki naju je pripeljala navzdol do glavne ceste pri kmetiji Travnikar.
Bilo je nepozabno doživetje. Tako raziskovanje je čudovita izkušnja, 
ko si sam v občasno neprehodnem svetu in iščeš možnosti za nadaljevanje. 

Skratka zelo lepo in nepozabno. Bilo pa je tudi precej naporno, orientacijsko zelo zahtevno, skoraj vsak korak je moral biti premišljen. Na koncu pa je gps pokazal  12 km s skoraj 1700 višinskimi metri. prehojene poti.

___________________________





četrtek, 29. julij 2021

Ojstrica

Pot: lovska koča na Brežičih, Korošica, Ojstrica, Podvežak

Tokrat smo se na Ojstrico odpravili malo drugače.

Od lovske koče navzgor smo poiskali lovsko potko levo pod Lastovcem in Desko.
Utrinek s poti.


Pot nudi obilo užitkov v samotnem prečenju prepadnih sten.

Ko se razgleduješ, je priporočljivo da se ustaviš, ker potka je ozka, rezervne v sili pa ni ...
Ta pot res ne razočara, razgledi navzdol na Lučko Belo in navzgor na Deske so prelepi.
Visoka oblačnost je sicer ogrozila poglede daleč okrog, toda se je še dalo ujeti prelepe utrinke.
Pod Desko je veliko možnosti rahlega poplezavanja navzgor na vrh Deske...

Tukaj smo zapustili pot in ubrali po primerni grapi naravnost navzgor. 

Grapa je bila daljša kot je zgledal prvi vtis.

Potem smo rahlo prečili proti Vodotočnemu jezeru...

Nato pa mimo jezera do Korošice...
,,,ter navzgor v meglo...
,,,proti vrhu Ojstrice...
...v upanju, da se bo megla razkadila...
...pa se ni.
Vrh Ojstrice (2350 m).
Zato tudi kmalu navzdol mimo okna do Male Ojstrice, kjer je močno zapihalo...
,,,megle so se razkadile...
...in nadaljevali smo proti Podvežaku.

 Ta znana pot je potekala malo drugače predvsem zaradi prelepe novo odkrite potke pod Desko proti jezeru.pa še nabralo se je za 1650 višinskih metrov ter 13,5 km poti ter izrisal se je lep krog poti.

_______________________



sobota, 24. julij 2021

Konj in Lučki dedec

Pot: dolina Lučke Bele, Vodotočno jezero, Presedljaj, Konj, Presedljaj, Lučki dedec, Lučka Bela

Čas: okoli 10 ur 
Že nekaj let nisva šla po tej poti iz Lučke Bele do Vodotočnega jezera. Pred ravnico Stare štale sva želela poiskati prečno pot do Presedljaja. Odnehala sva pred neprehodnim ruševjem.

Nadaljevala sva dalje po markirani poti proti Vodotočnemu jezeru, ter si malo skrajšala pot tako,
 da sva zavila precej pred jezerom po suhi hudourniški grapi navzgor proti Pragu. 

Pred Pragom pa sva zavila levo proti sedlu  Presedljaj. 

Malo gor in dol in prikazal se je Konj kamor sva bila namenjena.

Pot je lepo zavarovana.

Proti vrhu Konja se odprejo lepi razgledi na Kamniško Savinjske Alpe.

Na vrhu Konja ( 1803 m).

Nadaljevala sva še proti Rzeniku, vendar so se pripodile megle, zakrile razglede, 
zato sva se raje obrnila nazaj.

Dol s Konja in s Presedljaja zopet precej gor nazaj do pobočja Lučkega Dedca sva hodila v megli. 
Meglice so bile vsepovsod.

Megle pa nama niso preprečile, da bi izpustila Lučkega Dedca.

To je bila dobra odločitev.

 Zapihalo je, megle so se občasno razkadile in takrat sva lahko zagledala  Planjavo, Škarje in Ojstrico.

Tudi pogled navzdol proti Korošici se je odpiral in zapiral.

Na vrhu Lučkega Dedca ( 2023 m )

Planjava.

Bilo je prelepo. Meglice so nama ustvarile prelepo kuliso okoli vrhov.

Nikoli do zdaj ni bilo prave volje ali časa, da bi skočila še na drugi vrh Dedca, ( 2020 m ).
 Tokrat pa sva to storila in pogledala nazaj ter videla megle, ki so zopet zakrile vrhove.

Tokrat sva se z Dedca spustila kar naravnost navzdol proti Pragu. Uspešno sva se umikala ruševju in vsem jarkom in globačam. In našla lepo smer za sestop. Bova to znala ponovit čez kakšno leto? Težka bo!

Od Praga dalje sva zopet zavila proti Vodotočnemu jezeru ...

ter nadaljevala pot navzdol kar ob ali po strugi Lučke Bele. Uživala sva v vsaki stopinji navzdol!

S svojimi tolmunčki je Lučka bela v tem kamnitem svetu naravnost čudovita.

Kar vabi h postanku ter namakanju utrujenih nog v osvežilni kopeli. Tudi sončenje in kopanje se prileže.
 Lahko pa le stojiš in občuduješ lepoto danega trenutka. 

Šla sva tudi mimo velikega okna...

...še kar navzdol do ravnice Stare štale, kjer so naju pozdravili vriskajoči svizci. Videla jih nisva , sva pa zaslišala njihove opozorilne žvižge. Nisva jim dolgo kradla njihov mir.

Strma pot navzdol nazaj v dolino Lučke Bele se nama je tokrat kar vlekla. Saj ni čudno. 
Po 10 urah , 14 km in prehojenih 1900 višinskih metrov je bil že čas, da zaključiva najin potep.

________________________