Na parkirnem prostoru pred hotelom v Sbeitli smo noč mirno prespali in naredili načrt kako se bomo v bodoče izogibali vojaškim kontrolam, ki so nam zadnja dva dni dodeljevali policijsko spremstvo.
Vse zaradi naše varnosti. A mi se počutimo zelo varno med prijaznimi domačini.
Ta tudi sodi med najbolj ohranjene arheološke točke v severni Afriki.
Področje starega mesta je res obširno, vstopnina je osem dinarjev na osebo.
Berberski vodič se nam ponudi za razlago in spremstvo ampak ga prijazno odklonimo.
Ker ni vsiljiv, se kasneje z njim ob srečanju še pogovarjamo in se kmalu izkaže
kot dober vir nam potrebnih informacij.
Sredi dneva se odpravimo na pot tako, da se izognemo prvi policijski kontroli, ki smo jo prej videli ob prometni vpadnici v mesto. Zato vijugamo po ozkih ulicah mesta, v gostem prometu pešcev,
kolesarjev ter lokalnih motoristov ter ob tem opazujemo življenski vrvež v revnem predelu mesta, kamor tujci redko zaidejo.
Je pa bilo za nas zanimivo in poučno.
Policija očitno dopušča trgovanje s cenejšo alžirsko nafto, zato mnogim Tunizijcem ta trgovina prinaša pomemben del družinskih prihodkov.
Smo že v polpuščavskem svetu ...
... pokrajina je zopet zelo lepa ...
... cesta odlična, prav lepo asfaltirana ...
... in kmalu opazimo prve kamele.
Odpeljemo se do mesta Redeyef, kjer se začne znana Rommlova pista,
na katero nas je opomnil Damjan, v naši družini najboljši poznavalec tudi severne Afrike.
Na začetku piste nas sprejme veliko smetišče; tudi to je žal Tunizija. Smeti so vsepovsod.
Ko se izvijemo nad smrdeče, goreče in zadimljeno področje,
pa se prične odvijati scenarij enega od doživetij, zaradi katerih je občasno vredno zapustiti udobje doma in odditi nekam v neznano ...
___________________
Objave
