nedelja, 19. februar 2023

Uršlja gora

Pot:  Sleme, Križan, Uršlja gora ter nazaj
Tokrat sem avto zapustila malo dlje od Slemena. 
Pot gre kar po cesti, ki je bila v tem jutru malo poledenela. Teh nekaj kilometrov je hitro minilo,
 nebo se je razjasnilo in na Križanovih travnikih me je že pričakal lep razgled.

Ta običajna pot je bila precej shojena in utrjena in že kmalu sem bila pred kočo. 
Med vikendi je odprta tudi v zimskem času.

 Na vrhu Uršlje gore (1699 m ).
Oblačnost se je nato hitro odmaknila in pogledi z vrha ob nebesni modrini so bili nekaj posebnega.
Na gornji sliki je približan pogled na Golico.
Zgoraj je Raduha v ospredju, levo Ojstrica in desno Rinke z Grintavcem.

Pogled proti jugu na bližnje Golte je pokazal meglice v dolinah.
Zimska pot navzdol je tudi samevala in prav lagodno sem se po njej spuščaš navzdol.
Pri Križanovih travnikih me je zopet pričakal še en pogled na naše lepe dvatisočake.

Tokrat je bila pot dolga 14,5 kilometra z 900 višinskimi metri.

______________




sobota, 18. februar 2023

Menina planina


Pot: Gornji grad, pot čez Borovnico, Vivodnik, pot čez Šemprimožnika, Gormji grad
Že dolgo nisem šla po tej lepi poti čez Borovnico pa sem jo izbrala za danes.
 Pričakovala sem blatno pot, toda za začetek me je presenetila lepa preproga teloha
 ter povsem suha pot po gozdnem grebenu.
V gozdu v strmem delu poti je bilo povsem južnega snega že več. 
Pred menoj ni že dolgo hodil nihče vsaj po redkih stopinjah sodeč.
 Posledično se mi je vsaka druga stopinja ugreznila do kolena in še dlje.
Kljub borbi z južnim snegom sem uspela priti do Vivodnika (1508 m).
Za nagrado za vrh prejmeš prelep pogled na KSA.
Od koče do Vivodnika ni šel danes nihče, kot sem opazila po stopinjah, 
bile so samo moje globoke vgreznine.
Na poti navzdol po planjavah planine se je malo manj ugrezalo,
 zato pa se je toliko bolj v gozdu proti Semprimožniku.
 Pa nič hudega saj gremo zato, da nekaj doživimo in tokrat so to bili lepi pogledi proti KSA.  
Na tej kar težki poti zaradi južnega snega se je tokrat nabralo 13 km s 1200 višinskimi metri.

________________________

 

sreda, 15. februar 2023

Izvir reke Pake in Volovica

Pot: Srednji Dolič, izvir reke Pake, Volovica in nazaj 

Razmere:  v senčnih legah pomrznjen sneg, v popoldanskih urah močna odjuga

Parkirali smo na parkirišču najboljše gostilne v Srednjem Doliču. 
Oznake za izvir Pake so nas usmerile po lokalni cesti skozi vas ter mimo  kmetij na pobočje Pohorja.
Pred nami je bila gaz, s katero smo sledili Paki. 
Po kakšni uri hoje smo zapustili sončne snežene travnike ter zavili v gozdnato področje.
Vmes smo opazovali takšne snežene krone na smrečicah. To so bili zadnji ostanki zimske pravljice.

Sem ter tja smo se vzpenjali  po gozdni poti navzgor ter nekajkrat prečili našo Pako.

Na poti navzgor so bili mali vodotoki večinoma poledeneli.

Pot je označena s posebnimi  markacijami.

Po treh urah vzpona smo zagledali naš cilj -  izvir Pake.

Da bi se izzvili iz pohorskih gozdov in prišli še malo na osončeno planjavo, 
smo se potrudili še na vrh Volovice (1455m ), ki je le malo nad izvirom. 

Opisi na tablah so prikazali označeno pot dalje do izvira Hudinje, Lukovega slapu in Rogle.

Na vrhu Volovice smo užili nekaj razgleda  v meglene doline pod nami...
...na Peco...
...(z leve) na vedno lepe Rinke, Mrzlo goro in Raduho.


Na vrhu Volovice smo se obrnili nazaj in se pričeli vračat.Sledila je zopet pot navzdol po gozdnati strmini vse do spodnjih kmetij ter Doliča.
Sodelovali ter zabavali smo se: Špela, Emil, Alenka, Lojze, Breda ter pes z bližnje kmetije, 
ki nas je spremljal ves čas po poti gor in dol. 
Zgledalo je, da je bil močno potreben družbe, kakšnega dobrega grižljaja in gibanja.
Vse to smo mu tudi nudili v obojestransko zadovoljstvo.
Ostal nam je še zadnji pogled na okolico preden smo sestopili v senčni Srednji Dolič.


Naš sledilnik je pokazal, da smo se povzpeli za 945 višinskih metrov ter ob tem prehodili okoli 15 km poti.
Več kot smo pričakovali in dovolj, da nam gibanja ni primanjkovalo.

_____________________





četrtek, 9. februar 2023

Paški kozjak


Pot:  Paka pri Velenju, cesta nad kamnolomom RGP, Špik po grebenu, Visoko, in nazaj do avta nad kamnolomom
Razmere: pomrznjen sneg
Greben Paškega kozjaka sva že dolgo imela na seznamu najinih prihodnjih hribovskih poti, 
pa je sedaj le prišel na vrsto. Avto smo pustili nad kamnolomom v Paki 
in šli malo po cesti do zahodnega gozdnatega grebena, ki je lepo opazen.
Prijatelja sta naju vodila do uhojene potke, ki je lepo speljana po grebenu. 
Občasno se naklon grebena malo omili, da se lahko v zadnjem delu silovito postavi pokonci.
Pot je v tem delu najprej prečila strmino, nato pa pred vrhom zavila naravnost navzgor. 
Zaradi varnosti pristopa, smo ta del premagali s pomočjo derezic, ki smo si jih tukaj obuli.
Pogled na dolino pod nami.
Zadnji metri pod vrhom Špika.
S Špika ( 1108 m ) smo bili deležni veličastnega razgleda na Šaleško dolino, ki se je pravkar izzvila iz meglic.
Sonce nas je prav prijetno grelo, ko smo nadaljevali hojo proti Visokem. 
V ozadju je lepo viden gozdnati greben Paškega kozjaka.
Pogled z Visokega proti Basališču, najvišjemu vrhu Kozjaka.
Z Visokega je zanimiv razgled na vitanjsko gričevje.
Ob prijetnem klepetu je sledil sestop po običajni markirani poti do našega izhodišča.
Sodelovali smo,

ter prehodili lepo,


 7 km dolgo krožno pot in pri tem okusili 570 višinskih metrov vzpona in prav toliko spusta.

___________________