Zavižan

Pot: Oltari, vhod v nacionalni park, pot "Trag čovjeka", Zavižan,

ter nazaj po poti "Staza izvori", Oltari;

 

Razmere: večinoma kopno, nad 1300 m v zametih in severnih pobočjih strnjen sneg, 

dolžina poti navzgor okoli 9 km;  

Na izhodišču so bile planjave pomrznjene in temperatura nekaj stopinj pod ničlo.

Z višino se je otoplilo, stopala sva po poučni poti "Trag Čovjeka".

Najina pot se je nato priključila poti, ki vodi od morja navzgor (od Gornje Klade). 

Po tisti poti sva se lansko leto podala na vrh in takrat je bilo v tem času vsaj meter snega. 

Steze so bila zametene s snegom, zato sva se pogosto vzpenjala po suhozidih, da sva se izognila napornemu gaženju globokih zametov.

 

 Letos je situacija popolnoma drugačna.

Izvir dobre pitne vode na Ciganišču.

Po štirih urah hoje sva stopila na rob planote, kjer se nahaja koča in meteorološka postaja na Zavižanu. Pogled proti morju je čudovit. Morda prav zato rada prideva sem gor.

Pogled proti koči Zavižan ter spodaj proti morju: v ospredju otok Rab.

Pogled po Velebitu dalje, kjer vodi znana Premužičeva staza.

Dom na Zavižan je odprt celo leto, v njem je stalna meteorološka postaja, 

zato je možno dobiti poceni prenočišče, če si član planinske zveze.

Za pot nazaj sva izbrala "Stazo izvori".

Tudi ta je prelepa z mnogimi skalnimi skolpturami.

Medvedovih stopinj letos nisva opazila. Pot navzdol je trajala dobre tri ure. 

Steza vodi večinoma po osojnih predelih gozda, zato je bil sneg tudi popoldan še pomrznjen.

Zadovoljna z lepo preživetim dnevom sva se spustila do morja, kjer sva poiskala primeren prostor za potreben počitek in okrepčilo.

 

______________
 

Sveto Brdo

 Opis poti: Seline pri Starem gradu ob Paklenici, Rovanjska, Libinjska kosa (izhodišče), Sv.Brdo čez Dušice, Vlaški grad, Sv.Ivan, Libinjska kosa

Od Selin pri Starem gradu sva se zapeljala še do Rovanjske ter nato zavila na asfaltno cesto, 

ki vodi proti Sv.Ivanu. Asfalt kmalu postane kar dobro ohranjen makadam.

 Parkirava na Libinjski kosi. Prostor je lep, raven s pogledom na Pag. 

Seveda sva uživala v barvni predstavi sončnega zahoda.

V zgodnjem jutru se odpraviva. Najin cilj je Sv.Brdo, drugi najvišji vrh Velebita.

Izbrala sva krožno pot in upala, da bova videla čim več. 

Za začetek sva izmed mnogih neoznačenih stezic ubrala napačno,

 ter se po njej v orkanski burji pomikala ter skakala po velebitskem kršu kakšno uro. 

Seveda se je to poznalo na predvidenem času za na vrh, ki naj bi bil štiri ure. 

Midva sva potrebovala pet ur za vzpon. Za vzpodbudo pa sva 'prehitela' vsaj nekaj marel ob poti.

Pričneva se vzpenjati in v burji doseževa sedlo na robu tega pogorja, 

kjer veter nima več orkanskih izpadov.

Hodiva po prostranih planjavah med vrtačami, kuclji in skritimi udorinami.

 Po štirih urah umirjene hoje prideva do zavetišča na Dušici. V daljavi pa že gledava najin vrh.

Zavetišče na Dušici je zunaj in znotraj zelo prijetno urejeno.

Veliko ognjišče ob zavetišču da vedeti, da so tukaj večeri ob ognju zelo prijetni.

Malo si oddahneva in že nadaljujeva po poti, najprej skozi gozdiček nato pa proti vrhu.

Počasi se bližava vrhu ter občudujeva pokrajino za nama.

Vrh Sv.Brdo (1751 m), drugi najvišji vrh Velebita je osvojen. 

 Na najvišjem, Vaganskem vrhu, sva bila lani. 

Tako ugotavljava, da sva že dodobra prečesala tudi južni del Velebita. 

Je pa za naju tudi tukaj še vedno ostalo dovolj neosvojenih vrhov.

V tem sončnem vremenu je razgled jasen vse od Paga, Karinskega morja...

... Vaganskega vrha 

ter naprej v daljavo, kamor vedno zanese najine poglede s vprašanjem, kdaj pa greva še tja?

Na drugo stran se vidijo tudi "majhne" Tulove grede.

Po zasluženi malici se odpraviva po drugi strani navzdol...

...mimo Vlaškega grada, ki sva ga spoznala lansko leto ter po prijetnih velebitski stepah do Sv. Ivana.

Na koncu pa nisva več iskala potke po velebitskem kršu do najinega avta, 

ampak sva izbrala kar cesto ter po njej odkorakala domov. 

V skoraj celem dnevu sva tako premagala 1200 m višinskih metrov ter prehodila17 km poti.

___________________________

Velebit: Bojin kuk

 Pot: Veliko Rujno, Bojin kuk, Veliko Rujno

Čas: okoli 6 ur

Iz Velikega Rujna vodi tudi lepo označena pot na Bojin kuk. 

Nisva verjela lastnim očem in nogam,  ko sva jo zgrešila, čeprav je lepo markirana.

 Prejšnje dni sva večkrat šla mimo tega odcepa, da nama je bilo kristalno jasno,

 kje je treba zaviti. (vsaj mislila sva tako) Zgleda da nama je v krvi, da lažje hodiva po intuiciji.

Kot že tolikokrat doslej sva ponovno ugotovila, da označene  poti niso ravno najina prioriteta. 

Torej sva šla zopet malo počez čez polja in velebitsko grmovje,

 dokler nisva zagledala Bojin kuk pred sabo (slika zgoraj).

Pred tem želvakom v daljavi (slika spodaj) sva zavila po poti desno okrog Bojinega kuka...

... ter opazovala velebitske umetnine.

...nato zopet malo dol in gor...

,,,do obsežnih skalnatih predelov...

...ter pogledov navzdol. 

Na gornji sliki je del doline Velikega Rujna. V ozadju so kopasti vrhovi proti Liki.

Na drugi strani Velikega Rujna proti morju pa je veriga skalnatih "kukov" in na enega od teh greva.

Proti vrhu Bojinega kuka se že odpirajo prelepi pogledi na morsko stran.

...v čudovitem skalnatem svetu "kukov"...

...proti vrhu...

...Bojin kuk ( 1110 m)...

...veličasten pogled na morje (jug otoka Paga ter Vir)...

...bilo je prelepo...

..zgoraj na sliki je pogled na Novogradsko morje...

...možnosti kopanja tik pod vrhom nisva izkoristila zaradi močnega vetra.

Sedaj pa nazaj po drugi poti okrog Bojinega kuka in malo počez okoli velikega naravnega amfiteatra.

...bilo je nepozabno...

...amfiteater...

...utrinek...

...v tem skalnatem svetu se lahko res izgubiš, zato...

... zopet do najinega kažipota, želvaka, nazaj...

V steni Bojinega kuka je še ličen bivak, do katerega sva se povzpela.

Tudi notranjost sva pogledala in ugotovila, da je to zelo primerno zavetišče in prenočišče.

Na zunanji ploščadi pa lep razgledni prostor.

Sestop v dolino Rujnega nama je tokrat uspel pridno in ubogljivo po markirani stezi.

 Skoraj ni za verjet ...

Pozno popoldan sva zapustila Veliko Rujno, ki je bilo najin dom nekaj nepozabnih dni. 

 Še pred sončnim zahodom sva spet zaplavala v morju, se okopala in osvežila.

 Zelo je prijalo. Na Velebit bova še prišla! 

Tako skalnat, samoten in čudovit s svojimi prostranstvi naju zelo privlači.

____________________