Panos in Stapina (Velebit)

Pot: Jadrina poljana, Jelova ruja, Panos, Stapina, Jadrina poljana

Razmere: po označenih poteh, ki pa so mestoma zaraščene ter občasno težko sledljive

Čas: skoraj 10 ur 

 

Starejši sin nama je že vrsto lep priporočal ogled Panosa ter del Velebita nad Baškimi Oštarijami.  

Tako sva za drugi dan najinih pohodov izbrala daljšo krožno pot čez dva prelepa vrhova : Panos in Stapina. Na najini aplikaciji je bila pot od Jadrine poljane do Panosa označena kot markirana pot, od Panosa čez Stapino in nazaj pa kot označena pot Via Adriatica. To daljšo krožno pot sva lepo opravila, toda z iskanjem prave steze sva se kar malo zamudila.V dolini proti Jelovi ruji pa naju je spremljalo še močno rjovenje in zavijanje živalskega sveta. Kljub vsemu pa naju samotne poti Velebita vedno privlačijo in kot začarana se znova in znova vračava v to pokrajino. 

 

Zjutraj okoli sedme ure sva si oprtala rukzaka po tem ko sva izmerila zunanjo temperaturo 3 stopinje Celzija na višini približno 1000 m. Uživala sva v hoji v svežem jutru.

 

Pot z Jadrine poljane proti Jelovi ruji je na začetku zelo lepo označena in lahko sledljiva.  

V začetku prav lepo preči bukove gozdove. 

Po kakšni uri hoje pa je steza postajala vsebolj zaraščena in slabo vidna.

Obledele markacije so redke, steza pa tu in tam enostavno izgine. 

Orientacija je bila zahtevna. Na približno pol poti (Velika Poljana) je naju razveselil 

travnat vrh s pogledom v dolino.

Večkrat sva pogledala tudi nazaj na najino Visočico, ki sva jo osvojila včeraj.

V drugem delu poti pa je stezica skozi bukov gozd postala popolno nesledljiva ter zaraščena z mladimi drevesci. Kot dodatek orientacijskim težavam sva zaslišala rjovenje vsaj dveh živali, 

ki je prihajalo z brega nad nama. Glasove rukanja jelenov poznava, ampak to kar sva poslušala, je bilo podobno rjovenju medvedov in ne rukanju. Lojze me je prepričal, da to nima veze z nama, 

pa sva nadaljevala v najini smeri kljub dejstvu, da rjovenje ni in ni hotelo ponehati. 

 

Z zaraščenega in z muko prehodnega gozda sva končno le ugledala novo gozdno vlako, 

ki naju je rešila, saj je potekala v najini smeri. Ta pa se je priključila v lepo gozdno cesto,

 ki naju je pripeljala do Jelove ruje, kjer stoji stara gozdarska koča.

 Rjovenje jelena ali medveda je končno ponehalo, le še eden se je oglasil z nasprotnega brega. 

Potem je bil zopet mir in tišina in po orientacijskih težavah sva se razveselila  lepe ceste proti Panosu.

Dovolj sva imela zaraščenih poti, težke orientacije in rjovečih opazovalcev dol z brega.

 

 No kasneje, ko sva zopet dobila internetni signal, sem na vsemogočnem spletu prebrala, 

da je v septembru paritveni čas jelenov in da se močno oglašajo. In Lojze je zopet imel prav. 

Na cesti proti Panosu sva zagledala staro tablo, 

ki je nekomu služila kot tarča za preizkus strelskega znanja.

Skalnat vrh Panosa je bil že tik pred nama.

Na Panosu so razrušeni ostanki vojaških objektov na površini in pester labirint 

podzemnih hodnikov in prostorov v kamnitem podzemlju. 

Škoda da ni tukaj planinske koče, kajti razgled je čudovit. 

Naju je zato bolj kot vojaška zapuščina fasciniral prelep pogled na Pag in ostale otoke.

Panos (1258 m) se ne more ponašati s svojo višino, lahko pa se s prečudovitim razgledom.

Posnela sva en kratek video, ki pa ne more docela prikazati čudovitega razgleda.

  

 S Panosa sva nadaljevala najino pot proti Stapini. 

Pot od Panosa do Stapine je označena kot Via Adriatica in je za spremembo dobro označena 

ter zato tudi lepo sledljiva. Večino časa poteka skozi bukov gozd.

Po poti sva opazovala edinstvene skalne skulpture, ki sta jih oblikovala dež in veter.

Najlepši pa je velik in visok balvan Stapina proti kateremu vodi najina pot (slika spodaj).

Pokrajina tu naokrog Stapine je prav tako vredna ogleda.

V dolini pod Stapino je Tatekovo zaklonišče, manjša kočica s pečjo na drva in pogradi. 

V bližini je tudi pitna voda. 

Od zaklonišča dalje  se je pot obrnila navzgor in vodi do Velikega Rujna. Po njej sva pred leti že hodila.

 Tokrat  sva z nje krenila v levo proti Dalmatinskim vratom ter nadaljevala 

proti najinemu izhodišču nad Jadrino poljano. Tudi ta del poti je označen kot Via Adriatica, 

vendar je steza v tej smeri postala zopet manj sledljiva in ponekod zaraščena. 

Markacije pa so bile tukaj lepo vidne.

Steza se povzpne do Dalmatinskih vrat nato pa se spusti navzdol ter priključi slabi gozdni cesti,

 ki vodi proti Jadrini poljani in najini točki, kjer sva zjutraj začela hoditi. 

Na tej lepi krožni poti z mnogo presenečenji sva prehodila 21 km ter nabrala okoli 1300 višinskih metrov. 

  Medvedi oziroma jeleni so poskrbeli, da ta sončni dan ne bo tonil v pozabo. 

Velebit pa je nama vedno presenetljiv, edinstveno samoten in prvinsko lep.

 Še se bova vračala.

 

___________

 

Visočica (Velebit)

 

Pot: naselje Rizvanuša (nad Gospičem), Jadrina poljana ( do tu z avtom), Visočica ter nazaj

Čas hoje: od Jadrine poljane 1,30 ure navzgor

Razmere: jasno, hladno vreme z burjo 

 

Iz Karlobaga se zapeljeva na Velebit, mimo Baških Oštarij do majhnega naselja Rizvanuša. 

 Od tu do vrha Visočice vodi planinska pot, za katero se potrebuje 4 - 5 ur pridne hoje. 

Ker pa pot v začetku poteka po slabši makadamski cesti, sva se odločila, 

da se po njej peljeva z avtom dokler bo šlo.  

Od Jadrine poljane, kjer sva parkirala, se vije lepa planinska steza skozi značilni Velebitski bukov gozd.

 

Kakšno uro hoje pod vrhom se nahaja planinski dom Visočica.  

Nad domom steza zavije na  strme travnate poljane.

Lepo je pohajati po njih in uživati v prekrasnih razgledih po prostranstvih Velebita.

 Visočica (1619 m) spada med najlepše razglednike Velebita.  

 

Daleč pod nama sva ugledala Paški most ...

 

... od jadranskih otokov pa se je videlo vse od Ilovika pa do Kornatov.

(Ilovik, Silba, Premuda, Olib, Ist, Molat, Dugi otok). Pod nama sta Pag in Vir, 

za njima Pašman in v ozadju še Dugi otok. Res prelepo. 

Po Velebitu pa je pogled segal do Vaganskega vrha ...

 

... ter Stapine ter Panosa (slika zgoraj) pa vse do severnega Velebita.

Čez Visočico lahko narediš malo krožno pot ter se vračaš po spodnjih poljanah nazaj do koče.

V tem dnevu je burja kazala svojo moč, zato se na vrhovih nisva predolgo zadrževala. 

A v tistem kratkem času na vrhu sva uživala v krasnem razgledu daleč naokoli.

 Visočica ima res zasluženo sloves izredno lepega, morda celo najlepšega razglednika Velebita.

Zato je velika verjetnost, da jo bova še kdaj obiskala.

 

____________________

 

Šatorina

Pot: Štirovača, Dokozina poljana, Šatorina ter nazaj 

Čas: 6 ur s postanki, okoli 600 višinskih metrov ter okoli 14 km poti

Šatorina je ena izmed višjih planin v osrednjem delu Velebita. 

Za izhodišče sva izbrala pot, ki se prične nekaj kilometrov za Štirovačo,

 kjer v majhni ravnici pride na dan  obilen izvir mrzle vode, kar je v vročih dnevih zelo osvežilno.

 

 Steza se rahlo vzdiguje po obronkih gozdnatih vrtač. Pot je lahka, 

zelo primerna za družine z majhnimi otroki, če jim želijo starši že v najzgodnejši dobi

vcepiti ljubezen do gorske narave.     

Na zgornji sliki je planina Dokozina poljana s Šatorino v ozadju. Proti vrhu steza postane kamnita.

Na travnatem vrhu Šatorine sva občudovala številne narcise, ki so v tem času še cvetele.

Šatorina (1624 m).

 

Pogled proti severnem Velebitu.

Pogled na južni Velebit v ozadju.

Nekje tam med vrtačami poteka Uzdužna velebitska cesta, 

po kateri sva se pripeljala do izhodišča za Šatorino.

Po isti poti med narcisami sva se vračala tudi nazaj. 

Tokrat se nama ni nikamor mudilo, pa sva zato hodila počasi, 

da bi čim dalj uživala vonjave gorske pomladi in se nadihala zdravilnega zraka, 

ki nama vsako pomlad dopolni zaloge aktivne energije.

 

_____________

 

 
 

 

Kiza, Kuk od pečice, Vrani kuk, Butinovača

Pot: krožna pot Dabarska kosa, Ravni Dabar, Crni Dabar, Kiza, grebenska pot do Dabarske kose

Čas: dobrih 10 ur,  okoli 18 km in okoli 900 višinskih metrov 

Ravni Dabar je mirna ravnica sredi Velebita nad Karlobagom, nad katero se raztezajo mnogi skalni stolpiči - Dabrski kukovi. Znani so tudi po svojih plezališčih.

 V Ravnem Dabru je planinska koča, ki je odprta po vnaprejšnjem dogovoru. 

Do pred 50 leti je to bila osnovna šola za otroke okoliških vasi, ki pa so zdaj zapuščene,

 oziroma brez stalne poselitve.   

Na zemljevidu je vrisana označena pot od Ravnega Dabra preko Crnega Dabra do vrhov nad njim.

 Pot do Crnega Dabra je bila vidna, ponekod celo tlakovana s kamenjem, od tam naprej pa je steza popolnoma zaraščena in neprehodna. Bilo bi jo potrebno na novo izsekati, za kar nisva imela ne volje, ne časa in ne motivacije. Ker se nisva želela vračati, sva našla gozdarsko cesto, ki naju je vodila po serpentinah daleč naokoli proti vršacem nad Crnim Dabrom. 

Na spodnji sliki je kapelica v Crnem Dabru  z vencem kamnitega grebena nad njo. Tja gor je vodila najina smer.

Našla sva tablo s statistiko naseljenosti v Crnem Dabru. Zadnji prebivalec je dolino zapustil leta 1980.

Na sedlu vrh Crnega Dabra sva se nasmejala pripisu ob smernem kamnu (slika spodaj) 

s katerim se globoko strinjava. Pot navzgor do tega sedla je bila namreč res mučna 

in je ni pa ni bilo konca. 

Blizu najine poti pod Aninim kukom je Kamenica z izvirom hladne pitne vode,

 kar razveseli vse žejne pohodnike.

Nadaljevala sva pot proti Kizi, uzrla morje proti otoku Pagu (spodnja slika) 

ter med potjo oskrbela pohodnika, ki je zdrsnil s poti po ostrem grušču ...

... vmes osvojila prvi kuk, Kuk od pečice (1266 m), ta je bil najlažji od vseh naslednjih.

Na spodnji sliki je pot med skalnatimi "kuki".

Prvi vrh najine grebenske poti, Kiza (1274 m).

S Kize navzdol se je nadaljevala  grebenska pot z mnogimi spusti in vzponi, 

ki je vseskozi razgledna krog in krog.

Pogled nazaj na prehojen skalnat predel.(spodnja slika)

Vranji kuk (1121 m).

Utrinek s poti.

Grebenska pot je bila resnično lepa in razgledna.

Pogled nazaj na del prehojene poti( spodnja slika), 

sledil je še Široki kuk (1081 m). Že ime pove, da pot nanj ni bila zahtevna.

Zadnji vrh pa je bila Butinovača (1127 m). Razgleden vrh tlakovan z velikimi kamnitimi ploščami.

Na zaključku poti sva ugotovila, da je grebenska pot do Kize zahtevna, 

bolje jo je prehoditi v smeri od Dabrske kose navzgor. 

Dostopi na posamezne kuke - špičaste vrhove so posebej označeni in nekateri zelo zahtevni. 

Za pot nazaj navzdol je bolje uporabiti Premužičevo stezo in ne stezo preko Crnega Dabra.

Na Velebitu je vedno zelo lepo. Na zgornji sliki je skalna skupina Bacič kuka, 

na spodnji pa najin prehojen grebenski del "kukov".

Od živali sva videla lisico, modrasa in zvečer od daleč še volka.

 Slišala sva sove in kukavice in še dosti nočnih glasov, ki pa jih nisva prepoznala. 

Področje je bogato s favno in floro, kar daje poti še dodatno privlačnost.

Na vsej poti pa nisva videla medvedjih "kakcev", čeprav sva te pričakovala, 

saj jih vedno opažava na najinih potepanjih po Velebitu.

_________________