Prikaz objav z oznako Velebit. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Velebit. Pokaži vse objave

ponedeljek, 4. oktober 2021

Velebit: Bojin kuk

 Pot: Veliko Rujno, Bojin kuk, Veliko Rujno

Čas: okoli 6 ur

Iz Velikega Rujna vodi tudi lepo označena pot na Bojin kuk. 
Nisva verjela lastnim očem in nogam,  ko sva jo zgrešila, čeprav je lepo markirana.

 Prejšnje dni sva večkrat šla mimo tega odcepa, da nama je bilo kristalno jasno,
 kje je treba zaviti. (vsaj mislila sva tako) Zgleda da nama je v krvi, da lažje hodiva po intuiciji.

Kot že tolikokrat doslej sva ponovno ugotovila, da označene  poti niso ravno najina prioriteta. 
Torej sva šla zopet malo počez čez polja in velebitsko grmovje,
 dokler nisva zagledala Bojin kuk pred sabo (slika zgoraj).

Pred tem želvakom v daljavi (slika spodaj) sva zavila po poti desno okrog Bojinega kuka...
... ter opazovala velebitske umetnine.
...nato zopet malo dol in gor...

,,,do obsežnih skalnatih predelov...
...ter pogledov navzdol. 
Na gornji sliki je del doline Velikega Rujna. V ozadju so kopasti vrhovi proti Liki.

Na drugi strani Velikega Rujna proti morju pa je veriga skalnatih "kukov" in na enega od teh greva.
Proti vrhu Bojinega kuka se že odpirajo prelepi pogledi na morsko stran.
...v čudovitem skalnatem svetu "kukov"...
...proti vrhu...
...Bojin kuk ( 1110 m)...
...veličasten pogled na morje (jug otoka Paga ter Vir)...
...bilo je prelepo...
..zgoraj na sliki je pogled na Novogradsko morje...
...možnosti kopanja tik pod vrhom nisva izkoristila zaradi močnega vetra.
Sedaj pa nazaj po drugi poti okrog Bojinega kuka in malo počez okoli velikega naravnega amfiteatra.
...bilo je nepozabno...
...amfiteater...
...utrinek...
...v tem skalnatem svetu se lahko res izgubiš, zato...

... zopet do najinega kažipota, želvaka, nazaj...
V steni Bojinega kuka je še ličen bivak, do katerega sva se povzpela.



Tudi notranjost sva pogledala in ugotovila, da je to zelo primerno zavetišče in prenočišče.
Na zunanji ploščadi pa lep razgledni prostor.
Sestop v dolino Rujnega nama je tokrat uspel pridno in ubogljivo po markirani stezi.
 Skoraj ni za verjet ...
Pozno popoldan sva zapustila Veliko Rujno, ki je bilo najin dom nekaj nepozabnih dni. 


 Še pred sončnim zahodom sva spet zaplavala v morju, se okopala in osvežila.
 Zelo je prijalo. Na Velebit bova še prišla! 
Tako skalnat, samoten in čudovit s svojimi prostranstvi naju zelo privlači.

____________________




nedelja, 3. oktober 2021

Velebit: Vaganski vrh

Pot: Veliko Rujno, Stražbenica, Vaganski vrh in nazaj
Čas: po priročniku 6 ur od V. Rujna do Vaganskega vrha

Vaganski vrh ( 1758 m) je najvišji vrh Velebita in sva šla pogledat še ta vrh,
Iz zgornje slike se vidi obsežno Veliko Rujno, ki sva ga zapustila v zgodnjih jutranjih urah. 
Ponoči ter zjutraj naju je presenetil prvi letošnji mraz. 
V tem jutru je bilo pred sončnim vzhodom blizu nič stopinj.
Po dveh urah hoje skozi velebitski gozd pa sva se že dobro ogrela.

Skozi gozd in nato čez takšna kamnita rebra sva se povzpela v drugo dolino.

Pa še naprej v naslednjo dolino.
Nato pa se počasi začneva spraševati le kateri je najin končni vrh v daljavi.
Še okrog vrtače, na zgornji sliki.
Vmes Lojze pravilno prepozna najin cilj, ker domneva zakaj se imenuje Vaganski vrh.

Dobil je asociacijo, ker je opazil, da eden od vrhov spominja na vago, tehtnico po naše.
Šele na vrhu pa sva bila prepričana, da sva res na današnjem cilju. 
Razgledala sva se naokoli. 
Vmesni utrinki na barviti jesenski gozd.
Pogled na drugo stran proti Liki.
Tokrat je pot bila res precej dolga. 
Po petih urah hoje sva stala na Vaganskem vrhu.( 1758 m).
Sam vrh ni nič posebnega. Širok travnat vrh vendar je najvišji vrh Velebita.

Pričelo je pihati in megle so se dvigovale na okoliške vrhove.
Skozi vse barvite doline sva se pričela vračati nazaj.
Velebitskih poti ni za podcenjevat. So precej dolge in pogosto težje sledljive, 
Velebit pa je zelo obsežno pogorje.
Skozi prelepe doline nazaj...
...prehod skozi te dolinice je res barvit..
Na zgornji sliki je še pogled na gozdnato sotesko Paklenice.


Že drugi dan zapored sva imela za sabo deset ur hoje.
 Bilo je ravno dovolj, da sva se pred trdim mrakom vrnila nazaj. 
Za tretji dan pa sva imela v načrtu Bojin kuk. 
Na gornji sliki je to najvišji vrh na drugi strani doline Velikega Rujna.
To pa nama ne bi smelo vzeti toliko časa.
 
______________