Prikaz objav z oznako Hrvaška. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Hrvaška. Pokaži vse objave

nedelja, 3. oktober 2021

Velebit: Vaganski vrh

Pot: Veliko Rujno, Stražbenica, Vaganski vrh in nazaj
Čas: po priročniku 6 ur od V. Rujna do Vaganskega vrha

Vaganski vrh ( 1758 m) je najvišji vrh Velebita in sva šla pogledat še ta vrh,
Iz zgornje slike se vidi obsežno Veliko Rujno, ki sva ga zapustila v zgodnjih jutranjih urah. 
Ponoči ter zjutraj naju je presenetil prvi letošnji mraz. 
V tem jutru je bilo pred sončnim vzhodom blizu nič stopinj.
Po dveh urah hoje skozi velebitski gozd pa sva se že dobro ogrela.

Skozi gozd in nato čez takšna kamnita rebra sva se povzpela v drugo dolino.

Pa še naprej v naslednjo dolino.
Nato pa se počasi začneva spraševati le kateri je najin končni vrh v daljavi.
Še okrog vrtače, na zgornji sliki.
Vmes Lojze pravilno prepozna najin cilj, ker domneva zakaj se imenuje Vaganski vrh.

Dobil je asociacijo, ker je opazil, da eden od vrhov spominja na vago, tehtnico po naše.
Šele na vrhu pa sva bila prepričana, da sva res na današnjem cilju. 
Razgledala sva se naokoli. 
Vmesni utrinki na barviti jesenski gozd.
Pogled na drugo stran proti Liki.
Tokrat je pot bila res precej dolga. 
Po petih urah hoje sva stala na Vaganskem vrhu.( 1758 m).
Sam vrh ni nič posebnega. Širok travnat vrh vendar je najvišji vrh Velebita.

Pričelo je pihati in megle so se dvigovale na okoliške vrhove.
Skozi vse barvite doline sva se pričela vračati nazaj.
Velebitskih poti ni za podcenjevat. So precej dolge in pogosto težje sledljive, 
Velebit pa je zelo obsežno pogorje.
Skozi prelepe doline nazaj...
...prehod skozi te dolinice je res barvit..
Na zgornji sliki je še pogled na gozdnato sotesko Paklenice.


Že drugi dan zapored sva imela za sabo deset ur hoje.
 Bilo je ravno dovolj, da sva se pred trdim mrakom vrnila nazaj. 
Za tretji dan pa sva imela v načrtu Bojin kuk. 
Na gornji sliki je to najvišji vrh na drugi strani doline Velikega Rujna.
To pa nama ne bi smelo vzeti toliko časa.
 
______________
 
 


sobota, 2. oktober 2021

Velebit: Stap


Pot:  Veliko Rujno, Stap, Kamena galerija, Veliko Rujno
Čas: okoli  10 ur

Od Damjana in Janje ( Njun Blog !!!  ) sva dobila namig, 
da naj si ogledava ogromno kraško polje Veliko Rujno. Menda so Hrvati imeli idejo, 
da bi tu naredili veliko letališče. Vtis Velikega Rujna je res tak, da bi tu lahko bilo kar nekaj letališč.
Veliko Rujno je obsežno kraško polje z nekaj hišicami v začetku polja,
 nato sledi skoraj neverjetna ravnina s  čredami konj in krav, ki se tukaj svobodno pasejo.
Hoditi po takem polju ter vse to opazovati je bilo nekaj zelo prijetnega. 
Tri dneve sva bila sama v tej divjini. 
Podnevi in ponoči. Tri spokojno tihe noči polne žarečih zvezd..
Seveda pri nama ne gre brez hribov, zato sva za prvi dan izbrala dolg pohod do Stapa ali Stapine,
 kot sva tudi dobila dober predlog od Janje.
Skozi Veliko Rujno vodi sicer označena pot, Premužičeva staza, ki preči celoten Velebit. 
Tudi tokrat sva se poskusila držati teh markacij.
Do Stapa naj bi bilo 6 ur hoje, vsaj tako piše v priročniku.
Uspela sva pot skrajšati na dobre štiri ure, ko sva prišla do teh čudovitih skulptur, 
ki sva jih videla že od začetka poti.
Zgoraj na sliki je vznožje Stapa, v ozadju Vaganjski vrh, najvišji vrh Velebita, ki naju še čaka.

Pogled s Stapa do morja. (južni del otoka Paga).
Še pogled na Stap z južne strani.
Vrh Stapa (1125 m) je dostopen le opremljenim plezalcem, 
tako sva se midva morala zadovoljiti z osvojitvijo manjšega Stapiča v njegovi neposredni bližini.
Težko je odvrnit pogled od tega mogočnega in markantnega monolita.
To kamnito čudo sva poslikala iz vseh strani nato pa se začela počasi vračati nazaj.
Vmes naju je še čakala Kamena galerija.
Kamena galerija je naravna zbirka božjih kamnitih umetnin, skozi katero vodi nevarno lepa krožna pot. 
Velika Zlatna vrata.
Mali kanjon pred galerijo Ostrih nožev.
Skozi bridka rezila ostrih nožev je potrebno skrajno previdno!
Tudi po robu zmajevega hrbta je pot nevarno ostra.
Do vrha Kamene galerije zato napredujeva zelo počasi in previdno ( v ozadju se vidi Stap)
Pot se je nato razdelila v dve smeri.
 Na oznaki piše : izberi  Ljepše ili Lakše.
Seveda sva izbrala Ljepše.
Ne vem sicer kako je na poti Lakše, ampak varianta Ljepše je bila neprekosljiva.
Tako sedaj pa nazaj na Veliko Rujno.
Če ne bova (spet) zgrešila poti, bo naju čakalo še dobre tri ure pešačenja čez polja gor in dol.
Pokrajina  "stapov" se je oddaljevala od naju.
...malo sva seveda zgrešila pot, kot po navadi...
...preplašila velebitskega gada on pa naju..
...našla še večerjo ravno ob pravem času...
...in se tako zvečer malo pred mrakom vrnila v "najino" samotno Veliko Rujno.
In zopet je bilo prelepo, nepozabno, samotno. Čudovito je bivati v naravi in biti del nje.

________________________