Guslice in Snježnik

  Pot: koča Platak, Guslice, Snježnik, koča Platak

Čas: 4 - 5 ur s postanki

 

Za drugi dan v severnem Gorskem Kotarju sva izbrala krožno pot čez planino Guslice 

na drugi najvišji vrh Snježnik v NP Risnjak.

 

Markirana steza se je povzpela skozi gozd ter nato preko travnikov do vrha planine Guslice.

Na vrhu planine je stoji stolp z radarjem, kamerami in antenami ter popolnoma nova koča. 

To pa je nekaj posebnega sva si mislila. In je res bilo. 

Popolnoma nova koča je last hrvatske policije, ki ima tukaj center za nadzor plovbe po Jadranu; 

vsaj piše tako na njenih vratih.

 Razgled s Guslice (1490 m) seže daleč, preko hrvaških planin do našega Snežnika in misliva, 

da sva videla tudi Nanos, čeprav vidljivost danes ni bila najboljša...

...ter na drugo stran na Risnjak, kjer sva bila včeraj in Snježnik kamor sva namenjena....

 

...in tudi na Kvarnerski zaliv na Opatijo in Učko. Res lepi pogledi so to.

 

 

Midva pa greva dalje po cvetočih travnikih materine dušice ter ranjaka in vmes opaziva tudi tole okroglo vrtačo, ki nama je zgledala kot krater po eksploziji večje bombe.

 

Pot ne poteka samo po cvetočih travnikih ampak tudi med visokimi koprivami, 

tako sva tudi morebiten začetek revmatizma prestavila naprej v nepoznano bodočnost.

 

In že sva pod Snježnikom. Ime ima po tem, ker dolgo na njem leži sneg, kljub bližini morja.

 

Zanimivo pa nama je bilo, da sva opazila planike ali pa vsaj njihovo morsko različico. 

Pod Snježnikom jih je bilo res veliko.

Pod vrhom stoji atraktivna, v breg stisnjena, nekoč verjetno zelo unikatna koča, ki pa žal propada.

 

S Snježnika (1505 m),  je zopet lep pogled na otok Krk in Kvarnerski zaliv .

Z vrha se spustiva po grebenski poti nazaj na Platak.

Greben Snježnika se nadaljuje v prijeten gozd, ki sega vse do Platka. 

Presenetljivo hitro sva zopet bila na izhodišču, sicer pa sama krožna pot res ni bila dolga, 

le 10 km in okoli 600 višinskih metrov sva namerila.

Popoldne sva se prestavila do morja in se do večera aklimatizirana na nulto nadmorsko višino 

in vročino, ki se spodobi za to obdobje.  

Tudi to nama je ratalo brez pretiranega vzdihovanja po prijetni klimi, 

ki sva jo bila deležna v gorskem Kotarju.

____________

 

 

Veliki Risnjak

 

Pot: Mrzla vodica, po Horvatovi stezi , Schlosserov dom, Veliki Risnjak, ter čez Lesko nazaj do Mrzle vodice

Čas:  7 - 8 ur s postanki

Tokrat so prišli na vrsto vrhovi severnega Gorskega Kotarja in kot na prvega sva se povzpela na Veliki Risnjak. Pričela sva hoditi v Mrzli vodici pri Crnem lugu, kjer je tudi eden od vstopov v nacionalni park Risnjak.

Za pot navzgor sva izbrala Horvatovo stezo. Kasneje pa sva začela slediti zanimivi legendi o Risnjaku:

V davnih časih so tod živele prekrasne vile imenovane Gorjanke. 

Živele so lepo mirno življenje, vsa njihova pozornost je veljala visoki beli steni, kamor so se povzpele vsak dan.Od tam je bil lep razgled na Srebrna vrata, ki so omejevale to prelepo pokrajino vil. 

Po teh vilah Gorjankah je tudi Gorski kotar dobil ime.

Prerokba je namreč govorila, da bo skozi Srebrna vrata prišla velika ljubezen in zato so vile vsak dan čakale na belih stenah in gledale , kdaj se bo ta prerokba izpolnila.

Svet tu okrog je bil čudovit, gozdovi, živali in bujno rastje, vse je živelo v sožitju. Pred Srebrna vrata pa so se kar naenkrat priselili ljudje. Nihče ni vedel od kod so prišli, bili pa so pridni, delavni in mirni. In življenje vseh je lepo mirno teklo dalje.

Pasli so tudi živino na travnikih visoko v gorah.

Nekega dne pa je mlad pastir pasel živino na travnikih, hodil sem ter tja in neka radoživa sila ga je vlekla čedalje višje do belih sten in vse dalje skozi Srebrna vrata v višji gorski svet. Tu ga je zagledala ena od vil in se zaljubila vanj. Tudi mlad pastir se je zaljubil v lepo vilo.

Poglavarka vil je opazila to ljubezen. Vile pa so imele samo eno omejitev, nikoli se niso smele družiti z ljudmi ali se celo povezati z njimi. To bi bil njihov največji greh.

Zato je poglavarka vil želela kaznovati zaljubljeno vilo in jo je spremenila v risa.

Mlad pastir je to opazil in ker ni želel zapustiti svoje drage, se je tudi sam spremenil v risa.

Bila sta nerazdružljiv par in živela sta v tako veliki ljubezni, da so se vse ostale živali odmaknile od njiju. In tudi onadva nista potrebovala koga.

Imela sta čudovito naravo, bujno zelenje ter svojo ljubezen. Dve mački tako nista imeli več prijateljev, vedeli sta, da ne bosta nikoli več mogli koga ljubiti. Tako sta objeti odšle še dalje v planino, kjer so bile same sebi dovolj in tako je še danes.

 

Za spomin na njuno neizmerno in nedovoljeno ljubezen, njun čudoviti dom, to goro imenujejo Risnjak.

 

In zaradi te velike ljubezni in lepote neokrnjene narave so ljudje to področje Risnjaka proglasili za nacionalni park.

Risi tu še dandanes živijo vedno v paru v najtemnejših gozdovih. 

Ljudje jih redko vidijo ali naletijo na njih... 

...tako redko, kot je težko najti pravo veliko ljubezen, ki se tudi zgodi le tu in tam.

In tako sva ob tej lepi in poučni legendi prehodila 17,5 km ter 950 višinskih metrov.

Legendo pa sva ves čas hoje brala takole, na vsake toliko časa je bil postavljen steber z opisom. Če želi kdo prebrati to čudovito zgodbo se mora povzpeti na pot iz vasi Vilje, kjer je tudi eden od vhodov v nacionalni park Risnjak.

 

Tudi nocoj sva našla mirno prenočišče v skrivnostnem gozdu pod vršaci, 

ki jih nameravava obiskati jutri. 

 

_____________

 

Gorski Kotar ali v deželi Petra Klepca

Na poti proti morju večkrat prečkava Gorski Kotar, ker so nama všeč obširni gozdovi polni miru in tišine. 

Tokrat sva si vzela dovolj časa, da sva poiskala izvir reke Kolpe,

 ki naju je presenetil s svojo lepoto in vabljivimi tolmuni. 

Poiskala pa sva tudi hišo Petra Klepca in se znova prepričala, da je v vsaki legendi vsaj košček resnice.

 Nič več ne dvomiva, da je nekoč v teh krajih res bival silno močan možak, 

ki je svojo moč uporabljal v korist svojih rojakov.

Tukaj bova tokrat tudi prenočila, da bova lahko v teh krajih preživela še kakšen dan.

_____________

 

Krk po pohodniških poteh in med njimi

Po Krku sva hodila že nekajkrat tako v lepem kot tudi vetrovnem ali deževnem vremenu. 

Tudi tokrat je bila vremenska situacija pestra. 

Za obisk sva si v teh dnevih izbrala nekaj lepih in razglednih vrhov:

Obzova, Diviška in Hlam, Vela in Mala Luka

 

OBZOVA

 

je s 569 m najvišji vrh Krka. Nanj vodi nekaj označenih poti. 

Midva sva izbrala tisto mimo Straživnika...

... čez Veli vrh, Brestovico in na vrh Obzove. Do sem sva porabila kakšno uro in pol.

Že drugič sva bila tu gor v času ko je pihala zelo močna burja.

Da pa nič ne bi pihalo, pa se nama tukaj še ni pripetilo.

Kamnit teren po katerem hodiš je še vedno takšen kot pred leti, 

le potke so bolj shojene in markacij je več.

Kljub temu pa se pot občasno izgubi; vsaj nama.

Z vrha sva se vračala malo bolj po zahodni strani, da sva se vsaj  delno izognila močni burji,

 nato pa sva krenila nazaj na vzhodno stran mimo blatnih kotanj z vodo, 

ki osrečujejo žejne ovce po okoliških pašnikih.

DIVIŠKA in  HLAM

 

Naslednji dan sva se povzpela na vrhove nad Baško. 

Označena pot vodi od cerkve sv. Ivana, kjer je tudi parkirišče. 

Pogled na Baško pa na vse otoke od Raba do Cresa je od tam prav fascinanten.

Označeni sta dve poti. Od cerkve Sv. Ivana do Diviške je hoje za približno dve uri. 

Če greš še do Hlama (od koder je čudovit razgled na Prvič, Grgur  in Rab), pa se pot podaljša še za pol ure. Ena od poti pa vodi skozi prijeten borov gozd na Mesečev plato, ki je na spodnji sliki.

Pred platojem je majhno zavetišče, ter tabla, kjer pohodnike opozarjajo na poskoke 

(zelo strupene kače) ter da naj se držijo označenih poti. 

 Izven poti očitno smejo hoditi le ovce, ki hitro zbežijo, ko se jim približaš.

Pred vrhom Diviške hodiš po pokrajini, ki je razdeljena z dobro ohranjenimi suhozidi, 

ki jih je najlepše opazovati s ptičje perspektive.

 

Z vrha Diviške ( 471 m) je lep pogled na Gorski kotar in Severni Velebit.

 

 Naju so malo strašili grozeči nevihtni oblaki, zato se nisva dolgo zadrževala na visokem.

 

V tem drugem dnevu najinih pohodov burja ni pihala, 

oblaki pa so se nabirali in zato je bil pogled navzdol na kamnito pokrajino bolj prijeten.

 

Suhozidi so različnih oblik. Opazila sva enega v obliki srca, eden je bil v obliki črke "fi". Kasneje sva izvedela, da so to imenovali tudi mrgare ali kamnite rože. Nekateri so bili res takšne oblike. 

Služili so kot staje za ovce, notranje pregrade pa so ločevale ovce različnih lastnikov.

Zelo praktično in domiselno.

Zgornja in spodnja slika sta posneti z vrha Hlama(461 m). 

Nevihtni oblaki so nama pričarali lepo kuliso za ozadje.

 Prvi je viden Prvič, za njim je Grgur, ki v ozadju skriva Goli otok in čisto zadaj je Rab.

Zadovoljna sva opazovala, kako sta šli dve nevihti mimo naju; ena po levi in druga po desni.

Spuščala sva se po drugi strmi poti v Baško. 

Ta je bolj kamnita in strma ampak nudi lep pogled navzdol na zaliv Baške. 

Čudovit sončni zahod je napovedal lepo vreme za naslednji dan.

VELA in MALA LUKA

 

Od campa Bunculuka nad Baško vodi označena pot do Vele luke na vzhodni strani otoka.

Na pol poti do Vele luke se lahko spustiš skozi grapo Vrženica nazaj do morja v bližino campa.

 Skozi Vrženico sva že hodila pred leti, pa sva si zato tokrat izbrala pohod do Vele in Male luke.

Zopet se je naredil prekrasen dan, saj je močna burja razpihala vse oblake.

 Zgoraj je prvi pogled na Malo luko, na spodnji sliki pa je pogled z vrha otoka na Velo luko.

Po strmem kamnitem pobočju se spuščaš 300 m navzdol. Za zalivom se vidi razpenjeno morje.

V tem sončnem vremenu je bil razgled tudi zaradi burje jasen do obzorja.

V Veli luki je lep peščeni zaliv s pomolom.

Z Vele luke se zopet povzpneš navzgor ter nato navzdol do Male luke, 

mimo ostankov cerkvice in ostalih zgradb, ki so v preteklosti krasili pokrajino.

Mimogrede sva se povzpela še na Corintijo, vrh z antičnimi ostanki na polotoku Sokol.

Vračala sva se okoli polotoka nazaj mimo prelepih zalivov Gnjilova, Uvale Konjske, 

Dubne, Golobinca do uvale Vrženica.

Od enega zaliva navzgor čez hrib do drugega zaliva navzdol. Družbo so nama delale samo ovce.

Spodaj je uvala Konjska.

Vsi zalivi so bili polni burje ...

... šele v zalivu Vrženica se je burja umirila in tu sva izkoristila mirno morje za namakanje, 

kopanje in relaksacijo po dolgem pohodu.  

 

Skok v hladno morje nama vedno povrne svežino duha in telesa, topli sončni žarki pa nama dajo energijo za naprej, zato nobene take priložnosti ne izpustiva.  

_____________