Zavižan

Pot: Oltari, vhod v nacionalni park, pot "Trag čovjeka", Zavižan,

ter nazaj po poti "Staza izvori", Oltari;

 

Razmere: večinoma kopno, nad 1300 m v zametih in severnih pobočjih strnjen sneg, 

dolžina poti navzgor okoli 9 km;  

Na izhodišču so bile planjave pomrznjene in temperatura nekaj stopinj pod ničlo.

Z višino se je otoplilo, stopala sva po poučni poti "Trag Čovjeka".

Najina pot se je nato priključila poti, ki vodi od morja navzgor (od Gornje Klade). 

Po tisti poti sva se lansko leto podala na vrh in takrat je bilo v tem času vsaj meter snega. 

Steze so bila zametene s snegom, zato sva se pogosto vzpenjala po suhozidih, da sva se izognila napornemu gaženju globokih zametov.

 

 Letos je situacija popolnoma drugačna.

Izvir dobre pitne vode na Ciganišču.

Po štirih urah hoje sva stopila na rob planote, kjer se nahaja koča in meteorološka postaja na Zavižanu. Pogled proti morju je čudovit. Morda prav zato rada prideva sem gor.

Pogled proti koči Zavižan ter spodaj proti morju: v ospredju otok Rab.

Pogled po Velebitu dalje, kjer vodi znana Premužičeva staza.

Dom na Zavižan je odprt celo leto, v njem je stalna meteorološka postaja, 

zato je možno dobiti poceni prenočišče, če si član planinske zveze.

Za pot nazaj sva izbrala "Stazo izvori".

Tudi ta je prelepa z mnogimi skalnimi skolpturami.

Medvedovih stopinj letos nisva opazila. Pot navzdol je trajala dobre tri ure. 

Steza vodi večinoma po osojnih predelih gozda, zato je bil sneg tudi popoldan še pomrznjen.

Zadovoljna z lepo preživetim dnevom sva se spustila do morja, kjer sva poiskala primeren prostor za potreben počitek in okrepčilo.

 

______________
 

Bjelolasica-Kula

 

 

Pot: Vrbovska poljana, vrh Kula, zavetišče Jakob Mihelčič, Vrbovska poljana 

 

Izmed višjih znanih planinskih vrhov v Gorskem Kotarju nama je manjkala le še Kula. 

Od mesta Mrkopalj sva peljala skozi Begovo razdolje do Vrbovske poljane. 

Asfaltna cesta kmalu postane lep makadam, ki pa se proti Vrbovski poljani zopet povrne v asfaltno.

 

 Pred tem sva se peljala še skozi Matič poljano, ki je pritegnila najino pozornost, 

saj so po celotni dolini postavljeni kamniti monoliti. 

So spomenik zmrznjenim partizanom, ki v snežnem viharju niso uspeli pregaziti globok sneg, 

ko so v noči od 19. do 20 februarja 1944 poskušali prečiti dolino.

 Bil je prizor, ki nama bo ostal v spominu.

Najin cilj je bila torej tokrat Kula, najvišji vrh Gorskega kotarja in planine Bjelolasica. 

'Bazni tabor' sva tokrat postavila na začetek Vrbovske poljane. 

 

Nekaj časa je potrebno hoditi po samotni gozdni cesti s katere te oznake odpeljejo levo v svetel gozd. Pot je lepo označena in sledljiva.

 Kadarkoli sva hodila po Gorskem kotarju nisva srečala žive duše. 

Tišina je tukaj neokrnjena, le ubrano ptičje petje jo občasno prekine.

 

Po uri in pol sva prispela na vrh Bjelolasice. 

Razgled sicer ni bil čisto brez oblakov toda opazila sva kar nekaj poznanih vrhov. 

Na spodnji sliki se vidi Veliki in Mali Klek, ki je sicer nižji za okoli 300 m,

 ampak od tu nisva imela takega občutka. 

Na Kuli se nahaja lepa skrinjica z žigom.

Pogled proti morju- otok Krk ter v ozadju Cres.

Kula (1534 m).

Pot sva nadaljevala še po grebenu celotne planine.

Pogled nazaj na Kulo ter na zavetišče Jakoba Mihelčiča pod njenim vrhom.

Tako kot vsa planinska zavetišča v Gorskem kotarju je tudi to zelo lepo, notranjost je prijetno urejena.

Za pot navzdol sva izbrala smer proti Samarskim stenam, 

ter kasneje zavila na cesto nazaj proti Vrbovski poljani.  

Gorski kotar  nima visokih vrhov. Obiskala sva večino njih. 

Rada zahajava sem zaradi pristne divjine in samotnih poti, ki jih je včasih težje slediti. Tukaj lahko srečaš medveda, ali vsaj opaziš njegove sledi na kakšni blatni stezi. Ne manjka srečanj z zajci, srnami ali z drugo divjadjo. Sredi noči slišiš zavijanje šakalov, ter oglašanje nočnih ptic, ki jih težko kdaj vidiš. Srečanj z medvedom tukaj še nisva imela, sva pa večkrat naletela na njegove sveže stopinje.

Najin pohod sva zaključila na Vrbovski poljani, kjer je vse pripravljeno za tek na smučeh. 

 

Na tej krožni poti se je nabralo nekaj m pod 600 višinskimi metri ter 9 km poti.

________________

 

Viševica

 

 

Pot: s ceste Fužine-Bribir sva krenila proti Viševici; vrh ter krožna pot nazaj

Pri raziskovanju Gorskega Kotarja so nama ostali še nekateri neosvojeni vrhovi.

Med njimi je bila tudi Viševica. 

Ker je ponoči deževalo, sva se sredi Kotarja zbudila v hladno (7 st C) in deževno jutro. 

Poti med visokimi travami so bile blatne in mokre. 

Zato sva naskočila Viševico šele popoldan, kar nama ni v navadi, 

saj rada greva na pot v najzgodnejših jutranjih urah. 

Ker sva vedela, da bo tokratna pot kratka, sva si to lahko privoščila. 

Ko prečiš travnat predel, pot poteka skozi gozd, dobro je označena.

Vršni greben pa je spet zaraščen.

Z vrha Viševice (1428 m) pa se odpre lep pogled proti Krku ...

... ter velebitskemu kanalu med Rabom in obalo.

Na vrhu je tudi skrinjica hrvaške planinske transverzale s vpisno knjigo.

Vpisov je malo, kar verjetno pomeni, da vrh ni nikoli pretirano oblegan.

To nama ustreza in res na poti razen nekaj poskočnih zajcev in sledi raznovrstne divjadi, 

nisva srečala nikogar. 

Nazaj sva se vračala po drugi strani; s poraslega grebena sva po strmi poti sestopila 

na kolesarsko in nato asfaltirano gozdno cesto. 

Tu pa je naju gozdarski nadzornik opozoril, da rampo pri vstopu zaprejo in zaklenejo ob 15h. 

Čeprav ob vstopu na gozdno cesto ob rampi ni nobenega opozorila o tem,  

sva vseeno pospešila nazaj ter se še pravočasno odpeljala ven mimo odprte rampe.

No, zdaj pač veva tudi iz lastne izkušnje, da ni vseeno na kateri strani rampe se znajdeš zvečer.   

  

Na tej krožni poti sva opravila okoli 600 višinskih metrov ter okoli 12 km poti.

Za jutri računava, da bova lahko že zgodaj zjutraj na poti.

 

__________________
 

Obzova

S Snežnika naju je pot vodila na otok Krk. 

Ker je bilo nedeljsko popoldne sva v nasprotni smeri  opazovala zastoje kolon vozil, 

ki so se vračali s Krka na celino. 

Nič čudnega, saj je Krk priljubljena destinacija Slovencev na Hrvaškem. 

Na najvišji vrh otoka Obzova sva tokrat šla po spodnji poti...

...čez Poljine.

Tokrat sva bila prvič na Obzovi, (569 m), da ni pihala močna burja.

Tudi sem sva namreč hodila v zimskem času, ko je burja nekaj običajnega, vsakodnevnega. 

 

Pot od glavne ceste do vrha Obzove (569 m) je kratka,

 zato sva nadaljevala še na sosednji vrh Zminja (537 m).

Z Zminje pa je lep pogled na Baško in sotesko ...

... ter dolino, ki se razteza pred njo.

Nazaj pa sva se vračala čez Veli vrh (542 m) ...

... ter razgledovala zaprt zaliv Punata, kjer varno domuje flota jaht in jadrnic v prestižni marini.

Ta lepa krožna pot je kratka a vedno zanimiva in obogatena z mnogimi prelepimi razgledi.

Za celoten krog sva potrebovala dobri dve uri.

________________

 

Pot Starigrad do Lukovega, 1.del

 

Pot: Starigrad pri Senju, Donja Klada, (pot se nadaljuje še od Donje Klade do Lukovega) 

Urejena pešpot je v celoti dolga nekaj več kot 10 km v eno smer. 

Midva sva jo prehodila le v prvem delu, do Donje Klade, v dolžini 5 km v eno smer.

Velikokrat sva se že vozila po jadranski magistrali, včasih brez premorov, večinoma pa sva se kje ustavila, da na ta način spoznavava kaj skrivajo redki zaselki v majhnih ribiških vaseh ob razčlenjeni obali. Zanima naju vse od arhitekturnih rešitev do naravnih posebnosti favne in flore. Rada se sprehajava ob mandračih, v skritih zalivih in se spotoma povzpneva na markantne točke, kjer se vedno najdejo sledovi preteklega življenja v teh krajih.

 

 Do Starigrada vodi zelo ozka asfaltna cesta.

V delu med Starigradom in mestecem Lukovo med zalivi vodi prastara steza, 

ki je zdaj opremljena z informativnimi in poučnimi paneli. 

Iz njih sva zvedela marsikaj, kar nama do sedaj ni bilo poznano.

 Med drugim tudi to, da tukajšnji arheološki ostanki pričajo, 

da je bilo področje naseljeno že vsaj 3000 let.

Ohranjen je celo suhozid s to starostjo.

 

 Zalivi so bili mirni, na morskem obzorju pa sva opazovala strme in puste obale 

burji izpostavljenih otokov.

Zaradi mirnega morja sva v zalivih lahko opazovala številne vrtince, 

kjer iz podnožja kraškega Velebita vrejo mogočni izviri mrzle sladke vode

 in ustvarjajo bivalne pogoje, ki jo imajo ribe najraje.

V teh krajih je kamen vedno predstavljal osnovni gradbeni material. 

Z njim so zgradili vse; hiše, cerkve, palače in suhozide. 

Suhozidi so posebnost, saj so jih zgradili brez vezivnega materiala, 

pa vendar kljubujejo zobu časa že stoletja; vsaj eden že 3000 let!

"Narod iz podgorja sve od Boga neima ceste več nogostupe kozje kuda za pokoru ide". 

Tako je leta 1856  napisal senjski 'svečenik i povjesnik' , ko je opisoval takratne razmere. 

V tistem času ni bilo pravih cest med podvelebitskimi kraji in vasmi, tako so se vse komunikacije odvijala le po ozkih stezah ali po morju.

 Edine ceste takrat so bile vlake za izvoz drv iz Velebita do luk na obali. 

Leta 1887 je bila zgrajena prva cesta od Sv.Juraja do Karlobaga. 

Ta je bila primerna celo za konjsko vprego.

Pod stezo sva opazila več lepih in okusnih izvirov sladke vode, 

ki pa so vidni in uporabni le ob oseki.

S steze je lepo viden Goli otok. Tudi njegova zgodovina je zelo poučna.

Najina tokratna steza je bila prvič resneje obnovljena šele leta 1847.

Od takrat je bilo na njej še bolj živahno.

V Donji Kladi sva se obrnila nazaj ter se ob povratku povzpela še na Gradino, 

vzpetino nad Starigradom.

Z nje je poleg širnega morja vidna tudi lepa panoramska slika Velebita.

Dolgo sva opazovala in ugibala kje se skriva najina planina Zavižan, ki sva jo osvojila včeraj.

 Na gornji sliki je vrh Gradine z ostanki utrdbe s pogledom na Starigrad, 

ki je v zimskem času dolgo v senci.

 

V zadnjem dnevu pestrega leta MMXXIV sva uživala B + L.

Ker je bilo tako lepo, bova drugo polovico poti prehodila ob prvi priložnosti.

______________