Prikaz objav z oznako Hrvaška. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Hrvaška. Pokaži vse objave

četrtek, 10. julij 2025

Bjelolasica-Kula

 
 
Pot: Vrbovska poljana, vrh Kula, zavetišče Jakob Mihelčič, Vrbovska poljana 
 
Izmed višjih znanih planinskih vrhov v Gorskem Kotarju nama je manjkala le še Kula. 
Od mesta Mrkopalj sva peljala skozi Begovo razdolje do Vrbovske poljane. 
Asfaltna cesta kmalu postane lep makadam, ki pa se proti Vrbovski poljani zopet povrne v asfaltno.
 
 Pred tem sva se peljala še skozi Matič poljano, ki je pritegnila najino pozornost, 
saj so po celotni dolini postavljeni kamniti monoliti. 
So spomenik zmrznjenim partizanom, ki v snežnem viharju niso uspeli pregaziti globok sneg, 
ko so v noči od 19. do 20 februarja 1944 poskušali prečiti dolino.
 Bil je prizor, ki nama bo ostal v spominu.
Najin cilj je bila torej tokrat Kula, najvišji vrh Gorskega kotarja in planine Bjelolasica. 
'Bazni tabor' sva tokrat postavila na začetek Vrbovske poljane. 
 
Nekaj časa je potrebno hoditi po samotni gozdni cesti s katere te oznake odpeljejo levo v svetel gozd. Pot je lepo označena in sledljiva.
 Kadarkoli sva hodila po Gorskem kotarju nisva srečala žive duše. 
Tišina je tukaj neokrnjena, le ubrano ptičje petje jo občasno prekine.
Po uri in pol sva prispela na vrh Bjelolasice. 
Razgled sicer ni bil čisto brez oblakov toda opazila sva kar nekaj poznanih vrhov. 
Na spodnji sliki se vidi Veliki in Mali Klek, ki je sicer nižji za okoli 300 m,
 ampak od tu nisva imela takega občutka. 
Na Kuli se nahaja lepa skrinjica z žigom.
Pogled proti morju- otok Krk ter v ozadju Cres.
Kula (1534 m).
Pot sva nadaljevala še po grebenu celotne planine.
Pogled nazaj na Kulo ter na zavetišče Jakoba Mihelčiča pod njenim vrhom.
Tako kot vsa planinska zavetišča v Gorskem kotarju je tudi to zelo lepo, notranjost je prijetno urejena.
Za pot navzdol sva izbrala smer proti Samarskim stenam, 
ter kasneje zavila na cesto nazaj proti Vrbovski poljani.  
Gorski kotar  nima visokih vrhov. Obiskala sva večino njih. 
Rada zahajava sem zaradi pristne divjine in samotnih poti, ki jih je včasih težje slediti. Tukaj lahko srečaš medveda, ali vsaj opaziš njegove sledi na kakšni blatni stezi. Ne manjka srečanj z zajci, srnami ali z drugo divjadjo. Sredi noči slišiš zavijanje šakalov, ter oglašanje nočnih ptic, ki jih težko kdaj vidiš. Srečanj z medvedom tukaj še nisva imela, sva pa večkrat naletela na njegove sveže stopinje.
Najin pohod sva zaključila na Vrbovski poljani, kjer je vse pripravljeno za tek na smučeh. 
 
Na tej krožni poti se je nabralo nekaj m pod 600 višinskimi metri ter 9 km poti.

________________

 

sreda, 9. julij 2025

Viševica

 
 
Pot: s ceste Fužine-Bribir sva krenila proti Viševici; vrh ter krožna pot nazaj
Pri raziskovanju Gorskega Kotarja so nama ostali še nekateri neosvojeni vrhovi.
Med njimi je bila tudi Viševica. 
Ker je ponoči deževalo, sva se sredi Kotarja zbudila v hladno (7 st C) in deževno jutro. 
Poti med visokimi travami so bile blatne in mokre. 
Zato sva naskočila Viševico šele popoldan, kar nama ni v navadi, 
saj rada greva na pot v najzgodnejših jutranjih urah. 
Ker sva vedela, da bo tokratna pot kratka, sva si to lahko privoščila. 
Ko prečiš travnat predel, pot poteka skozi gozd, dobro je označena.
Vršni greben pa je spet zaraščen.
Z vrha Viševice (1428 m) pa se odpre lep pogled proti Krku ...
... ter velebitskemu kanalu med Rabom in obalo.
Na vrhu je tudi skrinjica hrvaške planinske transverzale s vpisno knjigo.
Vpisov je malo, kar verjetno pomeni, da vrh ni nikoli pretirano oblegan.
To nama ustreza in res na poti razen nekaj poskočnih zajcev in sledi raznovrstne divjadi, 
nisva srečala nikogar. 
Nazaj sva se vračala po drugi strani; s poraslega grebena sva po strmi poti sestopila 
na kolesarsko in nato asfaltirano gozdno cesto. 
Tu pa je naju gozdarski nadzornik opozoril, da rampo pri vstopu zaprejo in zaklenejo ob 15h. 
Čeprav ob vstopu na gozdno cesto ob rampi ni nobenega opozorila o tem,  
sva vseeno pospešila nazaj ter se še pravočasno odpeljala ven mimo odprte rampe.
No, zdaj pač veva tudi iz lastne izkušnje, da ni vseeno na kateri strani rampe se znajdeš zvečer.   
  
Na tej krožni poti sva opravila okoli 600 višinskih metrov ter okoli 12 km poti.
Za jutri računava, da bova lahko že zgodaj zjutraj na poti.
 
__________________
 

ponedeljek, 2. junij 2025

Obzova


S Snežnika naju je pot vodila na otok Krk. 
Ker je bilo nedeljsko popoldne sva v nasprotni smeri  opazovala zastoje kolon vozil, 
ki so se vračali s Krka na celino. 
Nič čudnega, saj je Krk priljubljena destinacija Slovencev na Hrvaškem. 
Na najvišji vrh otoka Obzova sva tokrat šla po spodnji poti...
...čez Poljine.
Tokrat sva bila prvič na Obzovi, (569 m), da ni pihala močna burja.
Tudi sem sva namreč hodila v zimskem času, ko je burja nekaj običajnega, vsakodnevnega. 

 
Pot od glavne ceste do vrha Obzove (569 m) je kratka,
 zato sva nadaljevala še na sosednji vrh Zminja (537 m).

Z Zminje pa je lep pogled na Baško in sotesko ...
... ter dolino, ki se razteza pred njo.
Nazaj pa sva se vračala čez Veli vrh (542 m) ...
... ter razgledovala zaprt zaliv Punata, kjer varno domuje flota jaht in jadrnic v prestižni marini.
Ta lepa krožna pot je kratka a vedno zanimiva in obogatena z mnogimi prelepimi razgledi.
Za celoten krog sva potrebovala dobri dve uri.
________________

 

torek, 31. december 2024

Pot Starigrad do Lukovega, 1.del

 
Pot: Starigrad pri Senju, Donja Klada, (pot se nadaljuje še od Donje Klade do Lukovega) 

Urejena pešpot je v celoti dolga nekaj več kot 10 km v eno smer. 
Midva sva jo prehodila le v prvem delu, do Donje Klade, v dolžini 5 km v eno smer.
Velikokrat sva se že vozila po jadranski magistrali, včasih brez premorov, večinoma pa sva se kje ustavila, da na ta način spoznavava kaj skrivajo redki zaselki v majhnih ribiških vaseh ob razčlenjeni obali. Zanima naju vse od arhitekturnih rešitev do naravnih posebnosti favne in flore. Rada se sprehajava ob mandračih, v skritih zalivih in se spotoma povzpneva na markantne točke, kjer se vedno najdejo sledovi preteklega življenja v teh krajih.
 
 Do Starigrada vodi zelo ozka asfaltna cesta.
V delu med Starigradom in mestecem Lukovo med zalivi vodi prastara steza, 
ki je zdaj opremljena z informativnimi in poučnimi paneli. 
Iz njih sva zvedela marsikaj, kar nama do sedaj ni bilo poznano.
 Med drugim tudi to, da tukajšnji arheološki ostanki pričajo, 
da je bilo področje naseljeno že vsaj 3000 let.
Ohranjen je celo suhozid s to starostjo.
 
 Zalivi so bili mirni, na morskem obzorju pa sva opazovala strme in puste obale 
burji izpostavljenih otokov.

Zaradi mirnega morja sva v zalivih lahko opazovala številne vrtince, 
kjer iz podnožja kraškega Velebita vrejo mogočni izviri mrzle sladke vode
 in ustvarjajo bivalne pogoje, ki jo imajo ribe najraje.
V teh krajih je kamen vedno predstavljal osnovni gradbeni material. 
Z njim so zgradili vse; hiše, cerkve, palače in suhozide. 
Suhozidi so posebnost, saj so jih zgradili brez vezivnega materiala, 
pa vendar kljubujejo zobu časa že stoletja; vsaj eden že 3000 let!

"Narod iz podgorja sve od Boga neima ceste več nogostupe kozje kuda za pokoru ide". 
Tako je leta 1856  napisal senjski 'svečenik i povjesnik' , ko je opisoval takratne razmere. 
V tistem času ni bilo pravih cest med podvelebitskimi kraji in vasmi, tako so se vse komunikacije odvijala le po ozkih stezah ali po morju.
 Edine ceste takrat so bile vlake za izvoz drv iz Velebita do luk na obali. 
Leta 1887 je bila zgrajena prva cesta od Sv.Juraja do Karlobaga. 
Ta je bila primerna celo za konjsko vprego.
Pod stezo sva opazila več lepih in okusnih izvirov sladke vode, 
ki pa so vidni in uporabni le ob oseki.

S steze je lepo viden Goli otok. Tudi njegova zgodovina je zelo poučna.
Najina tokratna steza je bila prvič resneje obnovljena šele leta 1847.
Od takrat je bilo na njej še bolj živahno.
V Donji Kladi sva se obrnila nazaj ter se ob povratku povzpela še na Gradino, 
vzpetino nad Starigradom.
Z nje je poleg širnega morja vidna tudi lepa panoramska slika Velebita.
Dolgo sva opazovala in ugibala kje se skriva najina planina Zavižan, ki sva jo osvojila včeraj.

 Na gornji sliki je vrh Gradine z ostanki utrdbe s pogledom na Starigrad, 
ki je v zimskem času dolgo v senci.
 
V zadnjem dnevu pestrega leta MMXXIV sva uživala B + L.
Ker je bilo tako lepo, bova drugo polovico poti prehodila ob prvi priložnosti.

______________


 

 

ponedeljek, 30. december 2024

Zavižan


Pot: vas Gornja Klada, koča na Zavižanu ter nazaj
Čas: 5 ur za vzpon  (zaradi zimskih razmer s snežnimi zameti), običajni čas vzpona je 4 ure
Želela sva v živo doživeti zimo na Velebitu. 
Na severni strani Velebita je bilo mrzlo (ponoči minus 8 stopinj, ter veliko snega,
 zato sva z južne strani pričakovala lažji pristop). 
Po orkanski burji in sneženju, ki je zajelo tudi hrvaško obalno področje, 
se je zdaj vreme umirilo v nekaj lepih sončnih dni. 
Ob barvitem sončnem zahodu sva načrtovala turo za naslednji dan. 
Vedela sva, da se sneg z zameti prične pod 1000 m višine, zato sva pričakovala naporno hojo navzgor ter iskanje poti, saj je do zdaj tudi v kopnih razmerah še nisva prehodila. 
Ker je dan zdaj kratek, sva domnevala, da se bova morda vrnila nazaj šele v trdi temi.Blizu Gornje Klade, kjer je izhodišče najine poti za Zavižan,
 sva uživala v zadnjih barvah čudovitega sončnega zahoda.
Vas Gornja Klada je v spodnjem delu naseljena, v zgornjem delu vasi pa sicer urejene hiše samevajo. 
In tu je najino izhodišče za Zavižan.
Pogled navzdol na osončeni Krk ter ostale otoke v tem arhipelagu, 
nama je popestril jutranji start.

V začetku je pot skrbno tlakovana in to že od davne preteklosti, kot sva kasneje prebrala. 
Včasih so bile te poti edine povezave med velebitskimi vasmi, zaledjem in obalo.

Pogled na severno obalo Raba, ki jo še vedno kleše velebitska burja ( slika zgoraj).
 
Kakšno uro hoje iz vasi sva opazila več takšnih "potičk".  
V šoli so nas učili, da medvedi pozimi spijo, sedaj pa zgleda, da se velebitski ne znajo obnašati, ko se za medvede spodobi. Upala sem, da še niso preveč lačni.

Na okoli 800 m višine  na planini Babrovača, je bilo snega že toliko, da sva si nadela gamaše in nadaljevala vzpon z gaženjem zametov in iskanjem najboljših prehodov med njimi. 
Nekaj časa je uspevalo, potem pa je bilo snega vedno več,
 pa sva gazila do kolen ter večkrat zagreznila še globje.

Občasno pa je naju je pomrznjen sneg celo držal na površju. 
Najino gaženje in misli so prekinjali sumljivo sveži medvedji sledovi. 
Ocenila sva, da so včerajšnji.

Odtisi so bili namreč zelo jasni in nedvoumni. Občasno so nama te sledi pomagale, saj sva hodila po njih, da se nama ni tako ugrezalo. 
Če torej odštejemo medveda, sva bila midva prvopristopnika po zadnjem sneženju.
Sva pa za vsak slučaj postala glasnejša kot po navadi, da bi bil medved pravočasno opozorjen, 
da misliva z najinim vzponom resno in da je zanj bolje, da si za svoj vzpon najde drugo pot.
 
Najine sledi so bile še dolgo na medvedovih. 
Smo pač imeli isto pot. Sva se s tem kmalu sprijaznila.
Nekje sredi poti so stalni izviri vode ...
... ter informativne table o načinu in življenskih navadah ljudi na tem območju pred izgradnjo cest.
Zaradi pokritih markacij ( pa še medved je sfalil pot!), sva dvakrat pot zgrešila. 
Pa sva jo pridno ponovno našla, ker se je že začela časovna stiska. 
Bila je namreč že sredina svetlega dela dneva, midva pa sva bila še precej pod kočo. 
Že sva se pogovarjala, da bi se obrnila nazaj proti morju.
Po treznem premisleku je spet zmagala najina vztrajnost ( ali trma; kdo bi vedel? ) in sva prišla do zadnjega vzpona pred robom planine Zavižan. 
Ta je bil za spremembo poledenel in na vrhu precej strm zaradi napihanega snega.
 
Sledilo je še zadnje prečenje planine in končno sva se že videla na malici in počitku pri koči.

Pogled navzdol na severno jadranske otoke vedno pritegne pozornost.
Krk, zeleni Grgur ter v ospredju Goli otok.

Koča na Zavižanu je stalno odprta. Tu je meteorološka postaja in meteorologi se tu izmenjujejo. 
V zadnjem tednu je bila teden dni nedostopna zaradi sneženja. 
Planjave okoli koče pa so bile ponekod gole, drugod pa zametane s snegom.
Zaradi dolgega vzpona in ker naju je še čakal povratek nazaj sva preučevala možnost, 
 da bi prespala na koči.
Po malici sva se kljub mamljivosti nočevanja med barvitim sončnim zahodom 
in čarobno jutranjo zarjo odločila za hiter sestop in z računico,
 da bova vse to gledala raje ob morju.
Navzdol sva resnično hitro sestopala ...
... malo še uživala v pogledih na spreminjajoči morski pejsaž ...
... ter na kamnite skulpturah ob poti.
Ob sončnem zahodu sva še bila relativno visoko v planini.
Ob mraku nekaj čez 17 uro pa sva sestopila do avta, zadovoljna , 
da nama je uspel vzpon in sestop po načrtu.
Aplikacija je nama namerila nekaj pod 1300 višinskih metrov ter 14 km poti.