Samarske Stijene, južni in zahodni del

 

Pot: 13.km ceste Jasenak - Mrkopalj, Ratkovo sklonište, Južne Samarske stijene, Zahodne Samarske stijene,  13.km ceste

Tretji dan najinega pohodništva so bile na vrsti Južne in Zahodne Samarske stijene.

 Najprej skozi gozdnati predel navzgor...

...do Dvorca, skozi prelepe prehode.

Pogled z vrha Dvorca v sotesko.

Nato je sledilo nekaj gozdnate poti, gor in dol v vrtače in mimo vrtač, skozi Dolino miru. 

Ime dolince pove, da tukaj ni gor in dol in ni ozko ter špičasto,

 ampak se noge in glava odpočijejo in umirijo. 

Ko sva se že vpraševala , kje so tiste stene, so se pričele. 

Nekaj metrov navzgor, nato navzdol,

...nato skozi ožine in zopet dol. 

Aplikacija za sledenje na mojem telefonu nama ni mogla slediti. 

Na posnetku sva kasneje videla le ravne črte med posameznimi višinskimi točkami.

Na vsakem težjem odseku po teh Stijenah,  je tudi lažji obvoz.

 Midva sva izbirala samo tiste težje variante mimo Razbijenega vrha (1285 m).

Tudi do Amfiteatra vodi težji del.

Dva odseka sta presenetljivo težka za spust, eden je celo rahlo previsen, klinov ali jeklenic ni. 

Za ta težji del nisva imela volje za slikanje ampak sva bil z mislimi izključno pri plezariji.

Na vrhu Amfiteatra še ni bilo pravega teka za malico.

Amfiteater, pogled navzdol...

Na vrhu Južnih Samarskih stijen (1298 m) sva bila že pošteno utrujena. 

Pot so nama krasili šopki planik, ki so rastli v vdolbinah pobeljenih sten.

Proti vrhu Južnih Samarskih stijen (1298 m) sva se večkrat ustavila in uživala v razgledih.

Ko sva izplezala iz Amfiteatra in se že vračala, sva najino težko pot našla takole opisano:

OPASNO a vendar COOL

Se popolnoma strinjava z opisom.

Sledilo je vračanje s sten po spodnji poti...

...z lepimi kraškimi oblikami...

...mimo ogromnega brezna. Tudi nekaj manjših sva opazila na poti.

Vračanje po spodnji poti izgleda takole gozdnato kot je na spodnji sliki 

ampak vseeno z vmesnimi  skalnimi detajli gor in dol.

Pol dneva je bilo še na razpolago zato sva se odločila še za nadaljevanje na Zahodne Samarske stijene. 

Ob poti so bila razgledišča ( vidikovci ), nato pa je sledil zopet težji obvoz in sicer na Zlatni vrh. 

Tokrat sva ga izpustila.in šla raje mimo Velikega kanjona.

 Sledila je Dolina suza, Faraonova dolina s Piramido...

... in spet nekaj Vidikovcev.

Sledile so Stjepenice, pa skozi Dolino Vila (nisva videla vil). 

Vse do najvišjega vrha Samarskih stijen (1302) ni bilo več nobenega presenečenja z opasno-cool varianto.

Zaslužen počitek in malica na vrhu zahodnih Samarskih stijen, sta potekala že v popoldanskem času. 

Tu  je tudi najvišja točka vseh teh stijen.

Sedaj pa še samo navzdol bolj kot ne,  na najino izhodišče na 13.km ceste.

 Poti so lepo označene. Tu in tam te preseneti leseni kažipot z besedo : cesta.

 Ko prehodiš te prelepe stene pogorja Velike kapele, ti postane jasno zakaj kažipot usmerja na cesto. 

V teh soteskah, vrtačah in kanjonih bi se lahko le izgubil in taval kot kak pozabljeni faraon ali vila.

Gps sled lepo pokaže ravne črte med točkami, ker sateliti niso mogli slediti 

številnim skokom gor in dol ter sem in tja. 

Spodaj so Južne Samarske stijene, obhodila sva vse. 

Zgornja pentlja pa prikazuje Zahodne Samarske stijene, kjer sva obhodila težji skalni del,  

izpustila pa lažji gozdni del. 

In bilo je zopet lepo, predvsem pa nepozabno.

Je za ponovit. Enkrat ko naju spet zanese tja pot.

___________________

Klek in Klečice

 Pot: vas  Bjelsko, koča pod Klekom, Klečice, Klek in nazaj po isti poti

Iz vasi Bjelsko te makadamska cesta in kmalu pripelje v listnast gozd, 

kjer ti drevesa nudijo dobro senco za avto. 

Lepa označena potka vodi navzgor pod krošnjami dreves tako da tudi hoja v sončni pripeki poteka v senci. Malo pred kočo naju pričaka simpatična dobrodošlica kot je zgoraj na sliki.

Mimo koče nadaljuješ pot . Kmalu se razcepi na pot za vrh Kleka in dalje na Klečice,

 ki so se nama zdele zanimive. Videti so takšne kot je na spodnji sliki.

Pogled na Klek s Klečic.

Pred nama pa pot zavije strmo navzdol in nato navzgor, kjer se prikaže nekaj jeklenic.

Pa še nekaj jih je.

In sva na vrhu Klečice. (1058 m).

Sedaj pa dol in po poti, ki ni več senčna, proti vrhu Kleka.

Med potjo.

Na vrh Kleka  (1182 m) vodi lepo varovana pot.

Razgledi so na vse strani. Prepoznala pa sva le smučišče na Bjelolasici.

Pred kočo pod Klekom je bilo živahno. 

Odprta je med vikendi in prazniki in ta nedelja je bila zelo primerna za umik iz vroče doline. 

Končno sva tudi midva osvojila Klek! 

Veliko let sva se vozila mimo njega na poti do morja in si govorila, da ga nekoč morava naskočit. 

Tokrat sva pred morjem obiskala še nekaj hribov Velike Kapele.

_______________________

Sveti Nikola (Hvar)

Pot:  vasica Dol nad Starim gradom, vrh Nikola ter nazaj 

Višinska razlika okoli 500 m, dolžina poti okoli 18 km

Letošnjo pomlad sva v začetku aprila na Hvaru doživela neobičajno hladno. 

Jutranje temperature so bile pogosto le 3 stopinje in vrhove, ki sva jih gledala na celini, je pogosto pobelil sneg. Na spodnji sliki je pobeljeno Biokovo, pogled pa iz Vrboske.

Najvišji vrh Hvara je Sv. Nikola, ki je s svojimi 628 metri tretji najvišji vrh jadranskih otokov. 

Najino pot sva pričela v vasici Dol in sicer v jutru, ki je sledilo nočnemu prehodu vremenske fronte. 

Ta dan si bova zapomnila po tem, da je na Hvaru v začetku aprila zapadlo nekaj cm snega.

Bilo je tudi ustrezno mrzlo glede na čudno vreme.

Takle spomladanski sneg pa si bodo sigurno zapomnili tudi domačini.

Hodila sva kar po cesti, ki kmalu postane bolj primerna za gorska kolesa kot pa za avte.

Na enem delu poti sva prečila velik nasad sivke, bilo ga je res lepo videti. 

Veliko dela je tu vloženega, da se v tej kamniti pokrajini karkoli pridela.  

Kar predstavljala sva si kako to diši, ko sivka zacveti in je zrak poln eteričnih hlapov. 

Ponekod sva videla kakšno dobro ohranjeno kamenico,

 ki so v preteklosti shranjevale pridelke marljivih domačinov. Ta je stala tik ob cesti.

Hodila sva dalje proti vrhu Nikole ter uživala v pogledih naokoli.

Na planoti pod vrhom se nahaja nekaj hiš, vsaj eno poslopje je neke vrste turistična kmetija. 

Na vrhu Sv. Nikole (628 m) so naju pričakali prelepi razgledi vse naokrog.

Na zgornji sliki je pogled proti Braču ter zaliv Starega grada desno.

Otok Ščedro ter Korčula zadaj. Skozi ta kanal sva v zadnjih letih večkrat jadrala. 

Ne moreva, da ne bi obnovila imena zalivov in sidrišč, ki so nama na poti včasih nudili zavetje, 

drugič prenočišče ali pa le kopanje in počitek med potjo. 

Daleč spodaj na južni strani Hvara je vas Sveta Nedelja (Santa Domenica), ki sva jo obiskala včeraj.

Še pogled na jugozahodni del Hvara proti Pelješcu.

Malo zaskrbljeno pa sva se večkrat ozrla na odprto morje proti Lastovu in Visu ter ugibala, kam bo šla ploha. Sumila sva jo, da naju namerava malo osvežiti, čeprav tega nisva potrebovala.

Vrh je raztegnjen v obliki dolgega razčlenjenega grebena, po katerem sva se počasi bližala točki 

za najin počitek, ki ga ponavadi najdeva na najbolj razgledni točki. 

Tokrat naju sta dva prehitela, pa sva našla dobro nadomestitev.

Po grebenu je pot prepuščena svobodni izbiri, kako prečiti koničasto kamenje. 

Eni gremo radi v takih primerih malo levo, drugi pa desno. 

Pred vetrom se lahko skriješ nekje okoli kapele. Ob vseh možnih vetrovih se nekaj najde.

Nevihta se je že umaknila od Paklenih otokov. Zgleda, da ne bova mokra.

Pogledi z vrha so bili čudoviti ampak potrebno je iti nazaj.

Tudi na tretji najvišji vrh Jadranskih otokov sva se povzpela, manjkajo nama še nekateri.

Kmalu pridejo na vrsto. Res kmalu? Čas je relativna zadeva. Ko je za tabo, je vse kratko in lepo.

________________