nedelja, 02. december 2012

Komen

Izhodišče:  vas Rastke

Na prvi meteorološki zimski dan v tem letu je zima pokazala kar nekaj svoje ostrine. Vsaj tako je bilo na 1684 m nadmorske višine, na Komnu.
Precej neoznačenih poti okoli Komna nama je dobro znanih, nikoli pa še nisva hodila po  markirani poti iz Ljubenskih Rastk za Komen. Zato sva tokrat izbrala ravno to. Na planinski tabli je pisalo, da je tri ure hoda do vrha.

Že takoj nad vasjo se je steza prav lepo vzpenjala in kmalu sva se iz čisto dolinskih meglic, kjer se ni videlo skoraj nič, dvignila za nekaj 100 m in prišla v področje, kjer se je odprlo nekaj razgledov na okoliške domačije. Za ta napovedani megleno - oblačni dan je bilo to prav vzpodbudno in lepo.
Hudi nalivi v začetku novembra so tudi tu marsikje pustili svoje posledice. Preventiva pred nalivi je marsikje bila slaba in posledice so očitne. Sanacija poškodb cest bo zato veliko dražja.
 Nad 1000 metri nadmorske višine se je pokazalo nekaj malega snežne odeje.
Bolj sva se bližala travnati planoti proti vrhu Komna, bolj je zima začela kazati svojo ostrino. Mrzlo je bilo, megleno in začelo je rahlo pihati. Sicer so bila drevesa prav lepo oddeta v zimsko okrasje, ampak zaradi mraza jih nisva preveč dolgo občudovala.
Takole se je ali ni videlo.

Travnata planota pod vrhom Komna.
 Pravi izziv je bilo potegniti roke iz rokavic in napraviti nekaj meglenih posnetkov na vrhu Komna. Tam zadaj, kjer se nič ne vidi je Peca.

In še nekaj posnetkov zamrznjene narave...
Voda v čutarici je postajala že sumljivo gosta, oplemenitena s koščki ledu, to pa se ponavadi dogaja pri okoli minus desetih stopinjah celzija.
Pred vetrom sva se zaprla v malo kapelo na vrhu in si s toplim čajem grela že skoraj "odmrle" prste...
Vendar nama ustreza tudi taka mrzla zimska idila, ko odmrznejo slabe misli in ostanejo le vtisi čarobno lepe zimske pokrajine.


Ko sva hodila navzgor so se videle najine stopinje v snegu, lisičje in še nekaj stopinj srnjadi. Nikjer ni bilo nikogar, vsaj zdelo se nama je tako.
Na poti navzdol pa sva celo srečala Tineta, ki ga pogosto srečujeva v teh koncih, saj med drugim redno  vsak teden vsaj enkrat obišče vrh Komna.
Najine mrzle ude sva pri sestopu malo pregrela, mraz je proti dolini popuščal in že sva z označenih poti  zavila malo po svoje. Pogledat sva šla namreč potok Žep, kaj je kaj storil med nedavnim novembrskim deževjem.
Narava je tu prav lepo divja, ni videti, da bi človeška noga kaj pustošila po teh poteh.
Približala sva se potoku Žep.
Iskala sva prehod čez ta hudourniški potok.
V tem času ni fajn biti moker, zato  sva izbrala dovolj udoben prehod.
Od Planinčeve domačije navzdol pa je bila steza spet lepo utrjena.
Zima se je pričela, mraz tudi, sva preverila danes!