Čas: okoli 11 ur
Razmere: na plezalni poti proti Molički planini sta še dva mala snežišča
V mokrem dnevu sva pešačila po slikovitem Robanovemu kotu, ki je bil tokrat prav lepo samoten. Dež je ponehal in sva se odločila za plezalno pot na Moličko planino -1970 m.
Fotografij sicer nimam o tem, toda na poti sva prečila tudi dva snežišča
preko katerih je bilo potrebno narediti nekaj bolj previdnih korakov.
Na Molički planini pa je bilo zelo prijetno pohajkovati; dan je postajal jasnejši, misli tudi, zato sva se odločila poiskati kak nov sestop nazaj v Robanov kot.
Mimo Praga, Velikega vrha, Dleskovca in Stare koče sva zavila na prelepo Polšakovo planino.
Tam sva poiskala neoznačeno stezico proti dolini.
Nekje na sredi strmega spusta leži majhna ravnina z novo idilično kočo.
Od tam naprej pa zaradi obilo podrtega drevja poti navzdol ni bilo več moč najti.
Dan se je nagibal že proti večeru, midva pa sva bila še vedno visoko nad Lučami. Greva nazaj gor do znanega področja? To pa že ne! Prebijala sva se navzdol med podrtim drevjem po naravnem občutku za pravo smer in potem sva končna našla rahlo sled davno pozabljene stezice po kateri je bilo lažje hoditi. Vedela sva, da ne pelje tja kamor sva želela, zato sva razmišljala o tem, za koliko sva si podaljšala najin pohod. Kmalu naju je stezica pripeljala do svežih gozdnih vlak in tako sva prispela do kmetije Vavdi. Tu sva spet bila v nama znanem svetu. Do doline sva sestopila kar po cesti, saj kakšnih bližnic tu ni bilo. Nato je sledilo še šest kilometrov po asfaltni cesti do najinega avta, ki naju je pridno čakal v Robanovem kotu.
Potep je bil tokrat prelep, z obilico raziskovanja, orientacijskih ugank in lepih doživetij. Ostala je tudi želja in namera, da čimprej poiščeva pod Križevnikom boljšo pot za vrnitev v Robanov Kot.
________________________
Objave
