Reška planina

 Pot: Prebold, Žvajga, Tolsti vrh, Strnik, Reška planina, Prebold

Čas: približno 7 ur  

Tokrat sva prehodila pot, ki je bila načrtovana že nekaj let, pa je šele zdaj prišla na vrsto. 

Poteka po delu Preboldske planinske poti, ki v celoti meri kar 32 km,

kar je verjetno preveč, da bi jo lahko prehodila samo v enem kratkem zimskem dnevu.

  Začne in konča se v Preboldu. Je precej naporna zaradi strmih spustov in vzponov po gozdnatih grebenih. Naju je pričakala še začinjena z rahlim snegom preko razmočenega listja in blata. 

Zato so najini spusti bili zelo previdni, pa sva kljub temu pogosto nekontrolirano 

oddrsela v neželeno smer.

Iz Prebolda sva krenila proti Žvajgi. Steza je prav lepo speljana po manjših gozdnih grebenčkih. 

Žvajga ima dva skoraj enako visoka vrhova. Spodaj na sliki je manjši ( 620 m), 

preko katerega naju je peljala pot.

Proti Tolstemu vrhu sva hodila po prelepem gozdnem grebenu. 

Kazalo je, da se bo nizka oblačnost razpršila, pa se to ves dan ni zgodilo.

Z grebena sva gledala na zamegljeno Savinjsko dolino ob robu katere kraljuje naša Gora Oljka.

V ozadju se še vedno dvigajo pare iz hladilnika Šoštanjske termoelektrarne. 

 Tudi Tolsti vrh (756 m) je še nudil nekaj razgleda. 

 Z njega sva se ponovno spustila strmo navzdol, nato pa še bolj strmo navzgor. 

Opazila sva, da je vsak naslednji vrh višji za kakšnih 100 m. Vmes pa je seveda globok spust.

 

Drevje pa je bilo še vedno odeto v zimsko belino.

Na Strnik (845 m) je ponovno strm vzpon, kakršnih sva se do sem že navadila.

Od tu bi bil lep panoramski pogled do Dobrovelj, Menine planine in Kamniško Savinjskih Alp, 

če bi se megleni oblaki vsaj za trenutek umaknili. Pa se niso.

Sledil je še en strm vzpon, tokrat končno že na Reško planino, 

ki je v celoti zelo ozek gozdnat  greben.

Od tu naprej naju megla na preostanku poti ni več zapustila.

Malo pod vrhom Reške planine je ličen Adijev bivak. 

Notri sva se skrila pred mrazom in ob 12h končno pomalicala dobrote iz nahrbnika 

in jih zalila z vročim domačim čajem iz termovke.

Za bivakom je potrebno zaviti desno po zelo strmi potki navzdol. Bila je zelo spolzka, 

obogatena s plastjo mokrega listja na blatni podlagi in strehci iz deviško belega snega.  

Ker sva hodila prva po zadnjem sneženju, sva ji težko sledila med gostim grmovjem in drevesi,

 ki so se trudoma oklepala hude strmine.

Pa sva kljub težavnemu spustu uspešno pridrsala do Doma pod Reško planino.

Tu sva nameravala spiti kavo a naju tamkajšnje razmere niso pritegnile, 

zato sva takoj obrnila kurz nazaj proti Preboldu, seveda po drugi poti. 

Od tod vodi navzdol večinoma spet strma pot. 

V spodnjem delu je bilo preko poti še vedno veliko podrtega drevja, za katerega sva domnevala, 

da ga bodo od najinega zadnjega obiska gotovo pospravili a se zdi, 

da ta navlaka razen naju nikogar ne moti.

 

 Najin statistični sledilec je tudi tokrat začrtal lepo krožno pot in izračunal,

 da sva prehodila 15 km poti ter pri tem nabrala  920 višinskih metrov. 

Zaradi neugodnih pohodnih razmer nama je bila pot naporna, 

vendar kljub temu dovolj privlačna, da se bova sem še vračala.

 

______________