torek, 16. avgust 2011

Susak

Najina jadrnica Tabita je več kot mesec dni samevala, zato je že bil čas, da jo greva vsaj malo pogledat, če že za daljše jadranje ni časa. Ker pa je bilo tudi vreme prikladno, je padla odločitev, da tokrat obiščemo Susak, kamor je želel najin sin na obisk k prijateljem.
Odločil sem se, da bo najbolj primerno, da odrinemo v soboto zgodaj zjutraj po zahodni strani Cresa, mimo Unij ter Velih in Malih Srakan do Suska. Čakalo nas je približno 50 M poti, kar pomeni, da bomo na poti do poznega popoldneva ali pa še malo dlje. Omišalj smo zapustili že zgodaj zjutraj in kmalu smo za krmo puščali Učko v Istri in Brestovo na Cresu. Ampak z motorjem; vetra namreč ni bilo dovolj, da bi lahko dovolj hitro jadrali, če smo hoteli priti še v istem dnevu na cilj.
Ko barko žene motor in jo krmari avtopilot, posadka nima dosti dela. Takrat je možno branje knjig ali kakšno drugo opravilo.


Nastal je lep sončen dan, mirno morje in samo brnenje motorja je bilo slišati v tišini dneva. Potovali smo s hitrostjo nad 5 vozlov, kar je zadovoljivo.
Občasno se je bilo potrebno malo osvežiti. Tokrat z melono.

In popoldan smo bili pred Suskom.

Poiskati je bilo potrebno le še primeren prostor na sidrišču, saj poleti v majhnem otoškem mandraču ob tej uri ni za pričakovati, da bi našli prostor.

Kmalu smo bili zasidrani. Najprej smo se okopali in nato pojedli kosilo, ki smo ga pričeli pripravljati kakšno uro preden smo prispeli do Suska.

Po počitku je napočil čas, da izkrcamo še našega potnika, ki bo na Susku preživel nekaj dni. Midva z ženo pa bova spet na krovu sama.

Kasneje sva se odločila, da bova to noč ostala kar tukaj na sidru. Vremenska napoved je namreč obljubljala mirno noč, zato ni bilo nobene potrebe, da greva spat nekam bolj na varno.

Večina dnevnih obiskovalcev in kopalcev je proti večeru zapustilo zaliv. Ostalo je le nekaj jadrnic in par večjih gliserjev in motornih jaht. Zvečer sva se tudi midva odpravila na kopno, v 'live', a sva kmalu ugotovila, da je tukaj še vse po starem in da naju restavracije in vonj po hrani ne pritegne dovolj, da bi tam dalj časa ostala. Zato sva se že kmalu po 22. uri vrnila domov na svojo barko.

Po mirni noči sva se že pred jutranjim svitom zbudila brez budilke, kar nama je na morju popolnoma samoumevno, medtem ko doma na kopnem ni tako, ko se je treba spraviti pokonci za službo. Sledilo je jutranje plavanje v soju mladega sonca, kar vedno daje posebno energijo dogodkom novega dneva.

Potem je sledilo vračanje na Krk po isti poti. Za opoldansko kopanje in počitek sva se ustavila ob otoku Zeča, kjer so prijetne modrozelene lagune, ki so na srečo znane le nam, nautikom in zato ni gužve.

Nato sva se vozila ob strmi obali Cresa in opazovala redke plažice in majhne zalive, ki so bili vsi zasedeni s plovili in kopalci. Večinoma sva imela celo dovolj vetra za jadranje, kar nama je še povečalo užitek.

 
Ko sva jadrala od Cresa proti domači luki, Omišlju na Krku, naju je zapustilo sonce, ki je zahajalo ravno za Učko. Čist zahod je obetal lep nov dan, ki sva se ga že zdaj iskreno veselila. Le kam bova odjadrala jutri? Kdo ve. Se bova odločila zjutraj. Vendar kam daleč gotovo ne, ker so dnevi najinega dopusta tokrat zelo omejeni. Le še tri dni imava ...