Prikaz objav z oznako Karavanke. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Karavanke. Pokaži vse objave

sobota, 01. december 2018

Peca - Kordeževa glava


Izhodišče: Rudnik v dolini Tople
Čas: okoli 7 ur
Višinska razlika: okoli 1110 m
Tokrat sva se odločila za pot na Peco preko Knipsovega sedla. 
Že dolgo nisem hodila tod, pa sem čisto pozabila, da se pot kar strmo vije navzgor.
Ponekod so bili snežni zameti, zato je bilo dobro, da je nekdo pred nama že naredil stopinje.
Pogled na severno stran Pece je bil precej zamrznjen ampak slikovit, 
saj sva lahko opazovala veliko čredo gamsov, ko so spretno dirjali navzdol.
Nepozabno doživetje!

Bistriška špica, predzadnji vrh grebena Pece v ozadju, je tudi sameval v tem vetrovnem dnevu.

Kordeževa glava je bila že pred nama, na njej pa nikogar.


Kmalu nama je bilo jasno, zakaj ni nikogar na vrhovih Pece. 
Mrzel in  močan veter je tudi naju hitro pregnal nižje, kjer sva bila varna pred ohladitvijo.

S te perspektive je Uršlja gora vedno privlačna za oko.


Na avstrijski strani se je nakazovalo, da bo sonce pregnalo oblake z neba.

Z vrha sva se spustila po običajni poti čez Malo Peco do koče. Ta pot je bila precej shojena in posledično drseča. Obiskala sva še kralja Matjaža, da preveriva, če bo kaj kmalu ukrepal.

Do njegove votline tokrat ni bilo zgaženo, zato je obisk zahteval malo več truda kot običajno.
Votlina je  bila tokrat z ledenim novoletnim okrasjem, Matjaž pa še kar naprej spi.
Nastopil je čas, da se vrneva v dolino.
Spustila sva se navzdol po označeni poti v dolino Tople.

Pot je bila spolzka in mokra. Vije se strmo navzdol po pobočjih Pece. 
Ker so bile markacije večinoma zakrite s snegom, je nama bilo zelo v pomoč, 
da je nekdo že naredil stopinje navzdol. 
Na pobočjih Pece sva pozimi že velikokrat "ustvarjala" svoje lastne variante za sestop, 
tokrat pa nama je bilo to prihranjeno. Zelo dobro, saj se je dan že prevešal proti mraku.
 V mislih sem se že spraševala ali imam kašno svetilko s seboj.
Na poti je veliko podrtega drevja, ki ga je potrebno nekako obhoditi, prelesti ali se skozenj preriniti.
 Pot preči tudi zaledenel potok ali hudournik.
V glavnem talne gimnastike v zimski razmerah na tej poti ne manjka.
Pot pa se zaključi na lepem travniku, med macesni, 
ki so tokrat še obdržali nekaj svoje zlato rumene barve.
Zadovoljna z doživetjem sva zapustila lepo zimsko pokrajino.

___________________________


sreda, 22. avgust 2018

Dovška baba

Pot: vas Dovje - Dovška baba in nazaj malo po svoje
Čas: okoli 7 ur
S Karavank je pogled na Julijce prekrasen. Triglav je bil zavit v meglice.
Dovška baba - 1891 m in Kepa sta zadnja višja vrhova v Karavankah.
 Pot z Dovjega poteka res strmo navzgor do planine Dovška Rožca.



Na južni strani so pašniki, na severni strani pa značilno prepadni predeli.
Zadaj je Kepa, zadnji dvatisočak v Karavankah.
Sedaj pa navzdol. Pot se je zdela preveč enostavna, pogledala sva na karto, 
našla črtkano varianto levo proti Kepi in sva se spustila povprek po brezpotju v čudovit hudourniški potoček. Take poti se pogosto končajo s prekrasnimi skritimi kotički naše dežele. 
Vedno sva nagrajena s prekrasnimi pogledi, pogosto pa tudi z gorniškimi izzivi in nato dolgim pešačenjem po cesti nazaj do izhodišča. To zadnje nama je bilo tokrat prihranjeno.



nedelja, 05. avgust 2018

Stol, Roblek, Prevala, Zelenica

 Pot: sestop s Stola - Tinčkova koča - Roblekov dom na Begunjščici - Prevala - Zelenica
Razmere: vroče
Pričakala sva prelep sončni vzhod na 2000 m...
Pa še en posnetek...
Najprej sva lepo sestopala po markirani stezi, ker pa je bilo preveč enostavno sva zavila levo na neoznačeno lovsko stezico, ki naj bi prav lepo prečila pobočje Stola. 
Celo na planinski karti je bila črtkano označena.
 Začelo se je lepo, se srečala s čredo konjev, katerim sva se seveda midva umaknila v breg.
Nato... pa se je stezica izgubila - tega sva že vajena, občasno sva jo zopet našla, tako da sva sestopala po svoje, iskala prehode, malo ali več gor pa spet dol, med ruševjem dalje...
... spusti niso bili vedno enostavni..., končno sva sestopila do zopet večje neoznačene steze, pa naju je spet potegnilo navzgor na drugo stezo in tako dalje, da so noge imele dovolj kilometrine.
Rešil je naju studenec ob Tinčkovi koči in ko sva se odžejala, je bil svet takoj lepši. Ampak spust s Stola je bil enkraten, čudovit in neponovljiv. Duša se je nasitila gorskega sveta.
 Sledil je strm vzpon do Robleka, vmes sva gledala najin Stol na drugi strani in ugotavljala 
kod sva se spuščala in katere grape sva prečila.
Roblekov dom je bil poln planincev vendar se je še našla prazna miza in stol za utrujene noge.
Tudi jadralna letala soimela svoj dober dan.
Utrinek...
Sledil je sestop na Prevalo, kjer imajo okusno hrano. 
Midva sva izbrala kislo mleko z obilno smetano. Njammmm ...
Nato pa zopet pot pod noge in po prijetni stezici skozi Bornove tunele nazaj na Zelenico. Nič se niso spremenili v 30 letih, kar sva bila tu, le pot je bolj prehojena in bolj varovana.
Dva dni v gorskem svetu je minilo, noge so naredile veliko kilometrov in veliko višinskih metrov, menda je to sedaj moderno, če se meri ampak kaj bi se s tem ukvarjali, 
svet je tudi brez tega še vedno čudovit.

_______________________























sobota, 04. avgust 2018

Od Zelenice, prek Vrtače, pa do Stola

Pot: Ljubelj - Zelenica - Vrtača - Svačica - sedlo Belščica - Stol - Potoški Stol - Prešernova koča na Stolu
Čas: 8 ur 
Razmere: krasne

Koča na Zelenici je bila v zgodnjem jutru že obsijana z soncem. 
Najin današnji cilj - Stol, je še daleč.
Hm, ali bo vrh zamegljen, ko bova prispela tja gor?

Na vrhu Vrtače so se oblaki za nekaj časa razmaknili.

Zopet sem lahko občudovala greben Na možeh, ki smo ga prehodili pred leti.
Vrh Vrtače - 2181 m.
Redke planike so tudi tu krasile pobočje Vrtače.
Sledil je spust in prečenje melišč proti sedlu Belščica.
Pot sicer ni označena ne v naravi ne na mojem zemljevidu, je pa dobro sledljiva, če ni megle.
Še tjale gor na Svačico je bilo potrebno skočit, če sva že tukaj. Kdove kdaj bova naslednjič tu?

Utrinek ob poti na Svačico. Pot vleče naravnost gor - nič ovinkov za počivat.
Pogled z vrha na Celovško kočo in Kozjak ( Ovčji vrh ) v ozadju.

Vrh Svačice - 1953 m.
Pogled nazaj na prehojeno pot od Vrtače.
Sledil je vzpon na Mali Stol.

Gor pa Prešernova koča. Na odlični razgledni točki.
Na Velikem Stolu ( 2236 m ) je križ podrt. Premočan veter?

Greva še proti Potoškemu Stolu in Vajnežu.
Oblaki so še vedno nakazovali, da bi radi spustili kakšno kapljo dežja a se nisva dala odgnati.
Pogled nazaj proti Malemu Stolu tudi ni bil več čist in jasen.
Sestopila sva s Stola kar povprek ob grebenu. 

Sestop s V. Stola na sedlo in zopet gor na Potoški Stol. ( 2014 m ).
Pogled nazaj na Stol kamor se morava še vrniti. Za danes sva prehodila pravzaprav več kot dovolj.
Morda celo preveč.

Gorski utrinek.
Napis, da ne zgrešiš vrha?
Čudovit sončni zahod se nama je obetal.
In res sva ga užila.

Kmalu je ostalo le še malo svetlobe na obzorju.
 Načrti za nasledni dan?
Pogled v dolino.

Oblaček pohajaček nad meglicami.
Tihožitje ob koči.

Za ta dan se je nabralo kakšnih 2500 prehojenih višinskih metrov,
 zato bo spanec krepko zaslužen ampak kratek.
Jutri naju čaka zgodnje vstajanje in zanimiv sestop s Stola.

_____________________