Bistriška špica, Križnik in Končnikov vrh

Pot: Koprivna, planina Sp.Luža, planina Zg.Luža, Bistriška Špica, Križnik, Končnikov vrh, ter nazaj po planinski poti proti kmetiji Kumer

Čas: okoli 7 ur s postanki

 

Razmere: hladno, toda jasno vreme s prelepimi razgledi

 

Cestni dostopi do izhodišč za Peco so še vedno zaprti ali močno ovirani zaradi podorov ter ujm, 

ki so Črno na Koroškem v zadnjem času močno prizadele. 

Ceste ter vodotoke še vedno obnavljajo in urejajo, kot sva videla med vožnjo do Koprivne. 

Na srečo je cesta spet prevozna in ponekod že tudi ponovno asfaltirana. 

Avto sva pustila na novem označenem parkirišču pred državno mejo.

 

Od tam sva se preko meje peš napotila na planino Spodnja Luža.  

Od tu dalje se hodi po cesti, dokler se planinska pot ne odcepi v strm gozd. 

Kmalu prideva do planine Zgornja Luža.

Od tu je razgled na vse naše gore do Triglava in še malo dlje.

Pot s planine do vrha je nanovo urejena in označena.

Še lansko leto je bujno ruševje segalo preveč na pot, zdaj pa so vse moteče veje odrezane..

Proti vrhu spet uživava v razgledih po vseh naših gorah. V ospredju desno je Obir.

 

Na grebenu Pece je razcep poti : levo na Veško kopo (najzahodnejšii vrh Pece)  

ter desno na Bistriško Špico.

Bistriška Špica ( 2113 m) je drugi najvišji vrh Pece.

Avstrijska Koroška je bila še vedno vsa v megli...

... na naši strani pa so bili jasni razgledi naokrog.

Ob lepem vremenu se vidijo naše gore vse do Julijcev.

 

Proti vzhodu se vidijo Križnik, Končnikov vrh ter zadnja Kordeževa glava.

S severne strani je zapihal mrzel veter in naju pregnal z vrha Bistriške špice.

Spustila sva se do sedla ter se nato povzpela še na Križnik (2109 m)...

... od koder sva gledala gornjo postajo vlečnice smučišča na Peci.

Sledil je še Končnikov vrh (2109 m).

Pot s Končnikovega vrha gre naprej do Knepsovega sedla,

 to pa je za najin povratek v dolino predaleč naokrog. Zato sva si poiskala prečnico med borovci

 ter se precej nižje priključila običajni planinski poti v dolino Koprivne.

V dolini Koprivne je sonce že zašlo. V tem času je sonce že tako nizko, da preko dneva ne pogreje več vse doline, zato so nekatera drevesa vseskozi ovita v ivje, kar vedno pričara pristno zimsko vzdušje.

Na tej poti so nama namerili okoli 1200 višinskih metrov ter 14 km poti.

Olševa

 

Pot:  gozdna cesta pri Sv. Duhu, Lipševa vrata (Felsentore) , Obel kamen, Govca, 

Potočka zijalka ter nazaj na izhodišče.

Na gozdni jasi je bilo vse mirno, tiho in tudi naše priprave za pohod so potekale hitro. 

Kmalu smo se priključili markirani poti, po kateri smo se povzpeli v breg.

Pred Potočko zijalko smo krenili levo in prečili pobočje, ki je bilo do leta 2019 poraslo z gozdom po katerem je vodila lepa senčnata gozdna potka. Po takratnem vetrolomu  je trajalo par let, da so odstranili večino izruvanih dreves, sedaj pa je pot le delno zakrita.

Pred Lipševimi vrati je nekaj varovanega vzpona, ki pripomore k boljšemu občutku varnosti.

Lipševa vrata so ena izmed dveh znamenitosti Olševe. Najlepša so Velika Lipševa vrata (1508 m). Ležijo na avstrijski strani v neposredni bližini meje.

Ob trojnih vratih, ki ležijo v kamnitem grebenu ena nad drugim, je speljana zavarovana planinska pot. Od njih je lep razgled na avstrijsko Koroško ter naše Alpe.

Od vrat nazaj smo se povzpeli po neoznačeni poti na gozdnati greben Olševe.

Pot je strma in tudi spolzka ponekod. Utrinek s poti.

Na prvem zahodnem vrhu Olševe se nam je odprl prelep razgled na Kamniško Savinjske Alpe.

Na zemljevidih in naši aplikaciji je prvi vrh imenovan Olševa ali Useva 1883 m na avstrijski strani.

Sledilo je prečenje celotnega pogorja Olševe.

Mimo Oblega kamna ( 1911 m) s pogledom na lep, toda zelo krušen skalnat obod.

Sedaj pa navzdol ...

... na malo sedlo pod našim zadnjim vrhom, Govco.

Med previdno hojo opazujemo lepe stvaritve narave, ki vedno padejo v oči, ko pohajkujemo tu.

Na vrhu Olševe, Govca (1929 m).

Pogled naprej na vzhodni del pogorja Olševe, Visoka peč, Odenični hriber. 

Pot po tem delu Olševe bomo prihranili za jesenski potep.

Po daljšem počitku in uživanju na vrhu smo se napotili navzdol ...

... do svetovno znane Potočke zijalke.

Tokrat smo namenili precej časa temeljitemu ogledu njene prostrane notranjosti.

Po prijetni jamski ohladitvi naših pregretih udov smo se počasi vrnili do izhodišča.
 

Na tej poti sva uživala skupaj z Alenko in Emilom. ( Njun blog: http://eka-me.si/  ). 

Aplikacija nam je skopo  naštela  le 775  višinskih metrov ter nekaj manj kot 7 km poti.

________________

Dovška Baba in soteska Kloma

Pot: Erjavčev rovt, steza ob Mlinci, planina Dovška Rožca, Dovška baba ter po markirani poti nazaj.

Čas: okoli 8 ur s postanki

Tokrat sva pričela hoditi ob hudourniku Mlinca po neoznačeni stezi, ki naj bi vodila do planine Dovška Rožca. Na planini pa naj bi se neoznačena steza priključila  markirani poti za vrh.

Ob Mlinci je steza kar dobro vidna. Ko se hudournik postavi precej pokonci, 

pa je slabo vidne stezice konec. Zavila sva v strmo gozdno pobočje na desno. 

Kasneje sva ugotovila, da je potrebno zaviti levo na nasprotno pobočje od najinega.

Za gozdom se je proti vrhu grebena pričelo ruševje. 

Tu sva ugotovila, da sva na napačni strani hudournika in sicer pod vrhom Bela peč. 

Kljub temu sva nadaljevala s prečenjem skozi ruševje prek grebena, ter po strmem melišču dol. 

Nadaljevala sva po drugi strani mimo Bele peči navzgor do planine Dovška Rožca. 

Tu sva se priključila markirani stezi.

Na gornji sliki je pogled z najinega grebena pri Beli peči na Mojstrano, dolino Vrat in Kot. 

Že zaradi takšnega pogleda je bilo vredno prilesti sem gor.

Planina Dovška Rožca ima primerno ime za čudovito planino z razkošnim razgledom.

Pogled na planino ter doline z vrha.

Z vrha Dovške babe lahko nadaljuješ po vseh vrhih Karavank: Hruški vrh, Klek, 

Golica, Struška in še naprej prav do konca.

Dovška Baba (1892 m).

Pot sva nato nadaljevala s prečenjem pod vrhom proti sedlu Mlinca.

Lepa prečna pot vodi skozi redek gozd s pašniki...

... prav do sedla Mlinca...

...ter nato do Koriteca ter navzdol po običajni stezi do Erjavčevega rovta.

Kljub naporni poti sva bila le prehitro ( 6 ur) v dolini, pa sva si omislila še raziskovanje hudournika Žakelj. Tudi tu vodi neoznačena steza, ki ji je težko slediti,  

ob strugi do vrha Stanič ter nato po drugi strani nazaj do Erjavčevega rovta.

Presenetila naju je prelepa globoka soteska Kloma, ki jo je naredil hudournik Žakelj.

Stene soteske so ponekod visoke kakšnih 70 m, v globini pa je videti nekaj slapov.

Presenetljivo in zelo lepo za videt.

Tako se je tudi na tej poti na Dovško Babo...

 

 

...in še zraven na sotesko Klomo nabralo okoli 1200 višinskih metrov ter 14 km poti.