Prikaz objav z oznako Karavanke. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Karavanke. Pokaži vse objave

sobota, 1. januar 2022

Kordeževa glava

Pot:  Mitnik, Kordeževa glava in nazaj
Višinski metri: okoli 1150 m
Razmere: zimske, dobrodošle so vsaj male dereze
Peca je drugi dvatisočak v najinem bližnjem okolju, ki je pozimi varno dostopen. 
Seveda pa si lahko popestriš pot tako, da ne greš ravno po markacijah, 
ampak kar navzgor po malce uhojeni vlaki, se dodobra ugreješ 
ter nato višje zaviješ na označeno pot.
Skoraj vedno je veter gospodar Pece in pobočja so tudi letos precej spihana ali pa trda, ledena.

Pa nič zato, vrh Kordeževe glave ( 2126 m) je tu, 
zadaj pa se vrstijo lepi beli vrhovi ostalega grebena Pece: Končnikov vrh in Bistriška špica.

Na vrhu se malo umakneva vetru in takoj naj obiščejo kavke. 
Vedo, da bova z njimi delila malico.

Pogledi naokrog naju vedno pritegnejo. V ozadju so Savinjske Alpe.
Koroške doline so zamegljene, kot se pogosto dogaja.
Približan pogled na severno stran Raduhe.
Pogled na dolino Koprivne in Tople ter Rinke in Storžič(desno) v ozadju.

In za konec še Uršlja gora, nato pa po trdem snegu strmo navzdol. 
Nabrala sva približno 14 km poti in zmogla sva okoli 1100 višinskih metrov.

__________

 

petek, 20. avgust 2021

Begunjščica, 3.dan

Pot: Ljubelj, Zelenica, Begunjščica, Roblekov dom, planina Prevala, Bornova pot skozi tunel, Ljubelj.
Čas: okoli 8 ur s postanki

Begunjščico sva prehodila že velikokrat in danes sigurno ne bi šla sem gor, če nama ne bi manjkal še žig, 
da zaključiva slovensko planinsko pot.. 
Vsaj meni osebno je sosednja Košutica veliko privlačnejša.
Za začetek sva izbrala staro, opuščeno pot do doma na Zelenici in nato dalje proti Begunjščici.
Neprestano sem pogledovala na sosednji greben od Na Možeh pa do Palca, ki sem ga že prehodila.
Potka se po severni strani kar lepo vzpenja in vijuga.
Letos je povsod veliko planik. Res so lepe in posebne.
Vrh je bil kmalu pred nama.
Vrh Begunjšice ( 2060 m ) in lep travnat greben dalje. Najprej opraviva to po kar sva prišla, 
da ne bi slučajno pozabila. Žig v knjižico. 
Pa še pogled nazaj na vrh s travnatega grebena.
Nato pa nazaj na Roblekov dom, kjer so zahtevali PCT za vstop v kočo ter še nazaj mimo studenca Roža...
,,,na planino Prevalo na kislo mleko, brez PCT.
In skozi Bornov tunel nazaj, ki pa je zaradi podora nad izhodom do polovice zasut 
in je treba na kolena pa se splazit ven.
Tole potko skozi tunel si je baron Born dobro zamislil, upam da jo bodo še naprej primerno vzdrževali.
 Sedaj se vidi, da že nekaj časa nihče ne skrbi za to pot.

_____________________


 

četrtek, 19. avgust 2021

Kepa in Gubno, 2.dan

 

Pot: Erjavčev rovt, Kepa, Gubno, Erjavčev rovt
Čas: okoli 8 ur s postanki
V Erjavčevem rovtu je prelepo sotočje dveh gorskih potokov; skupaj prideta Žakelj in Mlinca. 
V obeh potokih pa so manjši tolmuni, ki nudijo osvežitev po naporni planinski turi. 
Čez en potok vodi brv in planinska pot proti Kepi in Dovški babi.

Kmalu se dvigneva mimo pastirske koče in še navzgor mimo lovske koče...

...in ven iz gozda, ko se prične tisto zaradi česar tudi hodimo v gore. Pogledi in razgledi in poti.

S te strani Karavank je prelep pogled na Julijce..

Sva pod vrhovi Karavank in ugibava kateri vrh je Kepa. Seveda zadnji vrh je to, vmes pa nekaj grap..


in prehodov...
...utrinek s poti...
...ter nekaj potk po grebenu...

...in ozkih stezic po kamnitem svetu.
Malo je naju presenetila tale Kepa, pričakovala sva enostaven kopast vrh...
...pa je res zanimiva s svojimi prehodi  in skalnatimi grapami.

Sedaj pa sva že blizu Kepe. ( 2145 m)
Z avstrijske smeri vodi na Kepo tudi nezahtevna pot.in kar nekaj pohodnikov iz Avstrije 
je bilo zato danes na njenem vrhu .
Na zgornji sliki je pogled na avstrijsko stran.
Na vrhu Kepe je bilo kar živahno.
Dvig kopaste oblačnosti za vrhom.
Počasi sva se odpravila nazaj po ozki stezici, ki zahteva previdnost pri sestopu zaradi drobirja na njej.
In še nazaj do sosednjega vrha;  Gubno ( 2043 m).

Tako, obiskala sva vse dvatisočake na tej poti, ostali vrhovi kot je Kurji vrh pa bodo ostali za drugič.
Sedaj pa nazaj s pogledom na naše Julijce, ki pa so se kopali v megli tako kot najina Škrlatica včeraj. 
No danes sva izbrala pravo destinacijo za dan brez meglic na vrhovih.

_______________________






petek, 18. december 2020

Uršlja gora

 Pot: Ciganija, Križan, Uršlja gora ter po zimski poti nazaj

Razmere: sneg skorjast, ponekod že kopno, južno ter oblačno, po stezah ponekod ledeno.

Ja, meteorologi so zjutraj rekli, da bo baza oblakov na okoli 1500 m, 
v severni Sloveniji pa da bo celo sončno. 
No že vedo, sem rekla in sva šla preverit, če bo res tako.
Na križanovih travnikih sva ugotavljala, da imajo sončno južno od nas, ter da je baza oblakov
 precej nad  1500 m. No, meteorologi že vedo; mogoče bo kaj drugače v naslednjih urah.
Prva razglednica z vrha Urške - 1699 m je bila taka, da je sončno še vedno 
precej južneje od naju in meteorolgov. Tam nekje daleč za Zasavjem.
Druga razglednica (zgoraj) s hribov pokaže, da baza oblakov ni na 1500 m, 
ampak višje od Ojstrice torej nad 2300 m.
Tretja razglednica pokaže, da tudi v severni Sloveniji ni razjasnitve!
(kje pa je Peca, če ne v severni Sloveniji?).
In tako sva spoznavala, da je najina pot k soncu bila misija nemogoče danes. Pa nič hudega. 
Sva uživala v kosilu na prostem. (v dolini itak ne smemo jesti zunaj, menda).
Pa sva še uživala ob pogledu na najino smučišče 5*- Jelovec. 
Od tu je lep pogled na Javorje, Raduho ter dalje na Ojstrico ter Veliki vrh.
In nato tale zgornja razglednica pa res pokaže, da je bilo sonce severno, 
le da to ni severna Slovenija ampak nekje v Avstriji, kar daleč gor.
Na poti h soncu sva hodila in uživala kot vedno....
... pa še malo se igrala s sodobno igračko, ki je nama priznala za danes 732 m višinskih metrov
 ter 10 km poti v povprečju 4 km na uro. Kar v redu za naju.
Hitreje nama ni več treba.

______________