Olševa

 

Pot:  gozdna cesta pri Sv. Duhu, Lipševa vrata (Felsentore) , Obel kamen, Govca, 

Potočka zijalka ter nazaj na izhodišče.

Na gozdni jasi je bilo vse mirno, tiho in tudi naše priprave za pohod so potekale hitro. 

Kmalu smo se priključili markirani poti, po kateri smo se povzpeli v breg.

Pred Potočko zijalko smo krenili levo in prečili pobočje, ki je bilo do leta 2019 poraslo z gozdom po katerem je vodila lepa senčnata gozdna potka. Po takratnem vetrolomu  je trajalo par let, da so odstranili večino izruvanih dreves, sedaj pa je pot le delno zakrita.

Pred Lipševimi vrati je nekaj varovanega vzpona, ki pripomore k boljšemu občutku varnosti.

Lipševa vrata so ena izmed dveh znamenitosti Olševe. Najlepša so Velika Lipševa vrata (1508 m). Ležijo na avstrijski strani v neposredni bližini meje.

Ob trojnih vratih, ki ležijo v kamnitem grebenu ena nad drugim, je speljana zavarovana planinska pot. Od njih je lep razgled na avstrijsko Koroško ter naše Alpe.

Od vrat nazaj smo se povzpeli po neoznačeni poti na gozdnati greben Olševe.

Pot je strma in tudi spolzka ponekod. Utrinek s poti.

Na prvem zahodnem vrhu Olševe se nam je odprl prelep razgled na Kamniško Savinjske Alpe.

Na zemljevidih in naši aplikaciji je prvi vrh imenovan Olševa ali Useva 1883 m na avstrijski strani.

Sledilo je prečenje celotnega pogorja Olševe.

Mimo Oblega kamna ( 1911 m) s pogledom na lep, toda zelo krušen skalnat obod.

Sedaj pa navzdol ...

... na malo sedlo pod našim zadnjim vrhom, Govco.

Med previdno hojo opazujemo lepe stvaritve narave, ki vedno padejo v oči, ko pohajkujemo tu.

Na vrhu Olševe, Govca (1929 m).

Pogled naprej na vzhodni del pogorja Olševe, Visoka peč, Odenični hriber. 

Pot po tem delu Olševe bomo prihranili za jesenski potep.

Po daljšem počitku in uživanju na vrhu smo se napotili navzdol ...

... do svetovno znane Potočke zijalke.

Tokrat smo namenili precej časa temeljitemu ogledu njene prostrane notranjosti.

Po prijetni jamski ohladitvi naših pregretih udov smo se počasi vrnili do izhodišča.
 

Na tej poti sva uživala skupaj z Alenko in Emilom. ( Njun blog: http://eka-me.si/  ). 

Aplikacija nam je skopo  naštela  le 775  višinskih metrov ter nekaj manj kot 7 km poti.

________________

Dovška Baba in soteska Kloma

Pot: Erjavčev rovt, steza ob Mlinci, planina Dovška Rožca, Dovška baba ter po markirani poti nazaj.

Čas: okoli 8 ur s postanki

Tokrat sva pričela hoditi ob hudourniku Mlinca po neoznačeni stezi, ki naj bi vodila do planine Dovška Rožca. Na planini pa naj bi se neoznačena steza priključila  markirani poti za vrh.

Ob Mlinci je steza kar dobro vidna. Ko se hudournik postavi precej pokonci, 

pa je slabo vidne stezice konec. Zavila sva v strmo gozdno pobočje na desno. 

Kasneje sva ugotovila, da je potrebno zaviti levo na nasprotno pobočje od najinega.

Za gozdom se je proti vrhu grebena pričelo ruševje. 

Tu sva ugotovila, da sva na napačni strani hudournika in sicer pod vrhom Bela peč. 

Kljub temu sva nadaljevala s prečenjem skozi ruševje prek grebena, ter po strmem melišču dol. 

Nadaljevala sva po drugi strani mimo Bele peči navzgor do planine Dovška Rožca. 

Tu sva se priključila markirani stezi.

Na gornji sliki je pogled z najinega grebena pri Beli peči na Mojstrano, dolino Vrat in Kot. 

Že zaradi takšnega pogleda je bilo vredno prilesti sem gor.

Planina Dovška Rožca ima primerno ime za čudovito planino z razkošnim razgledom.

Pogled na planino ter doline z vrha.

Z vrha Dovške babe lahko nadaljuješ po vseh vrhih Karavank: Hruški vrh, Klek, 

Golica, Struška in še naprej prav do konca.

Dovška Baba (1892 m).

Pot sva nato nadaljevala s prečenjem pod vrhom proti sedlu Mlinca.

Lepa prečna pot vodi skozi redek gozd s pašniki...

... prav do sedla Mlinca...

...ter nato do Koriteca ter navzdol po običajni stezi do Erjavčevega rovta.

Kljub naporni poti sva bila le prehitro ( 6 ur) v dolini, pa sva si omislila še raziskovanje hudournika Žakelj. Tudi tu vodi neoznačena steza, ki ji je težko slediti,  

ob strugi do vrha Stanič ter nato po drugi strani nazaj do Erjavčevega rovta.

Presenetila naju je prelepa globoka soteska Kloma, ki jo je naredil hudournik Žakelj.

Stene soteske so ponekod visoke kakšnih 70 m, v globini pa je videti nekaj slapov.

Presenetljivo in zelo lepo za videt.

Tako se je tudi na tej poti na Dovško Babo...

 

 

...in še zraven na sotesko Klomo nabralo okoli 1200 višinskih metrov ter 14 km poti.

Kepa

Pot: Erjavčev rovt, Kepa, Gubno in nazaj 

Čas: 8 ur s postanki.

 

Erjavčev rovt , tudi Tromostovje piše na karti, je sotočje dveh potokov Mlinca in Žakelj. 

Ob sotočju je široko polje nanosov obeh hudournikov in od tod je tudi izhodišče poti v gore.

Po prečkanju potoka Žakelj sva se po označeni stezi skozi gozd povzpela do lovske koče Brvogi. 

Od tu se odprejo lepi pogledi na Julijce.

Pot je tudi naprej speljana skozi gozd. 

Na križišču poti za Kepo in Dovško babo imenovanem Koritec 

so na novo uredili zajetje okusne pitne vode. 

V vročih dneh zelo prija takšna osvežitev.

Ko sva prišla nad gozdno mejo, se nama je razprl širok razgled na Julijce 

v katerih še posebej izstopata  Triglav in  Škrlatica. 

Takole se vije pot pred nama ...

... in za nama pogled na sedlo, ki sva ga že prehodila...

 

... vmes pa je globoka škrbina, ki je opremljena s stopi in zajlami...

 

 ... nato pot vodi po majhni polički navzgor ....

 

... do sedla, kjer se priključi pot iz Avstrije.

 

Vrh Kepe (2145 m)  je ponavadi bolj obiskan z avstrijske strani, tokrat pa je bil v tisti uri samo najin.

 

Modro nebo z rahlimi oblački, razgledi daleč naokrog in vrh, kjer sva bila sama.

 Res prelepo.

Pokuk na avstrijsko stran proti jezeru Faaker See...

...ter pogled na Karavanke do Stola ter Košute v ozadju.

 

Sedaj pa nazaj do globoke škrbine ter čez njo dol in gor.

Povzpela sva se še na vmesni vrh Gubno (2034 m)...

 ..

 ...ter se nato počasi spuščala navzdol nazaj na izhodišče.

 Pot je prelepa, zelo razgledna in vredna ponovnega obiska.

 

_____________