Prikaz objav z oznako Karavanke. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Karavanke. Pokaži vse objave

sreda, 08. januar 2020

Obel kamen


Pot: vasica sv.Duh, Potočka zijalka, Obel kamen, in nazaj do sedla sv.Duh, kmetija Strevc
Čas: 7 ur
Razmere: mešane, ponekod trdo in ledeno, na vrhovih južno in ponekod brez snega

Ob takih raznolikih zimskih razmerah ne moreš predvideti kaj te čaka na poti.
 Od domačije Rogar do Potočke zijavke je bilo povečini ledeno s krajšimi kopnimi odseki.
Pred sabo sva gledala sledove derez in tuhtala ali naj jih tudi midva nadeneva. 

Potočka zijavka tokrat ni bila okrašena z ledenimi svečami, ki so običajne v normalnih zimah.
Nisva se ustavljala ob njej, saj sva vedela, da se bova vračala po isti poti.
Malo višje pa sva si vendarle nadela dereze, ker je postalo nevarno na trdem in poledenelem terenu.

Kmalu sva dosegla tisto višino, ki naju je obogatila z lepim razgledom daleč naokoli.

Obel kamen -  1911 m ...
...in pogled na drugo, avstrijsko stran.

Z Oblega kamna sva zavila po grebenu proti Govci - vrhu Olševe 
in občudovala razgibano pokrajino krog in krog. 
Lepo so se videli tudi Julijci z našim najvišjim vrhom.

Dolina je ostajala vseskozi rahlo zamegljena, le Savinja se je bleščala v dopoldanskem soncu.

Malo pred vrhom Govce sva se obrnila nazaj in se po grebenu  zopet vračala proti Oblemu kamnu.
Ugotovila sva namreč, da bi prišla v časovno stisko in bi naju ujela tema, če bi nadaljevala. 
Tega pa nama ni več treba (ali modrost pride z leti 😄 ).

Ob sestopu je bil sneg povečini južen; 
so pa bile ponekod zahrbtne ledene drsalnice na katere sva morala biti dovolj pozorna. 
Sestop po flikah snega se je zdel boljši kot po običajni poti.
Pa sva spet pri Potočki zijavki odkoder je res spektakularen pogled na savinjske vršace. 
Od leve na desno so postrojene Ojstrica, Babe, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Turska gora
 in Rinke s Skuto v ozadju.
Naenkrat pa se je nama zdela pot prekratka za tak čudovit dan 
pa sva si jo malo podaljšala proti avstrijskemu Sv.Lenartu. 
Še v lanskem poletju so tu ležala podrta drevesa in je pot bila neprehodna, 
pa sva želela preverit kakšno je stanje letos.
Z zadovoljstvom sva videla, da je zdaj vse očiščeno in je pot znova prehodna kot se spodobi.
 Zato sva  se takoj napotila nazaj na našo stran mejne črte. 
Naenkrat sva bila pri domačiji Strevc od koder sva opazovala Potočko zijavko 
in vhode v nekatere druge kraške jame. 
Tudi te bo potrebno v bližnji prihodnosti načrtno obiskati. 

In še statistika poti: 


_____________________________________



četrtek, 26. december 2019

Peca - Kordeževa glava


Pot: Pikovo, čez Štenge, koča pod Peco, Kordeževa glava, pa še nazaj
Čas: 8 ur 
Razmere: sončno,  vetrovno ter trd zglajen sneg proti vrhu
Koča na Pikovem je v jutru samevala, 
le najini koraki so delali stopinje po gozdni stezi proti znani Karavli - na spodnji sliki.
Malo pred Kočo pod Peco se prične snežna oddeja z višino opazno debelit, 
toda stezica je bila lepo zgažena, pa zato vzpon ni predstavljal posebne težave.
Koča je bila tokrat odprta in kar nekaj planincev je uživalo v njenem toplem zavetju. 
Takoj iznad koče pa so sunki vetra že pričeli kazati svojo moč.
Proti vrhu je bila trda in zglajena snežna podlaga,
 kar je zahtevalo dodatno previdnost - še posebej pri sestopu.
Sunki mrzlega vetra na vrhu - Kordeževa glava (2126 m) so bili precej močni, 
zato  so čisto na vrhu vztrajali le redki.
Precej bolje se je bilo umakniti v delno zavetje nekaj metrov nižje. 
V ozadju je Uršlja gora.

Pogled proti ostalim vrhovom Pece: Končnikov vrh, Bistriška špica, Veška kopa.
Ozračje je bilo zelo čisto in se je med drugim videl tudi naš očak.

Pogled proti Raduhi in ostalim njenim sosedom.
Ko sva se spustila kakih dvesto metrov nižje, sva našla prijeten prostor, 
kjer sva se dalj časa zadržala in dopolnila zaloge vitamina sreče.
Pa je prekmalu nastopil čas, ko je bilo potrebno spet vzeti pot pod noge,
 da naju ne prehiti tema dneva.
 Tako sva se spustila nazaj proti koči ter nato takoj navzdol proti dolini. 
Na Pikovo pa sva res prispela šele ob prvem mraku.
Dobro razpoložena po lepem zimskem dnevu.
_______________________





petek, 18. oktober 2019

Olševa

Pot: Sp.Sleme, Lepi vrh, Visoka peč, Olševa, Obel kamen in nazaj.
Čas: okoli 8 ur
V lepih  dnevih je ta prelepa pot še lepša zaradi barv jeseni.
Gozd pod grebenom Olševe je sicer takole neprehoden toda sama steza pa je očiščena.
Kmalu sva na grebenu.
Pa še en utrinek.
Na Lepem vrhu.
Visoka peč je že za nama.
Vrh Olševe sameva.

Z vrha Olševe greva še dalje proti Oblemu Kamnu.

Z vrha Olševe se je potrebno spuščati in tam kjer vodi pot še bolj navzdol, 
greva midva kar po vrhu grebena.
Malce zračen je in znova sva ugotovila, da je brez plezalne opreme za naju neprehoden.
Pa sva šla dol pa gor in zopet dol.
Pogled nazaj proti vrhu Olševe, ki se že oddaljuje.
Na najini poti je bilo tudi nekaj travnate strmine.


Pogled na Kamniško Savinjske Alpe.

Pogled na nebo. Vedno več prometa je tam zgoraj.
Malo pred Oblim Kamnom sva obrnila in se vračala po lepem grebenu Olševe nazaj.

Kot kralja po planini visoki.
Lepi občutki naju obhajajo vedno ko se sprehajava tu gori.

Pogled proti Logarski dolini tokrat ni jasen. Nič hudega.

Prekmalu je sledil tisti strm spust preko porušenega gozda. 
Jesenske pravljice je bilo konec.

____________________________________









sobota, 01. december 2018

Peca - Kordeževa glava


Izhodišče: Rudnik v dolini Tople
Čas: okoli 7 ur
Višinska razlika: okoli 1110 m
Tokrat sva se odločila za pot na Peco preko Knipsovega sedla. 
Že dolgo nisem hodila tod, pa sem čisto pozabila, da se pot kar strmo vije navzgor.
Ponekod so bili snežni zameti, zato je bilo dobro, da je nekdo pred nama že naredil stopinje.
Pogled na severno stran Pece je bil precej zamrznjen ampak slikovit, 
saj sva lahko opazovala veliko čredo gamsov, ko so spretno dirjali navzdol.
Nepozabno doživetje!

Bistriška špica, predzadnji vrh grebena Pece v ozadju, je tudi sameval v tem vetrovnem dnevu.

Kordeževa glava je bila že pred nama, na njej pa nikogar.


Kmalu nama je bilo jasno, zakaj ni nikogar na vrhovih Pece. 
Mrzel in  močan veter je tudi naju hitro pregnal nižje, kjer sva bila varna pred ohladitvijo.

S te perspektive je Uršlja gora vedno privlačna za oko.


Na avstrijski strani se je nakazovalo, da bo sonce pregnalo oblake z neba.

Z vrha sva se spustila po običajni poti čez Malo Peco do koče. Ta pot je bila precej shojena in posledično drseča. Obiskala sva še kralja Matjaža, da preveriva, če bo kaj kmalu ukrepal.

Do njegove votline tokrat ni bilo zgaženo, zato je obisk zahteval malo več truda kot običajno.
Votlina je  bila tokrat z ledenim novoletnim okrasjem, Matjaž pa še kar naprej spi.
Nastopil je čas, da se vrneva v dolino.
Spustila sva se navzdol po označeni poti v dolino Tople.

Pot je bila spolzka in mokra. Vije se strmo navzdol po pobočjih Pece. 
Ker so bile markacije večinoma zakrite s snegom, je nama bilo zelo v pomoč, 
da je nekdo že naredil stopinje navzdol. 
Na pobočjih Pece sva pozimi že velikokrat "ustvarjala" svoje lastne variante za sestop, 
tokrat pa nama je bilo to prihranjeno. Zelo dobro, saj se je dan že prevešal proti mraku.
 V mislih sem se že spraševala ali imam kašno svetilko s seboj.
Na poti je veliko podrtega drevja, ki ga je potrebno nekako obhoditi, prelesti ali se skozenj preriniti.
 Pot preči tudi zaledenel potok ali hudournik.
V glavnem talne gimnastike v zimski razmerah na tej poti ne manjka.
Pot pa se zaključi na lepem travniku, med macesni, 
ki so tokrat še obdržali nekaj svoje zlato rumene barve.
Zadovoljna z doživetjem sva zapustila lepo zimsko pokrajino.

___________________________