Grintovec čez Dolge stene in Skuta

Izhodišče:  dolina v Koncu
Pot: Kokrško sedlo - Grintovec čez Dolge stene - Mlinarsko sedlo - Skuta - bivak pod Skuto - Žmavcarji
Čas: 11 ur
Višinska razlika: 1700 m

Že večkrat sem gledala jugovzhodni greben, ki poteka do vrha Grintovca. Po njem sicer ne poteka označena pot toda na pogled se je zdel prav lepo prehoden. Zato sva vstopila nanj s poti, ki sicer vodi do bivaka ter dalje na Skuto. Ta predel se imenuje Dolge stene in za začetek sva ujela prav lepo potko, ki je vodila čez travnike v najini smeri.

Levo navzdol se je prav lepo videl bivak pod Grintavcem in Veliki podi.

Pot se je vila med planinskimi travami. Kar naenkrat sva zagledala stražarja ovčje črede, 

ki naju je očitno opazoval in gruntal, če sva nevarna in kam bova skrenila.

Za grebenom na sočnem travniku pa se je pasla zadovoljna čreda ovc, ki je ni motil najin mimohod.

Travniški svet je zamenjal skalni svet, na katerem se je pot izgubila, oziroma je ni bilo več. Klasika. 

Zdaj je bila potrebna najina intuicija in smisel za orientacijo. Tokrat teren ni bil ne tehnično ne orientacijsko zahteven, 

tako sva plezala navzgor vsak po svoje, a sva se redno srečevala na ključnih mestih.

Večkrat sva se ozirala navzdol na prehojeno pot.

Med skalami sva poiskala še dovolj primerno pot za vzpon na vrh.
Malo pod njim sva se pridružila markirani poti čez Streho.

Še en pogled navzdol na prehojen svet ...

... potem pa že pogled na Dolgi hrbet in Skuto, ki sta naju danes še čakali.

Še zadnji metri  vzpona na vrh Grintavca - 2558 m.

Sledila je malica na vrhu, kot vedno tudi tokrat v družbi kavk, ki rade prosjačijo za hrano.

Najmanj tri so bile vedno v čakalni vrsti.

Z vrha sva sestopila na Mlinarsko sedlo od koder se je najin prehojen greben videl v vsej svoji veličini.

Pihal je močan vzhodni veter in upala sem, da bo razgnal oblake, ki so se občasno nabrali ob vrhovih.

Jezerska dolina pa je mirno počivala v svojem zelenju.

S Štruce - 2457 m je veličasten pogled na Skuto, ki naju je že čakala.

Kmalu sva s pobočja Skute gledala nazaj na prehojeno pot:
Grintavec, Mlinarsko sedlo in Dolgi hrbet.

Večinoma pa sva seveda gledala naprej proti Skuti.

Na vrhu Skute - 2533 m se nisva dolgo zadrževala, ker se je v kotlu na severu pričelo kuhati nekaj temnega.

 Pogled z vrha Skute pa je prekrasen. V ospredju je podolgovata Štruca, 

zadaj pa ostali najini prehojeni  hribčki in grebenaste Dolge stene proti vrhu Grintavca, ki sva jih prehodila.

Na drugo stran pa je v ozadju vedno vidna Ojstrica.
Sestopila sva po markirani poti navzdol...

Sestop do bivaka pod Skuto je prav imeniten,
saj gojzarji dobro primejo na trdni skalni podlagi.

Pot do bivaka označujejo kamniti možici, saj ga je nemogoče videti,
dokler nisi skoraj pri njem.

Bivak pod Skuto je bil nanovo postavljen v poletju 2015. Izgleda prav imenitno.

Od tu je prekrasen razgled na Tursko goro - levo in Brano desno.

In prišel je zopet čas za spust v dolino. Tokrat skozi Žmavcarje,
preko nekaj melišč in travnikov nato skozi gozd.
Planinski krog je bil po trinajstih urah uspešno zaključen.
Pot je res bila res dolga, a izredno lepa, zato vedno vredna truda.