sreda, 25. december 2013

Steska

Veliko vode je v vseh teh tisočletjih priteklo s Savinjskih alp po strugi naše lepotice Savinje, ki se še vedno bolj ali manj neukročeno vijuga po svojih dolinah vse od slapa Rinke pri vrhu Logarske doline, pa do Zidanega mosta, kjer s svojimi vodami okrepi Savo, ki se tu znatno poveča.
Na nekaterih mestih na svoji poti daje Savinja vtis, da se je le stežka prebila skozi skalnati masiv 
in nadaljevala pot proti jugu.
Eno takšnih mest je tudi Steska, skozi katero je poleg reke vrezana le še ozka asfaltna cesta 
na njenem levem bregu in še ožja steza na njenem desnem bregu,
Tukaj postane živahna Savinja za kakšnih sto metrov bolj lena in napravi nekaj globjih tolmunov, ki so v vročih poletjih zelo osvežilni za mnoge domačine od blizu in daleč, saj se na tukajšnji plaži počutijo vsaj tako dobro kot na morju, če ne še bolje.
Zelenilo v bistri vodi pa je privlačno tudi za ribe in posledično seveda še za ribiče. Za tiste športne, 
ki so organizirani v ribiških družinah in za one druge nešportne, ki si lastijo ribičijo po tisti prastari,
 nepisani pravici, da človek lahko gospodari z živalskim svetom zaradi zvišenega položaja, 
ki ga ima po božji milosti že od pamtiveka.
Naju seveda ni zanimalo ne kopanje, ne ribarjenje, sva pa si kot vedno, med drugim pozorno ogledovala mineralno strukturo obalnega proda, če morebiti ni vmes kakšne dragocenosti za najino zakladnico.
Savinja pa ob velikih deževjih postane nevaren hudournik, ki z veliko močjo odnaša vse, 
kar se preveč približa njenim obalam. 
Takrat je dobro, da jo opazuješ daleč stran z dovolj visoke vzpetine.
Še bolje je, da si takrat doma in čakaš, da se reka umiri in postane spet prijazna lepotica 
s smaragdnimi tulmuni in prosojnimi brzicami.
Jutri bo tako zelo verjetno Savinja že visoka, kajti deževje se še ne bo končalo. 
Narasla bo vse do roba te poti ali pa še višje. Blatna bo in motna. 
Midva pa bova doma ob toplem kaminu čakala, da postane spet gostoljubna in prijazna. 

___________________________

Škrubov potok

Na en lep deževen dan, poln lepih načrtov, ki so ravno zaradi dežja padli v vodo, sva odšla do najine najljubše slaščičarne, da si posladkava turoben dan. Peš. Pa ne ravno po najbližji poti, ki je sicer dolga samo dobrih šest kilometrov, ampak preko Slatin in naprej po obronkih med Šmarskim kotom in Savinjsko dolino. Vse dokler se nisva spustila v nama neznano sotesko, 
ki je vsaj v začetku obetala, da vodi v pravo smer. Pa ni.
  Stezica je prehajala z ene strani potoka na drugi, občasno izginila v strugi, oziroma jo ni bilo najti.
To naju ni motilo, saj sva vajena hoditi tudi po nemogočih poteh, ki pa jih običajno res ne ponavljava.
Iz dveh razlogov. Ali so tako težavne, da je enkrat bilo dovolj ali pa so tako nedefinirane, da jih ni moč ponoviti.
Ta spust je bil sicer enostaven, pa vseeno dvomim da ga bova kdaj ponovila. Ali pač?

Res pa se nama ni nikamor mudilo, zato sva opazila marsikaj zanimivega, 
kar je bilo vredno kratkih postankov.
Ko se je grapa začela odpirat, sva vedela, da bo samotne poti kmalu konec. In tako je tudi bilo.
  Potovala sva več kot tri ure do slaščičarne in dve dobri uri nazaj domov. Zadovoljna, ker je bilo vse tako, kot mora biti, pa naj bo dež ali poletna vročina. Kaj nama mar.

___________________________