sobota, 19. november 2011

Lipševa vrata

Zg.Sleme-Lepi vrh-Visoka peč-Olševa-Obel kamen-Lipševa vrata-Potočka zijalka-Obel kamen in po grebenu Olševe nazaj















V tem sončnem jutru sva izbrala nekaj razglednega za potep po planinah. In greben Olševe je bila prava odločitev. Samo malo drug pristop do njega si je bilo potrebno izbrati. Zato sva se potrudila z avtom pripeljati čim bližje  Zgornjemu .Slemenu, ki leži na vzhodnem robu grebena. Od tam sva krenila soncu nasproti že ob osmih zjutraj.

Celotno pogorje Olševe je polno takih jam, peči in stolpičev. Tale peč je bila prva na najini poti malo pod Odeničnim hribrom. Ime vrha zelo verjetno izhaja iz dejstva, da so pod njim izviri vode. Midva sva sicer opazila le enega iz katerega je le kapljalo zaradi sušnega obdobja.
Vrh je torej vodenični.












Na sedlu, ki sva ga kmalu dosegla, se je pokazal velik monolitni kamen, ki se ga ni dalo spregledati, saj je postavljen na vitalni točki. Markacisti so ga seveda s pridom uporabili za označitev poti. Očitno pa je, da na tem mestu ni slučajno, ampak je postavljen kot mejnik med sosednjima področjema. Kdo ve ali je v preteklosti sosede združeval ali razdvajal, gotovo pa je omejeval lastninske pravice. Morda še danes služi temu namenu.








Odeničnemu vrhu je sledil Lepi vrh. Tudi to ime ni zgrešeno. Težko se je odločiti, kaj je lepše; oblika vrha ali čudovit razgled z njega daleč naokoli.

Z Lepega vrha pa vse do konca grebena in na poti nazaj sva bila vseskozi obsijana s soncem in venomer so se nama ponujali prekrasni razgledi vse naokrog, Julijci, Karavanke ter bližnja Peca in Raduha. Torej skoraj ves slovenski gorati svet nama je bil kot na dlani. Pa Avstrijske alpe tudi.
Grebenska pot naju je vodila nad Visoko pečjo do Olševe.
Pogled nazaj na Visoko peč.
Na vrhu Olševe sva se vpisala v vpisno knjigo kot prva pristopnika v tem dnevu. Iz predhodnih vpisov sva ugotovila, da je stabilno vreme zadnjega meseca pripomoglo k temu, da gora noben dan ni samevala. Vedno se je našel kdo, ki jo je obiskal neglede na to, ali je bil deloven dan ali pa nedelja.
Že sva se približala zahodnemu robu grebena Olševe. Oblemu kamnu.
Olševa je polna takih skalnih skulptur in tale nosorog prav posrečeno dviga svoj rilec nad meglenimi dolinami.
Vrh Oblega kamna in pogled na malo zamegljeno Logarsko dolino.
Z Obel kamna navzdol pot na zemljevidu ni označena vendar se jo je dalo kar lepo najti. Na izpostavljenih mestih je tudi varovana z jeklenimi vrvmi.


















Po vseh prehojenih razglednih lovskih stezicah, se je končno kar naenkrat odprl pogled na Lipševa vrata ali Felsentore.

Prvo okno ali Lipševa vrata.

















Skozi drugo okno se po strmem melišču lahko spustiš in pogledaš prepadne avstrijske stene.


Treje okno.



In še pogled nazaj na slovensko stran na Storžič v ozadju.
















Od Lipševih vrat po običajni markirani poti do Potočke zijalke si lahko že v desetih ali petnajstih minutah. Idilična stezica posuta z mecesnovimi iglicami te lepo pripelje na slovensko stran in nato do Potočke zijalke.
Nato je sledil zopet vzpon na Obel kamen pod prijetnimi sončnimi žarki. Takile skalnati stolpiči res prijetno ozaljšajo pot po grebenu Olševe.




















Avstrijske doline so se ves čas kopale v megli, midva pa ves čas pod sončnimi žarki.




















Takale helioterapija je brezplačna, najboljša pa je tista, ki traja od jutra do večera. Brezplačna je; samo vzeti jo moraš. In če jo popestriš še z razgledi vse naokrog in prijetnim občutkom, da si nad dolinskimi meglami je dan skoraj popolnoma dovršen.