Na otok Evio smo prispeli s trajektom iz Glyfe.
Pred tem smo z zanimanjem opazovali velika polja bombaža, ki so se raztezala na vsako stran ceste. Prebrala sem, da je Grčija glavna pridelovalka bombaža v EU.
Otok pa je povezan s celino tudi z dvema mostoma v mestu Chalkida.
Na otoku, ki je vulkanskega izvora, so naravni vroči vrelci. Največ jih je v mestu Leutra Edipsou.
Takole vroči vrelci prihajajo na plan marsikje ob obali in se zlivajo v morje,
zato se lahko razvajaš v njihovi toploti podnevi ali ponoči neglede na letni čas.
V mestu sva opazila kip Herkula, grškega junaka in tako izvedela, da se je rodil tukaj.
Mesto nima modernih stavb. Hiše so starejše, obnovljene ali pa ne.
Nekatere velike stavbe pričajo, da je bilo naseljeno že od nekdaj.
Na skrajnem severu Evie je peščeni polotok, pred njim pa po levi in desni strani otoka hiše ali vikendi.
Posledice bodo vidne še vrsto let.
Občudovala sva tudi prelepe sončne zahode ...
... in tudi vzpodbudne sončne vzhode.
Ob suhi marini pred mesom Limni sva opazovala dvig jadrnice iz morja.
Ob plimi z močnim vlačilcem potisnejo stojalo kar po pesku in produ v plitvo morje.
Ko zapluje jadrnica med opornike stojala, jo privežejo nanj in jo nato odvlečejo na suho.
V jadranskih marinah imajo za ta namen specialna dvigala, tu pa z dvigi nič ne komplicirajo.
Prvič sva videla tak način dviga plovil na kopno.
Ko sva prečila Evio od mesta Pscahna proti mestu Kymi,
sva se peljala prek prelazov na višini 600 do 900 m.
Tudi na severovzhodni strani otoka ni težko najti lepih plaž.
Pogled nazaj proti Dirfiju nama pokaže, da je vrh še vedno v oblakih in vetru.
Lepa gorska cesta naju je pripeljala v Kymi.
Skozi mesto se je glavna cesta nenadoma zelo zožila (slika spodaj) in se zvila skozi nekaj pravokotnih ovinkov. V vsaki razširitvi pa je bil parkiran še kak avto.
To je sicer značilnost mnogih grških vasi. Tokrat pa je bila ta zožitev res ekstremna.
K sreči sva takih presenečenj že vajena in zdaj že veva,
da se da s previdno vožnjo vedno priti brez praske skozi.
Pot sva nadaljevala čez gorato Evio, mimo obsežnih plezališč.
Vozila sva po strmih serpentinah gor in dol.
Tako sva prispela nazaj na južno stran Evie v mesto Eritria.
To turistično orientirano mesto je v tem času ravno prav samevalo, zato nama je zelo všeč.
Promenade so bile skoraj prazne, mnogo restavracij na obali pa kljub temu obratuje in prijazno skrbijo za dobro počutje maloštevilnih gostov.
Midva pa sva se nastanila na malem otočku pred mestom, ki je z umetnim nasipom povezan z njim. Veliko prostora sva imela ob svoji mali plažici.
V miru sva užila lep sončni zahod ter svetlo jutranjo zarjo.
Iz mestne luke vozi vsako uro trajekt na celino po ugodni ceni 3 € na osebo ter 10 € za auto.
Krog po Eviji sva zaključila v mestu Chalkida.
Pod starim mostom, ki povezuje otok Evio s celino, teče morje hitreje kot marsikatera reka,
zato morajo plovila s tem resno računat.
Mesto je veliko, polno ljudi in prometa. Midva pa si ogledala le še trdnjavo Karababo nad mestom.
Pri ogledih gradov ali trdnjav sva že večkrat opazila,
da je hrib do trdnjave zasajen s kaktusi in tudi tu je tako.
Trdnjava je velika ...
... zgrajena na taki točki, da je lahko nadzirala vse dostope v mesto tako s kopnega kot z morja.
V njej je bogat arheološki muzej, ki hranijo vse artefakte najdene na Eviji. Razstavljene so najdbe iz obdobja stare grčije, Bizanca in otomanskega cesarstva. Tudi grki imajo pestro in zanimivo zgodovino. _________________
Evia je res velik lep otok, nudi veliko zanimivosti ter lepih plaž, dostopen s trajekti in z dvema mostoma. Na otoku nisva opazila velikih hotelov ali resortov z modernimi apartmaji. Je pa polno nasadov oljk, tudi mandarin in pomaranč. Je večinoma gorat z avtentičnimi vasmi in prijaznimi ljudmi.
Sem se bova rada še vračala.
________________
Objave
