Prikaz objav z oznako Jadralske regate. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Jadralske regate. Pokaži vse objave

nedelja, 10. november 2019

Jabuka 2019

Na letošnji regati Jabuka 2019 smo spet jadrali z jadrnico Sara ( Elan 31 S). 
Posadka je bila tokrat okrnjena, samo tričlanska: Vlado, Domen in jaz. 
Zaradi skrajno neugodnih vremenskih razmer smo startali šele v soboto zjutraj ob sedmi uri.
Jugo je bil na startu malo prizanesljivejši, pa tudi deževalo ni.
Spodnjo fotografijo je posnela Breda, ki nas je počakala v Vodicah.
Iz kokpita naše barke pa je moj fotoaparat imel večje težave zaradi nemirnega morja.
Zato prilagam še en Bredin kopenski posnetek starta.
Do Jabuke smo se prebijali skozi nevihte in razburkano morje, enkrat pa nas je nebo le nagradilo z nepopisno lepo mavrico, ki je dala upanje na boljše jadralne pogoje.
Ko smo obračali Jabuko, nam je bilo vreme tudi dovolj naklonjeno.
Potem pa v temi, megli in nalivih do cilja malo pred nedeljskim jutranjim svitom. 
Bo naslednje leto vreme kaj boljše? Bomo videli.

Z rezultatom in uvrstitvijo pa smo popolnoma zadovoljni:


___________________________



sobota, 09. december 2017

XXX. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Ilovik, Fažana, Sv. Ivan na pučini, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Franci, jaz
Termin : 6. - 9. 12. 2017

Težko je verjeti, da smo se letos zbrali v 
Vrsarju že na XXX - tem Predbožičnem jadranju!!!
Tudi tokrat smo tako kot lani iz Bunarine krenili že v sredo dopoldan, 
tako smo na startno mesto pripluli še preden je na Vrsar padel mrak.
Kot vedno, smo tudi tokrat startali v sredo zvečer in jutro nas je našlo na začetku Kvarnerja, 
kjer je začelo vetra primanjkovati. Naš genaker ni kaj dosti pomagal. 
Kljub temu smo v četrtek po enaindvajsetih urah napornega jadranja
 zadovoljni dosegli cilj prve etape - Ilovik.
Kmalu smo bili vsi varno privezani v luki in se urejali za skupno večerjo 
v edini gostilni na otoku, ki je odprta preko zime. 
Zelo smo bili zadovoljni z okusno pripravljeno hrano in prijaznostjo gostiteljev. 
Gotovo sem še pridemo!
Zgodnje jutro je nekatere na kratko pozdravilo z barvitim sončnim vzhodom, 
vendar smo vsi vedeli, da nas čaka naporna druga etapa nazaj čez Kvarner, 
saj je vremenska prognoza najavljala dež, močan jugozahodnik in visoke valove.
Torej Lebič in lebičada.
 Preden se je na našo željo predčasno odprla gostilna, za jutranjo kavico in okrepitev, 
je bilo še dovolj časa za pregled otoka, da bom na tekočem z novostmi.
Zima je na jadranskih otokih čas gradnje, adaptacij in raznih popravil in tudi tukaj potekajo takšne dejavnosti. Upam da bo otok ostal kljub razvoju še naprej prijazen navtikom kot do sedaj.
Kmalu po startu druge etape smo začutili moč morja. 
Ogromni valovi Lebiča, ki si nabirajo moč na vsem prostranem Jadranu, so nas prisilili, 
da nismo mogli jadrat v optimalnem kurzu. Močan veter in dež pa sta nam omogočila, 
da smo bili mokri od slane in sladke vode. 

V začetku je to zelo zoprna zadeva, potem pa se nekako navadiš 
in poskušaš uživat v pogledu na valove, ki si sledijo v znanem zaporedju. 
Najprej ogromen Ata val, pa obilna širokogrudna Mama, potem pa kup malo manjših nagajivih otrok, ki ti poredno skačejo za ovratnik, lezejo v škornje ali pa ti nenehno špricajo v obraz.
Kljub temu smo vsi dokaj hitro in brez večjih težav zaključili etapo zgodaj zvečer pred Fažano.
Ker tam ni bilo prostora, da bi prenočili, smo se odpravili nazaj do Pule 
in se privezali v ACI-jevi marini.
Sledilo je sušenje premočenih oblačil, počitek, večerja in druženje na pokritem delu pomola. 
Imeli smo veliko snovi za debate, zato smo se kasno odpravili spat.
 Zjutraj nas je v marini pričakal snežni vihar. Dež, sneg, veter, mraz. 
Nič nas ni mikala tretja etapa jadranja v takih razmerah, zato smo prelagali start do dvanajste ure, 
ko je prenehalo tudi deževati in se je skoraj zjasnilo.
Startali smo v kanalu nasproti Brionov in z zmerno burjo na desnih uzdah lepo prijadrali
 v cilj pri otoku Sveti Ivan pred Rovinjem.
 Sledil je le še povratek v domačo luko v Bunarini.
To pa je bilo lepo turistično jadranje z opazovanjem neviht v okolici 
in premlevanjem o dogodivščinah preteklih dni.
Privoščili smo si tudi obilo tople pijače in drugih telesnih okrepčil.
Vedno stečejo tudi pogovori o prihodnjih jadralskih načrtih. Veliko tega nas še mika,
 kar kaže na to, da bomo vsekakor jadrali dokler nam bodo razmere dopuščale.
Naredili smo celo en ,SELFI, da pokažemo da tudi to obvladamo, če je treba.


 In po facebook-u smo pozdravili naše jadralske kolege, ki so tokrat ostali doma.
Zadovoljni smo privezali barko nazaj v matično luko, kjer bo čakala do novega jadranja.


_______________________________
 Fotografije: Urška in jaz

sobota, 10. december 2016

XXIX. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Krijal - Premuda, Susak, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Jure, jaz
Termin : 7. - 10. 12. 2016

Leto je naokrog in spet smo se zbrali v 
Vrsarju na XXIX - tem Predbožičnem jadranju.
Tokrat smo iz Bunarine krenili že v sredo dopoldan, tako smo menda prvič do zdaj 
na startno mesto pripluli še preden je na Vrsar padel mrak. 
Cel popoldan smo imeli čas, da se psihično in fizično pripravimo na start prve etape preko Kvarnerja do Premude.
Tudi ostale posadke so se skrbno pripravljale. 
Včasih je potrebno kakšno malenkost popraviti tudi na jamborih in gor zlezejo seveda le najbolj spretni.
Vremenska napoved je tokrat obetala za nas mirno morje s šibkimi NW do NE vetrovi vse naslednje dni,
zato nas je vse skrbelo brezveterje. Mislim da veliko bolj, kot so nas  v preteklih letih skrbele napovedi orkanske burje.
Smo res malo čudni mi zimski jadralci ...
Ob devetih zvečer smo po pričakovanju startali s šibko burjo, ki je preko noči parala živce in moči dežurnim krmarjem. 
Nas je jutranja zarja tokrat zalotila na začetku Kvarnerja, 
ko je naš spinaker poskušal loviti vse morebitne sapice pojenjajočega severozahodnika.
"Odkod to sploh piha in kaj piha!?", se je jezil naš barba, ko ga nista več ubogala niti spinaker niti krmilo.
Kvarnerja pa ni in ni bilo konca. Tudi večine ostalih jadrnic ni bilo videti nikjer na obzorju.
Le kje so? Zadaj ali spredaj?
Še tako pridna in marljiva posadka lahko v takšnih razmerah podleže monotoniji svoje službe. 
Tudi nam se je to občasno dogajalo.
Kljub vsem peripetijam na krovu smo v regularnem času tudi mi prijadrali do cilja in se varno privezali v mandraču v Krijalu na Premudi.
Sledilo je večerno druženje pri Celestinu, kjer smo med drugim spoznavali tudi tiste, ki so se nam letos na novo pridružili.
Nekateri so prav obetavni. Še posebej smo bili veseli mladih in zagnanih novincev,
ki so pokazali da so iz pravega jadralskega testa.
Jutranji pogled proti Grebenom za Premudo nam je obetal še en vetrovno miren jadralski dan.
Tudi pogled dol na našo jadralsko floto je razkrival, da se veter še ni odločil kaj bo danes počel.
Vse je bilo mirno in spokojno in nič še ni kazalo, da zna biti kaj drugače.
Bližala se je ura starta in najbolj neučakani so zarezali prve brazde v mirno morje.
Zadnje minute pred startom so se pojavili tudi poslednji manjkajoči člani posadk, 
da smo lahko vsi še pravočasno krenili proti startni liniji.
Tudi veter se je končno zbudil. Rahla burja, kot je bilo napovedano.
Naš cilj je bil Susak, še prej pa je bilo potrebno objadrati otoček s svetilnikom - Grujico. 
Ko smo jo končno dosegli, je začel pihati rahel severozahodnik in ponovno smo jadrali v orco kot prej do Grujice. 
Tu se je ponovno pokazalo, katere jadrnice gredo dobro v veter in katere posadke znajo jadrat.
V zgodnjih večernih urah so tudi zadnji dosegli cilj druge etape. 
Ostalo nam je še veliko časa za druženje in debate -  na primer  o tem, kako bi bilo treba jadrat in zakaj nismo tako :-).
Tudi naslednje jutro je bilo morje mirno in tišino otoka ni ničesar zmotilo, če odštejemo jutranji katamaran in nekaj ribičev, 
ki so zgodaj zjutraj odrinili do svojih pošt.
V miru smo opravili vse naše jutranje aktivnosti, pa še je ostalo časa do začetka tretje etape.
Tudi Susak počasi a zanesljivo izgublja svoj čar, ki smo ga vajeni iz preteklih let. Izginjajo blatne peščene ulice, načrtuje se širitev luke ... Skratka tudi tukaj nikoli ne bo več tako kot je bilo. Turizem jemlje povsod svoj davek.
Na startu je bilo tokrat malo več vetra kot v preteklih dveh dneh.
Tako smo se kar hitro oddaljili drug od drugega, saj je bila zopet orca, kar je pomenilo, 
da bo treba poleg znanja imeti tudi malo sreče, saj je bil severozahodnik nestanoviten in je muhasto pihal še malo z leve ali desne.
Kmalu smo bili sami samcati in le redko smo s kakšno jadrnico sekali kurs.
Ko smo ugotovili, da nimamo več realnih možnosti da prijadramo pravočasno do cilja, smo odstopili.
Zvečer smo se zbrali v Bunarini in po prigrizku razglasili še rezultate našega jadranja.
Bolj ali manj smo bili vsi zadovoljni, zato je velika verjetnost, da se prihodnje leto spet vidimo.


 ___________________________________________________________