Prikaz objav z oznako Jadralske regate. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Jadralske regate. Pokaži vse objave

sobota, 09. december 2017

XXX. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Ilovik, Fažana, Sv. Ivan na pučini, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Franci, jaz
Termin : 6. - 9. 12. 2017

Težko je verjeti, da smo se letos zbrali v 
Vrsarju že na XXX - tem Predbožičnem jadranju!!!
Tudi tokrat smo tako kot lani iz Bunarine krenili že v sredo dopoldan, 
tako smo na startno mesto pripluli še preden je na Vrsar padel mrak.
Kot vedno, smo tudi tokrat startali v sredo zvečer in jutro nas je našlo na začetku Kvarnerja, 
kjer je začelo vetra primanjkovati. Naš genaker ni kaj dosti pomagal. 
Kljub temu smo v četrtek po enaindvajsetih urah napornega jadranja
 zadovoljni dosegli cilj prve etape - Ilovik.
Kmalu smo bili vsi varno privezani v luki in se urejali za skupno večerjo 
v edini gostilni na otoku, ki je odprta preko zime. 
Zelo smo bili zadovoljni z okusno pripravljeno hrano in prijaznostjo gostiteljev. 
Gotovo sem še pridemo!
Zgodnje jutro je nekatere na kratko pozdravilo z barvitim sončnim vzhodom, 
vendar smo vsi vedeli, da nas čaka naporna druga etapa nazaj čez Kvarner, 
saj je vremenska prognoza najavljala dež, močan jugozahodnik in visoke valove.
Torej Lebič in lebičada.
 Preden se je na našo željo predčasno odprla gostilna, za jutranjo kavico in okrepitev, 
je bilo še dovolj časa za pregled otoka, da bom na tekočem z novostmi.
Zima je na jadranskih otokih čas gradnje, adaptacij in raznih popravil in tudi tukaj potekajo takšne dejavnosti. Upam da bo otok ostal kljub razvoju še naprej prijazen navtikom kot do sedaj.
Kmalu po startu druge etape smo začutili moč morja. 
Ogromni valovi Lebiča, ki si nabirajo moč na vsem prostranem Jadranu, so nas prisilili, 
da nismo mogli jadrat v optimalnem kurzu. Močan veter in dež pa sta nam omogočila, 
da smo bili mokri od slane in sladke vode. 

V začetku je to zelo zoprna zadeva, potem pa se nekako navadiš 
in poskušaš uživat v pogledu na valove, ki si sledijo v znanem zaporedju. 
Najprej ogromen Ata val, pa obilna širokogrudna Mama, potem pa kup malo manjših nagajivih otrok, ki ti poredno skačejo za ovratnik, lezejo v škornje ali pa ti nenehno špricajo v obraz.
Kljub temu smo vsi dokaj hitro in brez večjih težav zaključili etapo zgodaj zvečer pred Fažano.
Ker tam ni bilo prostora, da bi prenočili, smo se odpravili nazaj do Pule 
in se privezali v ACI-jevi marini.
Sledilo je sušenje premočenih oblačil, počitek, večerja in druženje na pokritem delu pomola. 
Imeli smo veliko snovi za debate, zato smo se kasno odpravili spat.
 Zjutraj nas je v marini pričakal snežni vihar. Dež, sneg, veter, mraz. 
Nič nas ni mikala tretja etapa jadranja v takih razmerah, zato smo prelagali start do dvanajste ure, 
ko je prenehalo tudi deževati in se je skoraj zjasnilo.
Startali smo v kanalu nasproti Brionov in z zmerno burjo na desnih uzdah lepo prijadrali
 v cilj pri otoku Sveti Ivan pred Rovinjem.
 Sledil je le še povratek v domačo luko v Bunarini.
To pa je bilo lepo turistično jadranje z opazovanjem neviht v okolici 
in premlevanjem o dogodivščinah preteklih dni.
Privoščili smo si tudi obilo tople pijače in drugih telesnih okrepčil.
Vedno stečejo tudi pogovori o prihodnjih jadralskih načrtih. Veliko tega nas še mika,
 kar kaže na to, da bomo vsekakor jadrali dokler nam bodo razmere dopuščale.
Naredili smo celo en ,SELFI, da pokažemo da tudi to obvladamo, če je treba.


 In po facebook-u smo pozdravili naše jadralske kolege, ki so tokrat ostali doma.
Zadovoljni smo privezali barko nazaj v matično luko, kjer bo čakala do novega jadranja.


_______________________________
 Fotografije: Urška in jaz

sobota, 10. december 2016

XXIX. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Krijal - Premuda, Susak, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Jure, jaz
Termin : 7. - 10. 12. 2016

Leto je naokrog in spet smo se zbrali v 
Vrsarju na XXIX - tem Predbožičnem jadranju.
Tokrat smo iz Bunarine krenili že v sredo dopoldan, tako smo menda prvič do zdaj 
na startno mesto pripluli še preden je na Vrsar padel mrak. 
Cel popoldan smo imeli čas, da se psihično in fizično pripravimo na start prve etape preko Kvarnerja do Premude.
Tudi ostale posadke so se skrbno pripravljale. 
Včasih je potrebno kakšno malenkost popraviti tudi na jamborih in gor zlezejo seveda le najbolj spretni.
Vremenska napoved je tokrat obetala za nas mirno morje s šibkimi NW do NE vetrovi vse naslednje dni,
zato nas je vse skrbelo brezveterje. Mislim da veliko bolj, kot so nas  v preteklih letih skrbele napovedi orkanske burje.
Smo res malo čudni mi zimski jadralci ...
Ob devetih zvečer smo po pričakovanju startali s šibko burjo, ki je preko noči parala živce in moči dežurnim krmarjem. 
Nas je jutranja zarja tokrat zalotila na začetku Kvarnerja, 
ko je naš spinaker poskušal loviti vse morebitne sapice pojenjajočega severozahodnika.
"Odkod to sploh piha in kaj piha!?", se je jezil naš barba, ko ga nista več ubogala niti spinaker niti krmilo.
Kvarnerja pa ni in ni bilo konca. Tudi večine ostalih jadrnic ni bilo videti nikjer na obzorju.
Le kje so? Zadaj ali spredaj?
Še tako pridna in marljiva posadka lahko v takšnih razmerah podleže monotoniji svoje službe. 
Tudi nam se je to občasno dogajalo.
Kljub vsem peripetijam na krovu smo v regularnem času tudi mi prijadrali do cilja in se varno privezali v mandraču v Krijalu na Premudi.
Sledilo je večerno druženje pri Celestinu, kjer smo med drugim spoznavali tudi tiste, ki so se nam letos na novo pridružili.
Nekateri so prav obetavni. Še posebej smo bili veseli mladih in zagnanih novincev,
ki so pokazali da so iz pravega jadralskega testa.
Jutranji pogled proti Grebenom za Premudo nam je obetal še en vetrovno miren jadralski dan.
Tudi pogled dol na našo jadralsko floto je razkrival, da se veter še ni odločil kaj bo danes počel.
Vse je bilo mirno in spokojno in nič še ni kazalo, da zna biti kaj drugače.
Bližala se je ura starta in najbolj neučakani so zarezali prve brazde v mirno morje.
Zadnje minute pred startom so se pojavili tudi poslednji manjkajoči člani posadk, 
da smo lahko vsi še pravočasno krenili proti startni liniji.
Tudi veter se je končno zbudil. Rahla burja, kot je bilo napovedano.
Naš cilj je bil Susak, še prej pa je bilo potrebno objadrati otoček s svetilnikom - Grujico. 
Ko smo jo končno dosegli, je začel pihati rahel severozahodnik in ponovno smo jadrali v orco kot prej do Grujice. 
Tu se je ponovno pokazalo, katere jadrnice gredo dobro v veter in katere posadke znajo jadrat.
V zgodnjih večernih urah so tudi zadnji dosegli cilj druge etape. 
Ostalo nam je še veliko časa za druženje in debate -  na primer  o tem, kako bi bilo treba jadrat in zakaj nismo tako :-).
Tudi naslednje jutro je bilo morje mirno in tišino otoka ni ničesar zmotilo, če odštejemo jutranji katamaran in nekaj ribičev, 
ki so zgodaj zjutraj odrinili do svojih pošt.
V miru smo opravili vse naše jutranje aktivnosti, pa še je ostalo časa do začetka tretje etape.
Tudi Susak počasi a zanesljivo izgublja svoj čar, ki smo ga vajeni iz preteklih let. Izginjajo blatne peščene ulice, načrtuje se širitev luke ... Skratka tudi tukaj nikoli ne bo več tako kot je bilo. Turizem jemlje povsod svoj davek.
Na startu je bilo tokrat malo več vetra kot v preteklih dveh dneh.
Tako smo se kar hitro oddaljili drug od drugega, saj je bila zopet orca, kar je pomenilo, 
da bo treba poleg znanja imeti tudi malo sreče, saj je bil severozahodnik nestanoviten in je muhasto pihal še malo z leve ali desne.
Kmalu smo bili sami samcati in le redko smo s kakšno jadrnico sekali kurs.
Ko smo ugotovili, da nimamo več realnih možnosti da prijadramo pravočasno do cilja, smo odstopili.
Zvečer smo se zbrali v Bunarini in po prigrizku razglasili še rezultate našega jadranja.
Bolj ali manj smo bili vsi zadovoljni, zato je velika verjetnost, da se prihodnje leto spet vidimo.


 ___________________________________________________________


nedelja, 06. december 2015

XXVIII. Predbožično jadranje


Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Krijal - Premuda, Susak, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Jure, jaz
Termin : 2. - 5. 12. 2015



Petnajst posadk na petnajstih jadrnicah se je zbralo v 
Vrsarju na XXVIII - tem Predbožičnem jadranju.
Nekateri so pripluli v Vrsar iz Slovenije, v večini pa imamo naše jadrnice na privezih v hrvaških marinah in lučicah. Nekateri so proti Vrsarju krenili že kak dan ali dva prej, 
mi pa smo iz Bunarine krenili v sredo popoldan.


Blizu Rovinja je sonce že počasi zahajalo in naznanjalo prihajajoče dneve brez ali z zelo malo vetra.
Start prve etape do Premude se je zgodil točno ob 21. uri. Z rahlo burjico ali burinom - kdo bi vedel, kaj je sploh pihalo - smo se pomikali proti jugu. Mimo večih mest in naselij smo se pomikali zelo počasi. 
Takole se ponoči vidi Rovinj skozi oko fotoaparata.
Pred jutranjim svitom smo bili pri špički Istre.
Tudi dve uri kasneje smo bili še kar tam. Res je lep svetilnik na Porerju. Zdaj bi ga že znali tudi narisati.
Gledali smo ga še dooooooolgo. Na srečo ne samo mi. 
Tudi ostalim posadkam se ni godilo bolje; s tem da nekateri v megli niso videli nič. 
Mi smo imeli vsaj Porer.
Občasno je zapihalo malo bolj, pa smo se le premaknili nekam v sredo Kvarnerja.
Ampak bonaca se ni pa ni vdala!
Nekajkrat smo jo poskušali premagati z genakerjem in spinakerjem. Bolj ali manj uspešno.
Ob taki plovbi se v srca vseh jadralcev poskušajo vtihotapiti melanhonija, ubup in depresija. 
K sreči smo na barki imeli dovolj različnih mornarskih antidepresivov. 
Tako se je za vsakega člana posadke našlo kaj primernega.

Zvečer smo se kljub vsemu vsi zbrali na Premudi. Samo petim posadkam je uspelo v cilj prijadrati, ostali smo primotorirali še pravi čas, da nismo zamudili skupne večerje in druženja pri Celestinu.
_______________________

Jutranji ogled otoka je pokazal, da se je otok pričel turistično modernizirati. 
Stara smerokazna tabla TAMO - VAMO počasi izgublja na pomenu in je že postavljena za kraj ...
Jo bomo drugo leto še videvali?
Ostali 'Center  grada' pa je ostal po starem.
Vso dogajanje se ob večerih še vedno odvija pri majhnem marketu v katerem lahko kupiš vse od puške do spodnjih hlač. Seveda tudi pivo po akcijskih cenah. Osebno preverjeno prejšni večer!
V luki pa se je že začela mrzlica pred naslednjo etapo.
Pa ne pri nas. Mi že vse vemo, pa vse znamo. Vseeno pa se vsako jutro pozanimamo! 
Kdor tega ne stori, ponavadi sfali. A je tako Duško?
Pa je vseeno prišel čas, ko bomo tudi mi izpluli.
Pogled proti jugu razkriva grozeče oblake namesto napovedanega sončka. Torej nekaj vetra le bo!
Pa smo štartali proti Susku, cillu druge etape. Tokrat vmes še okoli svetilnika Grujica, kar so si nekateri spet predstavljali po svoje, ker se zjutraj očitno niso dovolj pozanimali.
Tokrat smo vsi uspešno prijadrali do cilja. Seveda pa nismo bili vsi enako zadovoljni.
Tudi zamudniki pa so prišli še pravi čas na tradicionalni Sagadin party, 
ki ga vsako leto servira ekipa Expres Izudina.
Vsi smo bili torej varno privezani, pa je nastal čas za izvenjadralske dejavnosti.
Glavno transporno sredstvo so tukaj še vedno simpatični mali traktorčki.
Največ pa je gotovo samokolnic. Pri vsaki hiši vsaj ena.
Tudi tukaj pa so opazne spremembe. Nekaj korenitega se dogaja!
Čez zimo se bo očitno nekaj spremenilo.
Stara drevesa pa ostajajo na svojih mestih. Lepo!
Osnovna šola je ob sobotah zaprta. Morda pa tudi čez teden, ne vem. Otrok nisem videl veliko. 
Sicer pa tudi odraslih ne.
Edini odprti lokal izven sezone je ta klub. Kava 4 kune, pivo 12, televizor in raj tudi za kadilce.
Štart za zadnjo, tretjo etapo je bil že ob devetih, zato se je bilo tudi z zajtrkom potrebno malo podvizati.
Se pa razume, da smo se pred startom dobro pozanimali, da bo vse štimalo.
Celo malo sonca se je pokazalo in obetal se je lep zaključni dan.
Startno vzdušje je bilo dobro. Bela jadra so popestrila jutro zimskega morja 
in blag vetrič jih je rahlo napenjal.
Kmalu smo se porazgubili po širokem Kvarnerju in iskali nek svoj veter po širni bonaci. 
Bolj ali manj neuspešno kot v prvi etapi.
Spet je bilo veliko časa za osebno meditacijo in kovanje novih načrtov za nova jadranja in nova doživetja.
Ne sprašuj me, zakaj je potrebno vedno znova in znova okusiti morje.
Bonaca je neusmiljeno tolkla. Vse. Najbolj seveda nas na manjših jadrnicah.
Morje kot veliko temno olje sladkobnega okusa.
Posadka pa na svojih mestih na stalni preži kje je več vetra.
Večina tudi v tej etapi ni prijadrala do cilja. Pravzaprav to ni nič strašnega, ni pa dobro za dušo jadralca.
____________________

Naše druženje smo končali v marini Bunarina, kjer smo razglasili rezultate, podelili prehodna pokala in skupaj povečerjali. Sledile so jadralske in splošne debate dokler nismo vsi zadovoljili svojih komunikacijskih potreb.
Doma vsi še vedno zbiramo vtise, urejamo misli in občutke in analiziramo dogodke teh dni. 
Do naslednjega našega druženja pa bomo gotovo v jadralskem smislu vsi še zrasli. 
Eni bolj drugi manj, vsi pa od letos naprej vemo kako zelo pomembno se je dobro pozanimati!

_____________________________