ponedeljek, 05. september 2016

Koča Bruner - krožna pot

Izhodišče: Rabeljsko jezero
Čas: 4 - 5 ur
V mirnem okolju ob mnogih potočkih, ki se stekajo v Rabeljsko jezero, sva si privoščila spanje na prostem pod milijoni zvezd. 
Kot v starih dobrih časih.
Nameravala sva še na naslednji dvatisočak - Jerebico. Zaradi bližajočega nestabilnega vremena pa sva si rajši izbrala 
krožno pot do koče Bruner pod vrhovi zahodnih Julijcev nad Rabeljskim jezerom.
Beli potok in drugi hudourniki ob njem so vrezali široke, strme in prepadne grape proti Rabeljskemu jezeru. 
Najina pot pa naj bi prečila vse te grape in grapice do koče Bruner.
Po strmem a prijetnem vzponu sva našla pot, ki sva jo prej videla na zemljevidu. 
Dobro je zavarovana, kljub temu bi jo označila kot zelo zahtevno. 
Prečenje vseh teh grap visoko v stenah nad dolino je zahteven šport tudi za naju, čeprav sva hribov vajena.
Grap je veliko in zahtevajo nenehne spuste in vzpone, zato je vsako novo prečenje predstavljalo nov izziv.
Nikoli ne veš kaj te čaka na skritem delu stene, ko se ji približuješ. Tokrat gremo strmo gor, že čez nekaj minut je potrebno težko prigarano višino zapustiti, da se lahko kmalu zatem spet nesramno strmo vzpenjaš. In tako brez konca in kraja. 
A je vseeno lepo, saj imaš vseskozi razgled v grozečo globino in dolino daleč spodaj.
Ponekod so pod skalnatimi previsi postavljene takšne skuplture in po natančnem ogledu od blizu sva ugotovila, da so to solnice.
Solnica od blizu zgleda kot majhna hišica za ptiče a je očitno namenjena le kozorogom, 
saj nobena druga štirinožna žival ni sposobna priplezati po teh stenah.
Novo prečenje je bilo pred nama. Tole je potekalo po ozki razpoki čez sredino stene. 
Od tukaj zgleda zahtevno, ko pa si tam, pa gre.
Na koncu nama je bila prihranjena še tale spolzka gladka stena. Šlo je kot po maslu.
Čisto na koncu se je dolina le odprla in v gozdu se je prikazala mala kočica Bruner.
Koča je dobro skrita v gozdu, da jo komaj opaziš preden ne stojiš pred njo. 
Žal oskrbnikov ni bilo doma zato z najino tako zaželjeno kavo ni bilo nič.
Od koče Bruner  vodijo številne poti navzgor v vrhove gora, najina pot pa je zavila navzdol ob Belem potoku.
 Neprestano pa sva pogledovala navzgor v navpične stene grap in hudournikov, 
ki skrivajo številne lepe prehode, ki sva jih prečila.