nedelja, 05. junij 2011

Govca (Olševa)

Izhodišče: dolina Koprivne in Govška planina



V poznem popoldnevu sva se vozila po dolini Koprivne med strmimi koroškimi planinami.  Včasih res ne veš ali naj nadaljuješ pot z avtom zlasti ko zagledaš na cesti pred seboj brv, ki naj bi zdržala težo avta. Pogled na gradnjo novih mostov čez potoke, pa naju je prepričal, da so tudi tiste brvi, ki so starejše izdelave, (verjetno) enako trdno zastavljene.




Kam?
Na Peco se odpraviva velikokrat. Na drugi strani Koprivne pa se je dvigovala Olševa ali Govca in cilj je bil v trenutku zastavljen. Najprej sva hotela prečkati mejo po kolovozu na avstrijsko stran, a je bil prehod blokiran z velikim terenskim vozilom, zato sva morala spremeniti prvoten načrt. Takoj sva na karti našla novo varianto.



Slikovit razgled od koče kralja Matjaža na strmino pod  cerkvijo sv.Ane ter megleno Raduho je bil takšen - nikakršen.
Nizki megleni oblaki so obetali nevihte in plohe. Midva sva računala, da naju sreča glede vremena ne bo zapustila.










Oddaljeno grmenje neviht in megleni oblaki nama torej niso preprečili namere, da se odpraviva na Olševo. Izhodišče nama je tokrat bila lepa zelena Govška planina do katere vodi cesta, ki je predstavljala resen izziv tako asfalta vajenemu avtu kot šoferju, ki po takih cestah raje vozi kakšen primernejši avto.









Po strmem kolovozu, ki se je kmalu spremenil v vlako in nato po strmi stezici navzgor, sva najprej prispela do idilične lovske koče - pravzaprav bivaka, na katerem jasno piše, da je postavljen na višini 1555 m,
če je lovcem za verjet...
Še vedno torej obstajajo idealisti željni preprostega miru stran od dolinskega vrveža.
















Bolj sva se bližala grebenu Olševe, bolj so se nama odpirali razgledi navzdol po na koroških planinah in senožetih. Ob poti se je končalo prijetno melišče, po katerem naj bi si skrajšala pot nazaj grede z vrha. Vsaj mislila sva tako.


















Ko hodiš tako navzgor opazuješ vse okrog sebe in seveda tudi pot pod nogami. Zato sva  opazila tudi tale  kamen s prelepimi školjkami srčankami, fosilnimi ostanki iz davne pradavnine, ko tukaj še ni bilo gora, ampak plitvo morje polno čudnega življenja, o katerem vsako leto zvemo kaj novega.

















Značilne skulpture grebena Olševe naju spremljajo po celotnem grebenu; votlince, okenca in druge erozijske skulpture nama burijo domišljijo in krajšajo čas.




















Na Visoki peči pa se nama je odprl takšen pogled na zatemjeno in oblačno Raduho. Hm bo treba hitro dalje proti vrhu, da nama ne bodo bliski švigali okoli nog, tako kot se je že dogajalo. Tega še vedno ne marava.











Steza proti vrhu Govce se je še dvigovala in po dobri uri hitre hoje sva ob 17.30  dosegla 1929 m visok vrh Olševe ali Govce. Razgledi so bili seveda lepi. Čeprav velikokrat že videni a vedno znova navdušujoči; kot vedno z naših vrhov.











Sledilo je obvezno fotografiranje na vrhu, kljub nevihtnim oblakom krog in krog, ki so sumljivo grozili, da se lahko izlijejo prav na naju.













V vpisno knjigo na vrhu sva se ob 17.30 vpisala kot  25. in 26. v tem nedeljskem dnevu. Verjetno sva bila v tem dnevu zadnja. Nikogar nisva srečala na celotni poti gor in dol, ker sva hodila po manj obljudeni poti. Da sva lahko na vrhu sama, nama vedno zelo ustreza. To so tako lepi trenutki, ki jim vedno ustreza čimbolj intimno vzdušje.
Tako - vsaj malo za meditacijo in razmislek o smislu in vrednotah življenja.





Savinjske Alpe so bile torej malo v oblakih, od daleč se je slišalo grmenje, pogled na Raduho je bil vedno temnejši  in meglen zato se na vrhu nisva mudila tako dolgo, kot bi se lahko.
Nevihte v gorah naju ne sproščajo tako zelo kot v dolini..., zato sva hotela čimprej v varno zavetje gozdne meje.









Pot navzdol zgleda vedno drugače kot navzgor; je drugače slikovita. Visoka peč -1849 m je enkratna s svojimi kamnitimi skulpturami. Olševa je res edinstvena.



















Na poti navzdol bi morala vstopiti v melišče, ki bi naju popeljalo skoraj do lovske koče, pa sva na to možnost enostavno pozabila.
Tudi to se zgodi; sva pa zato najinim gojzarjem podaljšala njuno uporabno dobo.

Bolj sva se vračala v dolino, bolj so se oblaki oddaljevali. Dolina pa naju je tokrat pričakala z modrino neba.
Res kako hitro se vreme lahko spremeni in tudi oblaki nikdar niso nikoli tako temni, da se ne bi mogli razkaditi in se razbliniti v zahajajočem soncu.