petek, 19. julij 2013

Komiža


 Med prijetnem celodnevnim jadranjem od Žirja direkt proti Visu, sva imela dovolj časa, da sva naredila okvirni načrt aktivnosti za naslednje preostale dneve dopusta. Tako sva že nekje na sredini dneva odločila, da greva najprej v Komižo. Avtopilotu sem takoj vnesel nov kurz in ustrezno natrimal jadra in to je bilo vso mornarsko delo do prihoda v velik Komiški zaliv.
 Najprej sva se srečala s 'strogimi pogledi' treh zapuščenih bunkerjev, ki še vedno nemo varujejo komiški zaliv in pričujejo o nekdanjih časih, ko tukaj ni smel nihče plut razen domačinov in vojske.
 Sedaj pa je Komiža iz leta v leto bolj živahna, bolj turistična. Nekaterim se zdi ta razvoj in napredek dober,
drugi jamrajo za starimi dobrimi časi, ko še ni bilo hotelov in vsega tega hrupa, 
ki ga neprilagojeni turisti prinesejo s seboj.
Kakorkoli že; Komiža je lepa, ima dušo - pravijo tisti, ki se na to spoznajo.
Pa duša gor ali dol; nama se je bilo lepo sprehajati po znanih uličicah, po vrvežu na rivi 
in okušati dobrote, ki jih je tu v obilju.
Ko je sonce zašlo, je Komiža še bolj oživela. Od vsepovsod se pojavijo tudi mestni starci in sključene ženice in na klopcah krementirajo o slabih časih in čudnih navadah mladine - le kdo jih lahko še razume?
Na svetlo pridejo tudi tisti bledolični turisti, ki se že desetletje ali več uspešno skrivajo pred nevarnim soncem. Vitamin D raje absorbirao v obliki prehranskih dodatkov, kot pa da bi tvegali kožnega raka.
Očitno bodo umrli zaradi kakega drugega vzroka, ker vseh nevarnosti življenja se pa še ne da obiti.
Morje pa se še ne umirja, kljub temu, da se dan nagiba v zaton.
Med nautiki je ravno komiško sidrišče dobro znano, da ne nudi nobene pametne zaščite za večino vetrov in valov, zato je naše spanje skoraj vedno moteno.
Zato le redkokdo ostaja na sidrišču dve noči zapored.
Tudi midva sva vedela že prej, da naju jutri zvečer ne bo več tu.