Taj - najin pes za en dan

Taj je ime velikemu psu, ki naju je zvesto spremljal ves dan, ko sva se na smučeh vzpenjala in spuščala po severnem pobočju Komna, Krnesa in Smrekovca.

 Ko sva na Pudgarskem zapustila avto, naju je Taj najprej pošteno nalajal z globokim in zamolklim glasom.

 Potem pa, ko smo se drug z drugim seznanili, smo si postali takoj zelo simpatični.

Takrat seveda nisva vedela kako mu je ime, zato sva ga na vsej poti klicala Floki, kot pač imenujeva vse nepoznane pse, ki se nama kdaj pa kdaj pridružijo na najinih poteh.

Bilo je zelo mrzlo in komaj smo se sproti greli, ko smo se počasi vzpenjali po zasneženih cestah navzgor.

Občasno je kazalo, da se bodo megle razkadile in oblaki le razmaknili, a se to ni zgodilo.

Vsaj za nekaj trenutkov pa smo občasno le videli, da modro nebo še obstaja.

V zapuščeni leseni hiški ob poti smo se malo ustavili za okrepčilo. 

Vroč čaj in malica sta nama v tem mrazu še posebej prijala.

Tudi Taj je hvaležno pojedel vse, kar sva mu namenila. Glede na njegov apetit je bil sposoben pojesti v hipu vse najine zaloge a to mu seveda nisva omogočila.

Je pa pokazal, da je dobro vzgojen, saj si ni drznil stopiti v kočo, ampak je pred vrati čakal na svoj delež malice in potrpežljivo čakal, kdaj se bova odpravila naprej.

Ko sva se malo pred mrakom vrnila na Pudgarsko, se je Taj od naju lepo poslovil nato pa veselo stekel okoli vogla k domači hiši. 

Verjetno je šel gledat, kaj so mu domači pripravili za pojest, saj je bil prilično lačen in utrujen.

Kmalu se je prikazal gospodar samotne domačije in se pozanimal, če je bil njegov Taj z nama. Zelo ga je začudilo, ko sva povedala, da ga nisva vabila s seboj, saj še nikoli ni z nikomer zapustil hiše. 

Midva se seveda temu nisva tako zelo čudila. Večkrat se namreč zgodi, da naju psi s hribovskih kmetij spremljajo vsaj do roba domačega posestva. Toda nobeden med njimi naju do zdaj ni spremljal ves dan. Vsi do zdaj so odnehali, ko so ugotovili, da bo pot za njih preveč naporna.

Taj, najlepša ti hvala! Polepšal si nama zadnji dan v letu.

_________________________

Naš snegažejni mož

Prišel je tiho in stopil v legendo ...

A imaš ti večjega ? :-))))

Pred nevihto

Zadnje dni spada med najlepše dogodke dneva ponavadi le gledanje oblakov, kako se pripravljajo in nato znova in znova uspešno odložijo svoj tovor.

Nekaterim nevihto, drugim ploho in tretjim točo; kakor se zdi za koga prav.

Mi pa gledamo in se čudimo letošnjim nebeškim zalogam dragocene deževnice.

Saj ne da se pritotožujemo, ampak 10 stopinj celzija je pa za julij le malo premalo, mar ne?

__________________________

Pod Javorco

Na Golte se da priti na različne načine, najpogosteje pa uporabljamo te štiri pristopne metode: z gondolo, z avtom , peš po markiranih poteh ali peš strmo navzgor kjer ni poti ...

Prikazal se je en lep dan po dežju in Golte so se takole zableščale v soncu.

Dan kot nalašč za plezarijo in lazenje po bližnjicah strmo navzgor kot prikazuje spodnja fotografija.

 Tule gor bo treba, do prvega kamnitega možica.

Pod nami smo opazili gamsa, ki nas je tudi opazoval, kaj počnemo v njegovem svetu.

Po nevidnih poteh, ki jih dobro pozna le domačin izpod Golt, smo se povzpeli na tako imenovano Sfingo, lep greben na katerega vodi več bolj ali manj težkih poti. Za vse pa je potreben pogon 4 x 4 z reduktorjem in zaporo.

Tale prehod naredi takoj selekcijo kdo je primeren za vzpon.

Izbrancem, ki prilezejo skozi to šivankino uho pa se pokaže Sfinga v vsej svoji divji krasoti.

Do tja pa se je potrebno še potruditi . Fotografirana je bila s sosednjega grebena.

Vsaka špička ali greben na Golteh ima svojega možica,

menda jih je okoli 150, vsi pa so seveda " avtorsko zaščiteni".

Pred bivakom pod Javorco.

Na vse te skrite vrhove vodijo pa običajno vsaj tri poti: plezalna , malo manj plezalna in ponekod tudi skoraj povsem običajno lahka pot.

Tudi tale mali grebenček smo preplezali. Tu lahkega pristopa pač ni.

Stara Mesarska lopa.  Kakšno vezo ima z mesarji?  Trikrat lahko ugibaš, potem pa me lahko vprašaš, 

če te res močno zanima.

Ter pogled ven iz nje.

Natresk v svojem naravnem elementu. Le kdo ga neguje, da je tako razkošno lep,

doma pa se nam kar naprej nekaj kuja!?

Zopet je prišel na vrsto en čisto mali špiček.

Še en zasanjan pogled nazaj proti Javorci.

V vsakem vremenu, v vsakem kraju in v vsakem času se lahko najde pot proti soncu,

le želeti si jo je potrebno ter nato pride sama po sebi.

Matkov škaf

Nekje v sredini junija je pravi čas za obisk Matkovega Škafa. Iz najmanj dveh razlogov.

Tretji razlog pa je gotovo ta, da ne gre zamujati lepot narave za ceno udobnega lenarjenja.

Dolina Matkovega Kota je v senci slavne Logarske doline manj znana in redkeje obiskana.

V gornjem delu postaja vedno bolj divja in se zaključi z velikimi balvani,

ki so razmetani na ustju ledeniške morene.

 

Zatem se vedno bolj strmo dviga v zatrep, kjer se vsako pomlad pojavi ledeni Matkov škaf.

Strmo snežišče posuto z ostrim kamenjem pa se začenja že veliko prej - odvisno od

radodarnosti zadnje zime.

Pod previsno steno pa domuje Matkov Škaf, ki vsako pomlad prevzame drugačno obliko in velikost.

Letos je že prebit do dna in je globok kar sedemnajst metrov. To je bil moj prvi razlog za ponovni obisk,

saj ga nisem videl že kakih trideset let.

Domačini iz bližnje Solčave ga vsako leto izmerijo. Odkar to počnejo, je največja globina znašala triindvajset metrov. Torej letošnji spada med večje.

Sledil je še prijeten spust po snežišču.

Nazaj grede sem si ogledal še nekaj snežnih tvorb, balvanov, opasti, ledenih razpok in predorov.

Tudi skriti slap majhnega potočka izpod Matkove Kope me je pritegnil.

Sem pa tudi pomislil, kako bi zgledalo, če bi se ledeni strop nad mano zrušil.

Mislim, da bi bil zelo presenečen, saj deluje navidez zelo trdno.

Pogled proti Savinjeku in Matkovemu Oknu mi je dal idejo za enega bodočih vzponov.

Povratek je bil vseeno hitrejši kot vzpon in čas je bil za malico ob pastirski bajti

v spodnjem delu doline.

 

Poiskati je bilo potrebno še skrita rastišča Lepega čeveljca, ki že

končuje s cvetenjem.

Lepi čeveljc je ogrožena rastlinska vrsta in spada med orhideje, ki izumirajo.

To je bil drugi razlog izleta v to osamelo dolino.

Pa nekako sem sam sebi obljubil, da se bom semkaj pogosteje vračal.

Zaradi tistega tretjega razloga.

 

_______________________________________

 

 

Greben - južna stran planine Golte

   Izhodišče: Gosteče - planina Golte

Tokrat se je pokazala velika nuja za vzpon po brezpotju, ki je obetalo veliko užitkov v dojemanju razgibanega gorskega sveta razprostranjenih Golt.

Eden od južnih grebenov je vodil višje in višje...le do kam še?

Občasno so se skale grebena postavile precej pokonci, veliko bolj, kot je bilo zaželeno.

Ko pa prilezeš iz skal, se nenadoma prikaže simpatičen mali lovski bivak, ki ti da slutiti,

da si znova na obljudenih poteh.

Še hiter spust v dolino pa je zbirki lepo preživetih dnevov dodan nov biser.

________________________