nedelja, 3. april 2022

Sveti Nikola (Hvar)

Pot:  vasica Dol nad Starim gradom, vrh Nikola ter nazaj 

Višinska razlika okoli 500 m, dolžina poti okoli 18 km

Letošnjo pomlad sva v začetku aprila na Hvaru doživela neobičajno hladno. 
Jutranje temperature so bile pogosto le 3 stopinje in vrhove, ki sva jih gledala na celini, je pogosto pobelil sneg. Na spodnji sliki je pobeljeno Biokovo, pogled pa iz Vrboske.

Najvišji vrh Hvara je Sv. Nikola, ki je s svojimi 628 metri tretji najvišji vrh jadranskih otokov. 

Najino pot sva pričela v vasici Dol in sicer v jutru, ki je sledilo nočnemu prehodu vremenske fronte. 
Ta dan si bova zapomnila po tem, da je na Hvaru v začetku aprila zapadlo nekaj cm snega.
Bilo je tudi ustrezno mrzlo glede na čudno vreme.

Takle spomladanski sneg pa si bodo sigurno zapomnili tudi domačini.

Hodila sva kar po cesti, ki kmalu postane bolj primerna za gorska kolesa kot pa za avte.

Na enem delu poti sva prečila velik nasad sivke, bilo ga je res lepo videti. 
Veliko dela je tu vloženega, da se v tej kamniti pokrajini karkoli pridela.  

Kar predstavljala sva si kako to diši, ko sivka zacveti in je zrak poln eteričnih hlapov. 

Ponekod sva videla kakšno dobro ohranjeno kamenico,
 ki so v preteklosti shranjevale pridelke marljivih domačinov. Ta je stala tik ob cesti.

Hodila sva dalje proti vrhu Nikole ter uživala v pogledih naokoli.

Na planoti pod vrhom se nahaja nekaj hiš, vsaj eno poslopje je neke vrste turistična kmetija. 

Na vrhu Sv. Nikole (628 m) so naju pričakali prelepi razgledi vse naokrog.

Na zgornji sliki je pogled proti Braču ter zaliv Starega grada desno.

Otok Ščedro ter Korčula zadaj. Skozi ta kanal sva v zadnjih letih večkrat jadrala. 
Ne moreva, da ne bi obnovila imena zalivov in sidrišč, ki so nama na poti včasih nudili zavetje, 
drugič prenočišče ali pa le kopanje in počitek med potjo. 

Daleč spodaj na južni strani Hvara je vas Sveta Nedelja (Santa Domenica), ki sva jo obiskala včeraj.

Še pogled na jugozahodni del Hvara proti Pelješcu.

Malo zaskrbljeno pa sva se večkrat ozrla na odprto morje proti Lastovu in Visu ter ugibala, kam bo šla ploha. Sumila sva jo, da naju namerava malo osvežiti, čeprav tega nisva potrebovala.

Vrh je raztegnjen v obliki dolgega razčlenjenega grebena, po katerem sva se počasi bližala točki 
za najin počitek, ki ga ponavadi najdeva na najbolj razgledni točki. 
Tokrat naju sta dva prehitela, pa sva našla dobro nadomestitev.

Po grebenu je pot prepuščena svobodni izbiri, kako prečiti koničasto kamenje. 
Eni gremo radi v takih primerih malo levo, drugi pa desno. 

Pred vetrom se lahko skriješ nekje okoli kapele. Ob vseh možnih vetrovih se nekaj najde.

Nevihta se je že umaknila od Paklenih otokov. Zgleda, da ne bova mokra.

Pogledi z vrha so bili čudoviti ampak potrebno je iti nazaj.

Tudi na tretji najvišji vrh Jadranskih otokov sva se povzpela, manjkajo nama še nekateri.

Kmalu pridejo na vrsto. Res kmalu? Čas je relativna zadeva. Ko je za tabo, je vse kratko in lepo.

________________






Ni komentarjev:

Objavite komentar