Tunizija, Djerba in nazaj do Tunisa

 

 Pot: proti Djerbi, mimo Sfaxa ter do Tunisa

 Naši dnevi v Tuniziji se nepreklicno iztekajo, pa smo se napotili tja, 

kamor potuje večina Slovencev na tunizijske počitnice. 

Tudi mi smo se še želeli kopati v morju, pa smo se usmerili proti Djerbi.  

V Tuniziji prometni predpisi očitno niso tako strogi, kot smo jih vajeni v Evropi, 

kar smo znova in znova ugotavljali, ko smo videvali motoriste brez čelad,

 tehnično pomanjkljive avtomobile ali prehitevanje preko polne črte ali sredi križišča po desni strani. Tokrat smo malo vozili za preobteženim tovornjakom.

 Djerba je velik otok, ki je povezan z nasipom s celino. 

Nasip je dolg okoli sedem kilometrov, zgrajen pa je bil že v času, ko je tu vladal rimski imperij.

 Tukaj je zgrajenih veliko turističnih kompleksov, z bazeni in golf igrišči, 

vendar v tem času še ni bilo zapolnjenih niti pol turističnih kapacitet.

Zapeljali smo se po otoku, si ogledali nekaj mivkastih plaž...

... gledali dejavnosti obiskovalcev (jahanje kamel, konjev, vožnja s štirikolesniki, windsurfing)...

... se kopali, prespali ob plaži in drug dan uživali v lepem sončnem vzhodu...

 ...ter nato odbrzeli po tunizijski avtocesti nazaj na sever. 

Čakalo nas je okoli 500 km vožnje do Tunisa, od koder gremo z ladjo domov..

Ni bilo časa in volje za ogled mesta Sfaxa, ki je sicer pomembno središče v vzhodni Tuniziji. 

Ima veliko tržnico, dobro ohranjeno medino, trdnjavo in še kaj bi se našlo. 

Pustili smo ga "za drugič".

Ogledali pa smo si majhno mesto Al Djem, ki je znano po impresivnem rimskemu amfiteatru.

Amfiteater je po velikosti tretji na svetu, dobro ohranjen, zgrajen je bil v 3.stoletju n.š. 

Uporabljali so ga za gladiatorske boje in druge spektakle. 

Ima tri nadstropja arkad in še ohranjene podzemne prostore, kjer so bivali gladiatorji in živali.

Okoli amfiteatra je veliko prodajalcev in spet so nas prepričali za nakupe. 

Res so vztrajni in prijazni, cene pa že v osnovi nizke, 

pri nakupu po kratkih pogajanjih pa še bistveno nižje. 

Pa smo tako zapravljali naše zadnje dinarje.
Proti  severu smo se vozili mimo velikih oljčnih nasadov. 

Tunizija sodi med največje proizvajalke oljčnega olja na svetu.

Zvečer se ustavimo še v Hammam Bent Jedidi. Majhen kraj ima izvir vroče vode v zaprtih bazenih

 in domače toplice nudijo tudi masaže s dišečo soljo za 10 dinarjev. 

V kraju je tudi veliko možnosti prenočevanja, kar smo z veseljem koristili 

in preživeli zadnji tunizijski prijeten večer na prostem  seveda v naši običajni dobri družbi.

Zjutraj se vozimo mimo mesta Kairouan, ki je muslimansko središče z veliko mošejo;

 tudi to pustimo "za drugič".

Mesto Hammamet je znano turistično mestece, ne presenetijo pa nas več takšna vozila, 

 kjer iščeš voznika pa ga ne vidiš.

Zadnji dan je namenjen obisku Kartagine. Zgradili so jo Feničani  iz mesta Tir okoli 800 pr.n.št. 

Od tod izvira veliki Hanibal, ki je Rimljanom povzročal obilo skrbi in strahu. 

Na vrhuncu moči je Kartagina štela 3 do 4 miljone prebivalcev.

 Kartagino so delno porušili Rimljani leta 146 pr.n.št, vendar so jo nato znova dogradili, kar priča še sedaj mnogo ostankov iz tistega časa.  V drugem in tretjem stoletju n.št je mesto znova zacvetelo vse do sedmega stoletja, ko so to območje zavzeli Arabci, ki so Kartagino dokončno porušili in v bližini zgradili mesto Tunis, ki je nova prestolnica te dežele.

Amfiteater, kjer se še danes dogajajo prireditve.

Velika razkošna mošeja v bližini kaže premoč zmagovalcev nad Kartagino.

Mnogo rimskih ruševin je v takšnem stanju.

V okolici stare bazilike je danes arheološki muzej na prostem.

 Na vrtu za baziliko pa stoji sarkofag.

Ob njem pa je postavljena plošča s krono nad tremi lilijami.

Kdo je v sarkofagu, nam ni uspelo ugotoviti a očitno je kraljevske krvi, 

kajti Simbol fleur-de-lis je v grbu francoske krone. 

Tri lilije, so namreč vzbujale Sveto Trojico (Oče, Sin in Sveti Duh), pa tudi teološke vrline 

(vera, upanje in ljubezen). Fleur-de-lys je tako dejansko postal simbol podrejenosti Suverena božanski oblasti, s čimer je upravičil njegovo vladavino in njegovo moč.

 

Ob tem smo se spomnili, da so tri lilije tudi v grbu enega našega slovenskega mesta.

Najbolj pa so poznani ostanki Antonijevih term.

Ruševine mesta se nahajajo na velikem področju. Vstopnina za obisk je  12  dinarjev in velja cel dan na različnih lokacijah ruševin in muzejev.

Delno je tudi ohranjena stara luka Kartagine. 

Danes je še uporaben en del z polotokom, drugi del je zasut.

Blizu je tudi modro mesto Sidi Bou Said, moderne hišice v modro beli kombinaciji. 

Tu se lahko zapravi zadnje tunizijske dinarje, iz države jih namreč ne smeš nesti. 

Ni pa velike kontrole v zvezi s tem.

Pred vkrcanjem na trajekt v Tunisu so nas čakale še izhodne carinske obveznosti. 

Tudi te trajajo kakšne tri ure, na nekaj okencih in pregledih potnih listov se lahko vkrcamo na trajekt,

 ki pa je žal imel zamudo tri ure.  Pri čakanju na trajekt pa smo tudi opazili fantiče, 

ki so se smukali okoli avtov ter odpirali vrata večjih vozil. 

Kasneje smo izvedeli, da je to način, da se pretihotapijo v Evropo.

Tunizija je zelo raznolika dežela prijaznih ljudi. Ima vse, morje, puščave, vmes kulturne rastline, 

je tudi velika izvoznica oljčnega olja. Cestne povezave so v glavnem dobre, stranske ceste so pa mnogokje zapostavljene in za marsikateri EU okus malo slabše. Nas ni motilo. 

V deželi tudi nimajo zelo urejeno komunalo, kar se žal vidi na obrobjih mest. 

Prisotna je policijska in vojaška kontrola zlasti na področju meje s Alžirijo. 

Vsi uradniki pa so zelo prijazni.

Naše potovanje smo načrtovali že doma in se je izkazalo, da je bil načrt toliko realen, da smo ga lahko skoraj v celoti izpolnili in malo dodali, ko smo na poti opazili kaj zanimivega.

In ravno to je čar svobodnega potovanja, ki ga prakticiramo.

Zadovoljni že načrtujemo novo potovanje.

 

______________________