Bijele Stijene

 

Pot: izhodišče na 7.kilometru ceste, koča Dragutin Hirtz, vrh Bijelih Stijena, Vihoraški put do Ratkovega skloništa, vrnitev na 13.kilometer ceste in po klancu kostura nazaj na izhodišče

Kar nekaj priprav zahteva načrtovanje novih poti na nepoznanem terenu. 

Za drugi dan sva izbrala pohod po Bijelih stijenah. Izhodišče je bilo pri 7.km ceste za Mrkopalj. 

V gozdu daleč spodaj zagledaš kup drv ter prošnjo, da prineseš vsaj eno do koče. 

Pa je eden od naju  nosil dve, drugi pa nič. Ampak povprečje je bilo dobro.

Dve lepi koči se skrivata pod vznožjem Bijelih Stijen, prva je nova ...

...druga pa starejša, lepa koča na gozdnati planoti.

Nato pa se prične tipičen skalnat kraški svet...

Kakšne lepote se tu skrivajo, seveda nisva slutila ...

...čudoviti mini kanjoni in mini soteske...

...takšni spusti in vzponi so povsem običajni za ta svet...

... na vrhu enega vidikovca ...

... na takšne prehode sva se navadila. Zelo so limitirani v širino.

Same posebnosti in lepote skalnih struktur.

Na vrh Bijelih Stijen (1335 m) se povzpneš po jeklenici.

Pihal je močan veter, pa sva se umaknila malo pod vrh...

...veliko je bilo planik...

Pogled na Klek v daljavi.

Nadaljevala sva po čudoviti Vihoraški poti.

Zopet ožine.

Na Ljuski.

Pogled na "Flaše".

V začetku preseneti takšnale puščica, zlasti ko je obrnjena navzdol, nato pa se jih navadiš.

Pa zopet navzgor.

Prehodi, luknje, okna so nekaj povsem običajnega v tem svetu.

Ko pa imaš že dovolj te preseneti lep Ratkov bivak. (Ratkovo sklonište) 

Za njim pa križišče za Samarske Stijene in  markacije za Zub. 

Bila sva že hudo utrujena pa sva se kljub temu potrudila še za Zub. 

Kar zahteven pristop, zlasti če si utrujen.

Nato pa sva obrnila nazaj proti najinemu izhodišču. 

Čakalo naju je še kar nekaj kilometrov ceste in poti.

Ni se nabralo ne veliko kilometrov, ne višinskih metrov. 

Komaj 11 km poti in nekaj čez 500 višinskih metrov. 

Zaradi vzponov in spustov gor in dol, prerivanja skozi ozka okna in previsne kamine 

ter previdnosti za vsak korak, je bila poleg nog utrujena tudi glava. 

Pa nič hudega.

Doživeti Bijele Stijene ter hoditi po mojstrsko speljanih poteh, je nepozabno doživetje.

__________________________