Grossglockner ali Veliki klek

Izhodišče: Lucknerhous (1920) nad vasjo Kals - vzhodna Tirolska
Čas vzpona in sestopa ter postanki : 14 ur
Višinska razlika: 1900 m
Razmere: sončno, za vzpon proti vrhu so potrebne dereze in cepin,  od vrhnje škrbine do vrha pa je bilo kopno

Grossglockner ali Veliki Klek  je s 3798 metri  najvišja gora Visokih tur. Hkrati je najvišja v Avstriji in v vsej srednji Evropi. Znan je tudi po tem, da nima lahkega ali enostavnega pristopa. 

Od koderkoli se ga bomo lotili, nas čaka hoja po ledenikih, vzpenjanje po strmih snežiščih

 in plezanje po skalah do II. težavnostne stopnje.

Od najinih planinskih prijateljev sva dobila povabilo, da bi šli skupaj na Grossglockner. 

Takoj sva sprejela ponudbo, saj še nikoli nisva bila tako visoko v gorah.

V sredo, pozno zvečer smo prispeli do koče Lucknerhous (1920 m) nad vasjo Kals Grosglockner.

Nekaj prekratkih uric smo prespali na prostem v spalnih vrečah in že ob treh zjutraj pričeli naš vzpon. Naslednje ure do svita so nam pot osvetljevale naše svetilke, zato sem čutila le to,

da smo se strmo vzpenjali.
Vseskozi smo poslušali šumenje hudourniškega potoka Kodnitzbach, videli ga nismo.

Na smerni tabli malo višje je pisalo, da imamo še štiri ure in pol do zadnje koče pod vrhom,

Erzherzog-Johann-Hutte.

Naš načrt je bil, da do jutranjega svita prispemo do ledenika Koednitz - Kees. Ko smo ga dosegli,

je bil led zelo trd in gladek. Kolikor se namreč poleti stopi čez dan, potem ponoči globoko zamrzne. Ponekod je bilo na ledu veliko skal, kamnov in drobirja,
saj so okoliške stene gorskega masiva zelo zdrobljene in krušljive.

Janez, ki nas je vodil in je edini bil že večkrat v teh gorah, se je samo čudil, 

koliko ledenika je pobralo v štirih letih odkar je bil zadnjič tukaj.
Ostali štirje smo samo gledali in se čudili. Bili smo prvič tukaj.

Jutro nas je dohitelo pred vstopom v steno škrbine Burgwartscharte. 

Ko smo se končno lahko razgledali, smo videli, da nas čaka še lep kos strmega vzpona.

Ampak bilo je tako lepo, kar stotero poplača zgodnje vstajanje in ves preliti znoj na vzponu.

Vstopili smo na zelo zahtevno pot na škrbino Burgwartscharte, oziroma greben, ki loči dva ledeniški dolini.

Gorski svet  je tu temne barve, skala je kompaktna, pot je zelo zahtevna a tudi primerno varovana. 

Ne preveč kot je ponekod v naših hribih, pa tudi ne premalo.

V teh višinah nad 3000 m, se že občutijo posledice redkejšega zraka. 

Lahko se začnejo pojavljati višinske težave kot je slabost, vrtoglavica ali celo bruhanje.

Tokrat sem bila presenečena, da so te težave doletele ravno mene. 

Tako sva z možem napredovala bolj počasi od ostalih treh v ekipi.

Do koče, Erzherzog-Johann-Hutte, sva tako potrebovala slabo uro več časa od ostalih.

Po kratkem postanku na osončeni klopi pred kočo, smo nadaljevali naš vzpon. 

V dveh navezah. Tisti ta hitri in najini malo počasnejši.

Vzpon poteka po strmem sneženem pobočju do grebena Malega Kleka.

Prva naveza je bila že pod steno, ko sva se odpravila tudi midva.

Vzpon nad kočo je sicer precej strm, a zdaj je bilo že lažje, saj je sneg bil kar lepo zmehčan
in obdelan od vročega sonca.

Lepo počasi sva napredovala in tudi midva kmalu dosegla greben Grosglocknerja.

Od tu naprej so temne skale lepo naložene ena na drugo in plezanje se nama ni zdelo pretirano težko.

Na Malem Glocknerju - 3783 m sva bila tudi hitro in že sva lahko gledala bližnji vrh - Veliki Glockner - 3798 m.

Pri vzponu na vrh je potrebno vmes večkrat čakati, da se naveze zvrstijo mimo.

Lepo je sedeti na toplih temnih skalah in gledati naokoli, ko veš, da je najtežji del poti za tabo. 

Zelo uživaško je to početje in da se v njem vztrajati in vztrajati.

Pogled navzdol s teh višin je ob lepem vremenu prav fascinanten. 

Le škoda, ker večino okoliških gora in dolin nisva prepoznala. 

Vendar to dejstvo ne kvari popolnosti užitka. Na spodnji strani je ledenik Pasterze in ledenik Hofmannskees zgoraj.

Pri sestopu svo si privoščila še veliko razgledovanja in fotografiranja.

Pogled na Johannovo kočo nama je potrdil dobro izbiro gradbene lokacije.

Na obširnem snežišču, ki se razpostira nad kočo, je bila zelo prijetna hoja in dričanje. 

Končno spet brez derez!

Pri Johannovi koči  -  3454 m pa je bilo še vedno prijetno toplo.

Pogled na drugo stran koče je odkril razpoko v ledeniku Hofmannskees,  ki se nama je zdela širša kakor zjutraj.

Sestop od koče nazaj proti ledeniku je speljan po velikih sivih ploščah, 

ki so razmetane kot  razbita keramika v kuhinji po velikem družinskem prepiru.

Ledenik Koednitz-Kees dobiva ob sestopu bolj in bolj jasno podobo.

Spust je zavarovan s konkretno debelimi zajlami, ki dajejo občutek varnosti, če se jih krčevito oklepaš.

Monotonijo raztresenih plošč včasih razbijejo rožce, 

ki v teh višinah nimajo na razpolago veliko časa za cvetenje.

Sestopali smo po poti za kočo Studl-Hütte (2802 m), le da smo pod ledenikom Koednitz-Kees zavili navzdol levo po bližnjici in si tako precej skrajšali pot.

Razpoke v ledeniku so zelo globoke. Baje do 160 m. 

Grozljiva je misel, kako bi zgledalo, če bi v katero padel ...

Poleti so razpoke jasno vidne. Kaj pa ko zapade par metrov novega snega?

Pogled nazaj navzgor. Kako je lep, kako je strm, kako je visok ta Veliki Klek!

Večino ledenika Koednitz-Kees smo že pustili za sabo.

A še vedno ga je lep kos pod nami.

Proti vznožju ledenika pa je že več kamenja kot snega.

Spust pa kar traja in traja, mi pa že utrujeni in žejni in pregreti od žgočega sonca.

Tu pa tam se malo spočijemo in uživamo v ostankih dolgega dneva.

Z občudovanjem zremo v okoliške gore in budni sanjamo, da bomo enkrat šli pogledat tudi tja gor.

Kdo ve, morda pa res. Ko se spočijemo, bodo padle nove ideje o novih poteh.

Boš tudi takrat ostal doma ali boš šel z nami?

Impozantni so veliki balvani, ki so pripotovali z ledenikom tako daleč od krušljivih sten.

Spodaj pa obilica vode izpod ledenika, ki vsako leto zgubi veliko svojega obsega. Kako dolgo še?

Pogled navzdol kaže, da bomo še dolgo hodili do našega avta.

Pa je ta pot lepa in časa imamo še dovolj.

Srečali smo tudi tega nastavljača, ki je prav užival, da je bil zvezda dneva, ki smo jo na veliko fotografirali.

Našo bližnjico v dolino smo speljali zelo atraktivno.

Kmalu smo bili ob hudourniku Kodnitzbach, ki se simpatično vije po dolini.

Lepoto hudournika je nekdo še popestril s postavitvijo nekaj miniaturnih mlinčkov. Eden je imel celo stope.

Še en pogled nazaj.

Po obilni malici z dobrotami, ki so nas čakale v avtu, smo se v hudourniku še oprali in osvežili. 

Sledila je dolga vožnja domov. Malo odveč nam je bila, vendar je bilo vredno potrpeti za vse lepote in užitke, ki smo jih doživeli tega dne.

_____________________________