Malta - Valletta

Morski del potovanja se je končal in prelevila sva se v kopensko preobleko.
Malta je arhipelag treh otokov: Malte, otoka Gozo in otočka Comino. Glavno mesto je Valletta, ki je verjetno najbolj znano naselje na Malti. Mesto je sestavljeno  iz manjših mestnih jeder, ki so v današnjem času povezana v mestno celoto. Otočani so zelo prijazni in  poleg malteškega jezika, ki ima arabsko slovnico, govorijo tudi tekoče angleško.

Valletta je z svojimi ozkimi ulicami prepletajoče zgodovine staro mesto. Prvi zapisi o Malti so verjetno tisti v sv. pismu, kjer je omenjeno, da se je apostol Pavel  izkrcal na Malti kot eden od brodolomcev, ko so izgubili ladjo na poti v Rim. Zaliv, v katerega so domnevno priplavali brodolomci, so zato poimenovali kot  Zaliv Sv. Pavla. Danes je ta zaliv seveda popolnoma zaseden z drugačnimi nesrečniki kot  takrat pred davnimi stoletji. Senčnik ob senčniku in sladoled in hladno pivo pri štiridesetih stopinjah Celzija v senci.


Pravzaprav je celoten otok precej pozidan in vabljiv za množice turistov, ki so željni takšnih počitnic. Naju te nabito polne peščene plaže niso pritegnile, ampak sva s težavo našla svoj miren kotiček. Za senco sva imela eno veliko skalo in za plažo še eno, ki bi sicer lahko bila malo bolj udobna. Pa kaj - bila pa je samo najina in 100 m naokrog ni bilo nikogar! Velik uspeh za malteške razmere sredi sezone!

Po vsem otoku vozijo lokalni avtobusi,  zato lahko s celodnevno vozovnico za 2,6 € pregledava velik del  otoka. Če bi bil dan daljši ali če bi imela na voljo več dni, bi na ta način lahko spoznala ves otok. Edini problem nastane takrat, ko je avtobus poln in ne sprejema več novih potnikov. Takrat prijazen voznikov stavek: No more please, Thank You..., only one person more, Thank You..., razoroži čakajoče potnike, da se zelo prijazno odzovejo in naslednje pol ure čakajo na nov avobus, seveda na sončni pripeki, 40 stopinj cenzija. In pri naslednjem avtobusu se lahko štorja ponovi.....In na tak način sva potovala iz enega konca Malte na drugega (30 km) kakšne 3 ure....

In še nekaj slikic z Vallette:
Tu sva malo postala. Sploh nisva vedela zakaj se je zbralo toliko ljudi na kupu. Eden od gledalcev je nama  razložil, da se tu vsak teden preiskušajo malteški mladeniči. Vzamejo si kakih 30 m zaleta po obali, nato pa previdno stečejo po vibrirajočem poševnem drogu proti njegovemu vrhu, kjer je na koncu pritrjena zastavca, ki jo skušajo sneti, preden padejo v morje. Pri opazovanju dogodivščine, nama je bilo kmalu jasno, da je tekma resna, napeta in precej težka. Drug za drugim so mladeniči predčasno padali v vodo, dokler ni enemu le uspelo. Nastalo je podobno evforično tuljenje kot na kašni nogometni tekmi, ko končno pade gol.

 Pogled na zaliv, v katerega smo vpluli.
Kar predstavljam si mornarje, ko so po nekaj tedenski plovbi vpluli v tak zaliv, kjer se je nesporno pokazalo, da so končno prišli v civilizacijo. Malček takšnih občutkov smo doživeli tudi mi, ko smo po dvodnevni plovbi, kjer ni nikjer ničesar, samo mi na mali jadrnici in neskončno morje, vpluli v ta veličasten zaliv.

Valletta je s svojo utrdbo ter tisočletno tradicijo kot veliko pozidano mesto bolj ali manj starih in veličastnih stavb z modernim prizvokom turizma, najbolj znano mesto na Malti.

Ti trije malteški soldati so vabili na veliko parado, ki se je začela ob enajsti uri na dvorišču največje malteške trdnjave. Ko sva jim sledila, sva ugotovila, da so nama ljubši evri v žepu, kot pa plačilo drage vstopnine za ogled tričetrturne parade na vročem soncu. Sva raje odmarširala kar sama nekam drugam.

Tudi čez obzidje se očitno ni dalo na ogled parade. Ta trdnjava bo še dolgo stala!