Matkov škaf

Nekje v sredini junija je pravi čas za obisk Matkovega Škafa. Iz najmanj dveh razlogov.

Tretji razlog pa je gotovo ta, da ne gre zamujati lepot narave za ceno udobnega lenarjenja.

Dolina Matkovega Kota je v senci slavne Logarske doline manj znana in redkeje obiskana.

V gornjem delu postaja vedno bolj divja in se zaključi z velikimi balvani,

ki so razmetani na ustju ledeniške morene.

 

Zatem se vedno bolj strmo dviga v zatrep, kjer se vsako pomlad pojavi ledeni Matkov škaf.

Strmo snežišče posuto z ostrim kamenjem pa se začenja že veliko prej - odvisno od

radodarnosti zadnje zime.

Pod previsno steno pa domuje Matkov Škaf, ki vsako pomlad prevzame drugačno obliko in velikost.

Letos je že prebit do dna in je globok kar sedemnajst metrov. To je bil moj prvi razlog za ponovni obisk,

saj ga nisem videl že kakih trideset let.

Domačini iz bližnje Solčave ga vsako leto izmerijo. Odkar to počnejo, je največja globina znašala triindvajset metrov. Torej letošnji spada med večje.

Sledil je še prijeten spust po snežišču.

Nazaj grede sem si ogledal še nekaj snežnih tvorb, balvanov, opasti, ledenih razpok in predorov.

Tudi skriti slap majhnega potočka izpod Matkove Kope me je pritegnil.

Sem pa tudi pomislil, kako bi zgledalo, če bi se ledeni strop nad mano zrušil.

Mislim, da bi bil zelo presenečen, saj deluje navidez zelo trdno.

Pogled proti Savinjeku in Matkovemu Oknu mi je dal idejo za enega bodočih vzponov.

Povratek je bil vseeno hitrejši kot vzpon in čas je bil za malico ob pastirski bajti

v spodnjem delu doline.

 

Poiskati je bilo potrebno še skrita rastišča Lepega čeveljca, ki že

končuje s cvetenjem.

Lepi čeveljc je ogrožena rastlinska vrsta in spada med orhideje, ki izumirajo.

To je bil drugi razlog izleta v to osamelo dolino.

Pa nekako sem sam sebi obljubil, da se bom semkaj pogosteje vračal.

Zaradi tistega tretjega razloga.

 

_______________________________________