Hochobir ali Ojstrc

Izhodišče: Kurnikovo sedlo nad Železno kaplo
Skupni čas hoje: 6 ur

Takle je pogled izpred koče Einselkappel Hutte na severno ostenje Kamniško Savinjskih Alp; seveda v jasnem sončnem vremenu tako kot je bil danes.

Čez Jezersko sedlo sva se pripeljala do Železne kaple ter nato še malo navzgor na pobočje Obirja. Dan je bil tako sončen, da sva avto pustila kar na Kurnikovem sedlu-997 m in nadaljevala pot po cesti dokler se z Obirske planine ne odcepi steza proti koči Einselkappel Hutte. S seboj sva imela tudi turne smuči, za vsak primer, ampak, kot sva predvidevala, sva tudi in-situ pravilno ocenila, da ne bo dovolj snega za spust s smučmi. Zato so so naju kar počakale v avtu. V eni uri sva že bila pri koči, ki je seveda samevala, kar pa naju sploh ni motilo.

Na planini pred kočo sva bila v tako sončnem vremenu že deležna prvih današnjih barvitih pogledov na naše Alpe, ki jih bolje poznava z južne strani.

Za kočo se pot nadaljuje dokaj strmo navzgor skozi gozd. Vsak pogled v naravo je lahko zgodba zase. Tale smreka nama je prav razločno prikazala, da je imela težke dneve za seboj, ničkolikokrat jo je udarila strela in polomila njen vrh. Ker pa je bila dobro zasidrana s koreninami, je ne samo vedno do zdaj preživela, ampak je tudi vedno znova pognala kašen nov vrh ali dva. In tako se sedaj postavlja s svojimi številnimi vrhovi in debelimi vejami in brez dvoma kraljuje med ostalimi drevesi.....

Svet se kmalu odpre in prispela sva na majhno planoto s še lepšimi razgledi vse naokrog. Na planoti pa si je nekdo zgradil majhno leseno hiško.....
Ampak tja se brez mučenja ni dalo priti zaradi velikega zameta, zato sva obisk hiške preložila za kdaj drugič.

Navzgor pa naju je vabila takale čudovita modrina neba, ki se ji ne gre upirati, zato sva se zagrizla v strmino, da to modrino čimprej doseževa.

Pogled nazaj pa je bil takšen.....le kdo se bi lahko vozil na tistem belem oblačku ne da bi padel skozenj?

In že se je opazilo pogorje Obirja z najvišjim vrhom-Ojstrcem-2139 m. Še malo, pa bova gor!

Kljub severnemu vetru, ki je pihal čez vrh severnih sten, je že postajalo precej toplje kot je bilo zjutraj.

Severno ostenje Košute, s te strani še nikoli nisva tako podrobno pregledovala.

Na 2032 m so ruševine koče. Na tabli pred kočo je opisana vsa pestra zgodovina te hiše, ki pa se je zaključila leta 1944. S spodnje slikce lahko vidimo, da je bila ta stavba prava gorska lepotica. A lepota in slava sta minljivi, zato se je v življenju pomembno dokopati pravih in trajnih vrednot ki osrečujejo.

Prekrasni razgledi vse naokrog so naju toliko prevzeli, da sva se le počasi bližala vrhu. A vztrajnost vedno obrodi sadove, zato sva tudi midva med zanimivim pogovorom ne da bi se prav zavedla naenkrat stala na vrhu.

Ojstrc je zelo razgleden vrh, saj stoji sam samcat proč od takih velikanov, ki bi mu zakrivali pogled.
Če bi na primer stal med Julijci bi bil takle dvatisočak skoraj neopazen, tukaj pa je suveren, ki mu ni para.
Še enkrat se je izkazalo, da višina ni vse, ampak da so razmere tiste, ki nekoga spremenijo ali v velikana ali v pritlikavca.

Na severni strani sva opazila Dravo, ki se je vije po dolini - vse tja do Italijanskih Alp, kjer dobi svojo prvo vodo.

V ozadju je severno ostenje Košute. Tokrat z nove, višje perspektive, ki pa ni nujno, da je tudi najlepša.

Opazile so naju tudi že kavke, ki so bile edina najina družba na vrhu. Kavk seveda ne zebe kljub vetru, ki je pričel pihati, saj so oblečene v črn windstoper za katerega je znano, da dobro vpija sončno toploto.

Ampak tako kot vedno, je bilo potrebno iti spet navzdol. Tokrat se je severni veter tako okrepil, da ni bilo prevelikega navdušenja za malico na vrhu. Tako so bile tudi kavke ob svoj običajni obrok, ki ga redno dobivajo od naju kadarkoli sva v gorah.

Ko sva se spuščala navzdol, se je veter že tako okrepil, da se je bilo potrebno malo bolj zašćititi pred njim.

V ozadju je Peca, prvi sosed in zadnji dvatisočak na vzhodu. Od tam naprej se gore hitro nižajo v hribe, hribčke in gričke dokler še ti ne potonejo v veliko Panonsko morje...

In zopet nazaj mimo idilične kočice na razgledni planoti.Še vedno ni bilo nikogar doma, saj se iz dimnika ni kadilo.Pa tudi midva še vedno nisva mogla tja, saj sneg tega ni dopuščal.

Še zadnji ukradeni pogledi narave nazaj proti planinam. Vsaka fotografija  je zgodba zase, je zapisal najin sin, ko nama je predvajal fotografije s svojega zadnjega potovanja. In res je, vsaka fotografija je delček časa in kraja vzet iz neke zgodbe in takole shranjen za obujanje spominov za naju in še za koga za vzpodbudo za skok ven iz dolin v neki drugi čas in kraj.

Pred kočo je en krasen kotiček, kjer naju ni dosegel severni veter. Zato sva si v njenem zavetju  privoščila še zadnje trenutke pred odhodom v dolino. V takem lepem vremenu je šest ur bivanja na prostem prehitro minilo in zopet bo potrebno nazaj.

Pred kočo je še razgledna ploščad, ki nudi pogled na naše Savinjske Alpe. Skrajno levo je Ojstrica in nato po vrsti vse do Grintavca  na skrajnem  desnem koncu fotografije.
Še malo sva obujala spomine na poti po nama dobro znanih domačih gorah, nato pa je sledil nagel spust v dolino, da še pred temo doseževa domače ceste.