torek, 08. marec 2011

Debela peč

Izhodišče: Šport hotel na Pokljuki
Čas vzpona: 5 ur s postanki

V torek, 8.03.2011 nekaj čez 8 uro zjutraj sva se pripeljala do Šport hotela na Pokljuki. Zunajna temperatura naj bi bila -19 stopinj cenzija. Zato sva se soglasno odločila, da se greva najprej pogret v hotel. Vroča čokolada in  dobra tortica Marlenka, ki je bila pripravljena menda po staro armenski recepturi, nama je pomagala, da sva se le odpravila  ven v sončno in mrzlo jutro. V tem času je sonce že tako ogrelo ozračje, da nizke temperature nisva več čutila. Nataknila sva si turne smuči in hajd za cel dan v pokljuške gozdove ter vrhove nad Pokljuko. Tortico Marlenko pa le poskusite. Mmmm res je dobra in menda brez kemičnih dodatkov, tako piše.

Po pol ure drsanja s turnimi smučmi sva bila že na planini Javornik in seveda že ugreta na delovno temperaturo.
Najvišji vrh v ozadju je Debela peč-2014 m, najin današnji cilj. Debela peč je najbolj vzhodni dvatisočak v verigi Julijcev in zaradi tega ponuja krasne razglede z vrha.









S planine se v ozadju dvigujejo Viševnik ter Veliki in Mali Draški vrh.














V dveh urah sva prišla do Blejske koče na Lipanci. Steza je tu prava "avtocesta" ampak samo do Lipance.



















Blejska koča na Lipanci je bila danes odprta. Ker sva raje uživala zunaj na soncu, tokrat nisva šla v kočo na obvezen čaj. Bova nazaj grede sva rekla. Hja pa se ni izšlo.













Desno od Lipance sva se vzpenjala skozi redek gozd slikovitih smrek in macesnov proti Brdom, 2009 m visokem grebenu nad Lipanco.  Premagati je bilo potrebno majhen, toda dovolj strm breg, da kože na smučeh niso prijele. Zato sva se pošteno namučila do vrha po sneženi podlagi, ki je bila na tem mestu še vedno ledena.
















 Proti vrhu grebena Brd pa je bilo zopet uživaško. Sneg je postajal rahlo južen, sonce je grelo in z vsakim korakom so se odpirali novi in novi čudoviti razgledi. Fotoaparat je skušal vse ohraniti za najin arhiv, a vse te lepote enostavno ne moreš ohraniti na ta način. Zato so toliko pomembnejši osebni vtisi, ki jih shranjujemo v naših srcih.

V ozadju se je pravkar prikazal Stol s  Karavankami in potrebno ga je bilo takoj fotografirati, kajti popoldan bo spet drugačen v novi luči igre sončne svetlobe in senc.



 Z grebena Brd se zadaj čisto levo že opazi Lipanski vrh, desno pa 'vzhaja' Triglav.














 Na grebenu je bilo vse lepo in prav, toplo, vetra skoraj nič, midva pa sva se odpravila dalje proti najbolj vzhodnemu dvatisočaku Julijcev- Debeli peči.











Mali in Veliki Draški vrh sta že tudi bila dovolj osončena.















Pogled nazaj proti Karavankam je odkril Stol in (levo) malo nižji Vajnež v novi perspektivi.






In gremo dalje do zadnjega vrha-najinega cilja. Ogledujeva si sledi najinih predhodnikov in ugibava kod bi bilo najprimerneje iti naprej. Vsekakor se bo potrebno z  vrha Okrogleža precej spustiti navzdol nato previdno prečiti dolg greben do  malega sedelca pred pobočjem Debele peči. Šele nato sledi vzpon do vrha, ki pa očitno nima več dovolj snega za varen smučarski spust.








Pogled v dolino je kazal žalostno sliko plasti onesnaženega zraka pod katero živimo večino svojih dni. Tudi zato se splača hoditi v hribe, da se naužiješ zadnjih ostankov kolikor toliko kvalitetnega zraka.















S pobočja Debele peči je bil pogled nazaj res slikovit. Zadnji vrh na sliki je imenovan Okroglež, se ve zakaj, saj je lepo čedno okrogel. Čez njega bova šla danes še enkrat, tam bova snela 'pese' s smuči in se odsmučala nazaj na Pokljuko.








Vrh Debele peči - 2014m je bil spihan od močnih severnih vetrov v prejšnih dnevih.














Pod vrhom Debele peči sva odložila turne smuči in se peš napotila na vrh, ker je bilo snega res premalo. Še nekaj korakov je bilo do vrha. Derez nisva potrebovala, ker je bil sneg že dovolj južen.












Na vrhu je sledilo obvezno fotografiranje, brez tega pač ne gre. Za dušo, za spomin na prekrasne sončne dneve visoko nad dolinami .
Ter seveda za vzpodbudo še komu, da se povzpne malo višje.











Da se zopet napolniva svežine in gorskega zraka in ga poneseva s seboj v doline, do naslednjič seveda.













Dolina Krme je na drugi strani teh vrhov. Pred kakšnim mesecem dni sva hodila tam in zgleda, da je tudi tam snega še dovolj.
















Tu je lepo vidna pot z Okrogleža po grebenu do vrha Debele peči.













Seveda je potrebno vedno fotografirati tudi Triglav, brez tega pač ne gre.


In nato navzdol. Snela sva kože s smuči, preverila vezi in juhuhu navzdol.
Vendar tokrat juhuhu ni bil zelo vriskajoč, ker snežne razmere niso bile najbolj ugodne. Malo ledu, nekaj trdega snega, nato južen sneg v gozdu, nekaj padcev, ker sva se zapikovala v nepredvidene snežne sipine, prikrite borovce in druga čudesa, ki jih je prekrivala pretanka snežna oddeja.
Vseeno je šlo lepo navzdol.


Med potjo sva še vedno imela čas za občudovanje vrhov Julijcev, ki so se skrivnostno bleščali v sončnem dnevu brez enega samcatega oblačka.
In v poznem popoldnevu sva bila zopet na planini Javornik, prijetno utrujena in zeloooo lačna. Med spustom si namreč nisva vzela časa za malico ampak kar direktno z vrha do doline, kot je najina navada pri smuki. Ampak lakoti se je dalo ustreči. Ni problema, dokler imava zdrav apetit in poznava vse ustanove, ki znajo kvalitetno potešiti vse potrebe lačnih popotnikov. Tokrat naju je gostil Bled.

Ni komentarjev:

Objavite komentar