Pot: naselje Almasiani, vas Kvemo Okrokana, Abano mineralno jezero, ter nazaj po drugi strani reke
Dolžina. okoli 12 km v eno smer
Višinska razlika: okoli 500 m
Na najinem prenočišču pod Juto je bil jutranji pogled na gore spet veličasten.
V nočni nevihti blizu naju je najvišje gore malo na novo zasnežilo. Vsaj tako se nama je videlo.
Ta dolina spada med znane turistične točke, je pa do nje težji dostop zaradi obupno slabe makadamske ceste. Zato se večina obiskovalcev tudi tu odloča za prevoz s terenskim taksijem.
V naselju Almasiani se od Vojaške ceste odcepi makadamsko cesta po široki dolini proti vasi Kvemo Okrokana. Grobo luknjast makadam se kmalu razdeli v več še slabših kolovozov
in voznik mora po intuiciji najti najboljšega med njimi.
Vse skupaj je podobno pistam, ki sva jih prevozila po Zahodni Sahari.
Pred vasjo je travnato parkirišče, nadaljnjih 5 km do mineralnih jezer pa vodi mestoma še slabši makadam, ko sva mislila, da slabši ne obstaja. Midva sva se odločila da se sprehodiva kar peš po tej cesti in po lepi dolini, ker je šofer ugotovil, da na tem terenu zna hitreje hodit kot pa vozit. Avto sva torej pustila sredi doline daleč pred vasjo Kvemo Okrokana.
Ni nama bilo žal, izkazalo se je, da sva se dobro odločila.
Cesta in najina pot vodi skozi kanjon ... 
... kakšnih šest kilometrov ...
... nato se razširi v prelepo dolino ...
... kjer se pričnejo pojavljati večji izviri mineralne vode, ki je obogatena z železom, žveplom in drugimi minerali. Zaradi tega so izviri te vode in obrežja rečice obarvani
z različnimi odtenki rumeno-rdeče -rjave barve.
Dolina se nama dopade, zato pot nadaljujeva še do zapuščene vasice Ketrisi ...
... ter se po drugi strani reke napotila nazaj.
Pot lahko nadaljuješ še nekaj kilometrov po dolini ali pa se vzpneš po prelazih okoli nekaj tritisočakov ter mimo mineralnega jezera Keli nazaj v dolino.To bi tudi midva storila, če bi nama vremenska napoved dopuščala.
Tako pa sva vedela, da bo popoldan spet deževalo. Verjetno z nevihtami.
Nazaj grede po drugi strani reke sva gledala mineralna obrežja v drugi perspektivi in drugačni svetlobi. Zato so se spreminjali tudi barvni odtenki.
Kmalu sva prišla do malega brbotajočega mineralnega jezerca Abano.
V obrežnem mulju ob rečici je bilo še več brbotajočih otočnih izvirov s hladno mineralno vodo.
Ker sva bila spet prva in edina zgodnjejutranja obiskovalca v tej dolini, je nama bilo še lepše. Kot je tu v navadi so okoli 11h dopoldne pripeljali veliko obiskovalcev v dolino
in tisti čar razsežnosti, lepote in divjine se je izgubil.
Po 24 km hoje tja in nazaj do avta sva se poslovila od Kavkaza in se zapeljala po Vojaški cesti v dolino. Ugotovila sva, da se je najbolje peljati po tej cesti v soboto ali nedeljo,
ko večina kamionov stoji v nepreglednih kolonah ob obeh straneh ceste.
Čeprav sva vozila skozi nevihte, manjšo točo in babje pšeno čez prelaz Jvari nazaj,
je vožnja bila tokrat bolj mirna.
Nekajkrat so sicer manjši hudourniki zalivali cestišče, ker ni urejenih obcestnih odtokov,
vendar je vožnja bila udobnejša, ker ni bilo tovornjakov.
Kavkaz je res prelep in poseben.
Malo nama je žal, da bova zapustila prelepo pokrajino.
Midva morava dalje, približuje pa se tudi teden dni slabšega vremena
in v tem času naj bi zasnežilo višine nad 2000 m.
V devetih dneh sva opravila devet pohodov od tega štiri 3000 +, videla nekaj ledenikov,
visoke gorske prelaze ter visoke travnate grebene ter seveda vršace 4000 +.
Sva pa mislila, da je Kavkaz manj obiskan. Mnogo obiskovalcev že hodi po teh krajih in poteh,
tudi manjši kraji se turistično razvijajo.
Če bodo uspeli urediti še ceste, bo tu kmalu tako množično kot v italijanskih Dolomitih.
Za obujanje spominov si bova pustila še nekaj slik. 
Najine pohode sva načrtovala že doma tako podrobno, kot je bilo mogoče.
V ta namen sva pregledala tudi nekaj blogov, ki opisujejo te poti.
Po nekaj dnevih v Kavkazu pa sva bila usposobljena za vsak nov dan načrtovat primeren pohod.
Steze na vrhove in pohodniške poti so redko označene z markacijami.
Nekatere so uhojene (bolj obiskane).
Na bolj znanih poteh so na začetku kažipoti z dolžino poti v km ter označbo za ure hoje.
Potem pa navadno ni več ne kažipotov ne markacij, le uhojena pot do tja, kamor gre večina.
Naprej so steze slabo sledljive ali pa jih ni.
Najbolje je imeti s seboj zemljevid. Internetne povezave ni vsepovsod, tako kot je to običajno v hribih.
________
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar