Po Antiatlasu do Tafrauta

 

Pot. Sidi Ifni-Taghjijt-Aguerd-Izerbi-Ait Abdelkader-Taourirt-Tafraout

Iz Sidni Ifnija sva izbirala lokalne ceste proti severu. 

Takoj sva začela opažati drugačno pokrajino.

Rdečkasta zemlja, drevesa atila, akacije in argana ter takšni kaktusi med njimi (slika spodaj)

Cesta naju je zapeljala skozi prve oaze...

...ter vasi.

Od Aguerda dalje pa se je pričelo res lepo področje s kanjoni ter v njih oaze z berberskimi vasmi.

Prvi dan sva zaključila v kanjonu Oued Tamanart.

 Po dnu kanjona je še vedno stara cesta, ki pa je žal mestoma prekinjena z globokimi jarki, 

ki so jih povzročili občasni hudourniki. Tišina v kanjonu je bila slišna; tako lepo je bilo. 

V Maroku in drugih puščavskih deželah so najnevarnejši hudi nalivi. 

Presušena in zbita zemlja jih ne more dovolj hitro popit, zato nastanejo močni hudourniki,

 ki odnašajo vse pred seboj.

Nova cesta pa je vklesana v steno soteske.

Kasneje sva si privoščila še sprehod po oazi Simughen.

Spodaj na sliki je oaza Simughen od zgoraj,

 ko sva se zapeljala na vrh kanjona na višino okoli 1000 m.

Vodnjaki ob tej poti imajo vsi dobro pitno vodo.

Iz obiska puščave sva se naučila, 

da je pokrivalo domačinov najprimernejše za tukajšnje razmere.

Oaze, ki sva jih gledala spotoma, so prijetne za oko in počutje.

Cesta se nato povzpne še višje mimo oaze Igmir...

...ter dalje se nato spustiva navzdol do samotne čudovite oaze Aoukerda.

Aoukerda je majhna oazica z nekaj tam živečimi domačini. 

Oaze so med seboj povezane s potmi po ali ob kanjonih. Odkar so povezani tudi z asfaltnimi cestami, teh starih poti nihče več ne obnavlja, pa so mnoge zato opuščene.

V oazi se vidi, da mladih ni, včasih urejeni vrtovi v terasah so sedaj prašni in zapuščeni.

Odpravila sva se na pohod navzdol po nekdanji stari poti po kanjonu Aoukerda...

...videla celo del kraške jame s kapniki...

..in uživala v razgledih navzgor ter v globoki tišini v kanjonu. 

Pohod je trajal dobre tri ure in bi lahko trajal še več, če bi se tako odločila. 

Nama je bilo vse kar sva videla in doživela tukaj tako zanimivo, 

da nisva opazila koliko časa sva že tu.

Med drugim sva srečala za trenutek celo tri popolnoma črne divje prašiče,

 ki sva jih presenetila pri popoldanskem počitku v senci palm. 

Pri izhodu iz Aoukerde sva našla tudi čudovito razgledno ploščad za prenočevanje.

Žal sta jo našla še dva manjša avtodoma, zato tokrat nisva prenočevala v samoti,

 kar običajno prakticirava.

Pogled navzdol z najine ploščadi v kanjonu.

 Prelepo je bilo. Le sončni zahod je prej in sončni vzhod kasni za kakšne pol ure,

 ker so okrog visoke stene lepih sotesk.

________________