nedelja, 25. februar 2024

Puščavski vihar pa nazaj do Sidi Ifni(ja)


 V Bir Anzeraneu sva se odločila, da ne bova nadaljevala prečenja saharske puščave po pistah in se pričneva vračati po normalni cesti nazaj na sever.
 Damjan in Tonja sta prečenje nadaljevala in po kakšnih 400 km prispela v Laayoune.

Bir Anzerane je znan po vodnjaku z dobro pitno vodo, lastili so si ga Saharci,
 sedaj je tu vojaška postojanka Maročanov, nekaj hiš in trgovina.
In to prav zanimiva in dobro zavarovana pred puščavskim vetrom.
V močnem puščavskem vetru s severa sva se tudi midva odpravila naprej po cesti, 
ki je bila težko prevozna zaradi viharnega vetra in zametenega cestišča.

Takšen vihar nosi pesek po zraku, ceste se pogosto sploh ne vidi.
 Je veliko huje kot vožnja v megli ali snežnem metežu, ki smo jo vajeni doma.

Kamel veter nič ne moti, lepo mirno mulijo tisto kar raste tam, 
čeprav midva ne vidiva, da bi rastlo kaj užitnega zelenja. 
Močan veter, ki je nosil puščavski pesek je bril tri dni. 
Tik ob morju je bilo malce bolje in spet sva opazovala kamele.
Saharski pesek prodre vsepovsod; malo odpreš vrata in že ga imaš v avtu.
Pravzaprav prihaja notri po vseh možnih poteh.

Na srečo so avtopralnice pogoste in za 5 € prav lepo operejo avto od zunaj
 in s kompresorjem izpihajo peščeni prah tudi iz notranjosti. 
Nisva verjela, da bo čiščenje tako enostavno. 
Pa sva čez nekaj dni videla da se da tudi tako zaprašen avto dobro očistiti.
V Laayounu se lahko zavije zopet v notrajnost do Bou Kraa, rudnika fosfatov.
 Od rudnika vodi tekoči trak do pristanišča in je menda viden celo od satelitov.
Zaradi močnega peščenega vetra sva ta ogled izpustila.
Po treh dneh se je veter malo polegel in na cestah so cestarji opravljali svoje delo.
Tale sipina ob vsakem vetru vdre na cestišče in nakladalec sproti odstranjuje nanose peska.
Takšnih grozečih sipin je bilo kar nekaj za videt.

Vedno zanimivi pa so otovorjeni avti. 
 Maročani so pravi strokovnjaki za naložit tovor v višino ali širino.
V Sidi Ifniju sva si želela ogledat znane klife na plaži Legzira, ki smo jih na poti navzdol izpustili.
Situacija je taka, da so vse makadamske dovoze in kolovoze zasuli ter onemogočili dovoz do klifov razen po cesti, ki vodi do vojaške postojanke (te sva se izognila, ni se nama dalo pogovarjat z njimi). Edini možen dostop do klifov je po asfaltni cesti z napisom plaža Legzira ali daleč peš iz Sidi Ifnija ob plaži (to nisva preizkusila, če je res tako).
 Informacijo podajava zato, da ne bi kdo iskal dostopa tako kot sva ga midva. Preiskala sva namreč vsak kolovoz ali cestico, do klifov pa nisva prišla.
Na koncu asfaltne ceste je majhno parkirišče za katerega je potrebno plačati 20 dirhamov.
 Parkiranje je možno tudi ob cesti pred tem.

Plaža je resnično lepa, dolga, obdajajo jo klifi čudovitih barv.
Če hočeš na drugo stran morskega okna, se moraš paziti občasnih velikih valov.
Če greš bos in zavihaš hlače, morda ostaneš s suho obleko in samo opranimi nogami.
Najdba na plaži.
V Sidi Ifniju sva obiskala še tržnico, kjer so nakupovali le domačini.
Take tržnice se nahajajo v vsakem mestecu, spektakularne za nas so predvsem na jugu države. 
Cene so nizke, trgovci pa glasno hvalijo svojo robo in tu resnično lahko dobiš vse potrebno.
S prelepimi vtisi sva zapustila Zahodno Saharo.
 Niso naju motile ne pogoste kontrole policije na cestah, ne vojaki , ki ne pustijo prenočevat ob obali.  Tudi stalnega vetra in peščenega vetra sva se nekako navadila.
 Ljudje so tu prijazni, družabni, cene so nizke.
Vračava se  v notranjost Maroka v Antiatlas.
__________

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar